Jedro

Pisno opozorilo delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve nima neposrednih pravnih posledic. Zato uveljavljanje samostojnega sodnega varstva zoper pisno opozorilo ni dopustno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nedovoljeno zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je le-ta predlagal razveljavitev pisnega opozorila tožene stranke na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve z dne 1.7.2004, podanega na podlagi določb 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). Ugotovilo je, da takšno opozorilo nima neposrednih pravnih posledic in predstavlja le predpostavko za kasnejšo odpoved. Zato je neutemeljenost takšnega opozorila mogoče uveljavljati šele v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v primeru, če revizija ni dovoljena, sodišče šteje v smislu 5. točke 31. člena in drugega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 v nadaljevanju: ZDSS-1) njegovo vlogo kot predlog za izdajo sklepa o dopustitvi revizije. Ob obravnavi revizije bi se sodišče moralo opredeliti do posameznih določb ZDR tudi z vidika ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva. Zatrjuje, da tudi s pisnim opozorilom na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve delodajalec krši oziroma posega v pravice delavca, saj ima lahko takšno pisno opozorilo dolgoročne posledice. Sporno pisno opozorilo revident razume kot nepravično in neutemeljeno kazen, ki ga psihično obremenjuje. Sodno varstvo zoper pisno opozorilo bi moral imeti delavec že zato, da bi se z vsebinskim obravnavanem zadeve ugotovilo, ali delodajalec morda ni zlorabil instituta opozorila in ali delavcu res ni bila kršena nobena pravica iz delovnega razmerja, kar vse bi bilo v morebitnem kasnejšem sporu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi mnogo težje doseči. Pisno opozorilo primerja z bivšim institutom izreka disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja s pogojno odložitvijo izvršitve in ne vidi razloga za različno obravnavo obeh institutov z vidika pravice do sodnega varstva. Opozarja na možnost kolizije med pisnim opozorilom in ureditvijo disciplinske odgovornosti v 174. členu ZDR ter disciplinskih sankcij, v zvezi s tem pa tudi na možnost arbitrarnega ravnanja delodajalca, ko bi lahko za enako ravnanje enega delavca disciplinsko obravnaval, drugemu pa izrekel pisno opozorilo, ne da bi imel delavec možnost uveljavljati sodno presojo le-tega.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 36/04 vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru opozarja na potek roka za vložitev revizije in prereka njene vsebinske navedbe kot pravno neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo, ob pogojih iz 384. člena ZPP pa tudi izpodbijani sklep, preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

Glede dovoljenosti revizije sodišče ugotavlja, da je tožnik, upoštevaje razporeditev delovnih dni, ki je pomembna za potek roka, revizijo vložil pravočasno.

Nižji sodišči sta imeli pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa v 1. odstavku 274. člena ZPP, ki med drugim določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. Pravna korist oziroma pravni interes je tudi po stališču Ustavnega sodišča RS lahko opredeljen kot procesna predpostavka za vsebinsko odločitev o utemeljenosti zahtevka (Odločba Up 334/98 z dne 10.2.2000; Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 78). Tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice mora biti spor takšen, da ga je mogoče rešiti v sodnem postopku: nanašati se mora na pravico, pravzaprav mora biti sporna uporaba prava ali obstoj dejstev, od katerih je odvisna odločitev o pravici (G., str. 31). Sodišče presoja obstoj pravne koristi glede na materialnopravne učinke tožbenega predmeta, razen če zakon glede posameznega dejanja sodno varstvo izrecno predvideva. V tej zvezi revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijanega sklepa.

Obseg pravice do sodnega varstva pravic in obveznosti iz delovnega razmerja določa ZDR v 204. členu. V skladu s 1. in 2. odstavkom ima delavec pravico zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, potem, ko je predhodno neuspešno zahteval odpravo kršitve oziroma izpolnitev obveznosti pri delodajalcu. Iz vsebine navedene določbe izhaja, da je lahko predmet delavčeve zahteve le ravnanje ali opustitev delodajalca, ki ima samostojne pravne posledice na področju posameznih institutov delovnega razmerja oziroma pravic in obveznosti iz teh naslovov (primerjaj - J. Novak: Delovni spori, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 238 in 239). V 3. odstavku je predvideno sodno varstvo v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in v zvezi z drugimi načini prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V 4. odstavku je določena možnost neposrednega uveljavljanja sodnega varstva v zvezi z denarnimi terjatvami iz delovnega razmerja, 5. odstavek pa ureja sodno varstvo neizbranega kandidata.

Pisno opozorilo, ki je predmet tega spora, ureja ZDR v 1. odstavku 83. člena zgolj v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Takšno opozorilo je torej opredeljeno zgolj kot pogoj za (kasnejšo) podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Upoštevaje odvisnost položaja delavca, ki izhaja iz definicije delovnega razmerja (4. člen ZDR), gre v bistvu za preventivno ravnanje, da se lahko delavec izogne utemeljenim krivdnim odpovednim razlogom. Zakon ne opredeljuje nobenih drugih in nobenih samostojnih pravnih posledic. Zato pisno opozorilo samo na sebi ne pomeni posega v pravice delavca in vsebinsko ni obtožba, zoper katero bi bilo dovoljeno sodno varstvo. Opozorilo samo na sebi tudi ne pomeni, da zaradi njega delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma da delodajalec krši katero od pravic delavca iz delovnega razmerja. Zato delavec po prejemu pisnega opozorila nima pravice do samostojnega sodnega varstva niti glede na določbe 274. člena ZPP in niti glede na določbe 204. člena ZDR.

Kolikor revident opozarja na zadrege v zvezi z razmerjem med pisnim opozorilom in disciplinsko odgovornostjo oziroma disciplinskimi sankcijami v smislu določb 174. in 175. člena ZDR in izenačuje sporno opozorilo s pogojnim izrekom disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja po prejšnji zakonodaji, revizijsko sodišče opozarja na spremenjeno izhodišče pri urejanju delovnih razmerij. Medtem, ko je ureditev delovnega razmerja na podlagi Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l.- SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) še vedno izhajala iz delovnega razmerja kot asociativnega razmerja, v katerem po posebnem postopku odločajo o pravicah in obveznostih delavca posebej določeni organi odločanja, delovno razmerje na podlagi ZDR praktično v celoti izhaja iz dvostranskega pogodbenega temelja. Delovno razmerje nastane na podlagi posebej urejene pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 1. člena ZDR), s tem, da se tako glede sklepanja, kot veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z zakonom določeno drugače (1. odstavek 11. člena ZDR). Glede na to ni mogoče izenačevati disciplinskih ukrepov po bivši zakonodaji z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po ZDR.

Ker je to sodišče tožnikovo vlogo obravnavalo kot revizijo, njegove navedbe v zvezi s 5. točko 31. člena in drugim odstavkom 32. člena ZDSS-1 za odločitev niso pomembne.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da določbe ZDR o obsegu sodnega varstva pravic in obveznosti iz delovnega razmerja niso v nasprotju z določbami 23. člena Ustave RS, ker ne predvidevajo posebnega oziroma samostojnega sodnega varstva zoper pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti iz 1. odstavka 83. člena ZDR. Ob hkratni ugotovitvi, da ni podana pravna korist tožeče stranke, ker sporno opozorilo nima samostojnih pravnih posledic, sta nižji sodišči tožbo utemeljeno zavrgli (1. odst. 274. ZPP). Zato je bilo potrebno na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrniti.