Jedro

Če se z odločbo o carinskem prekršku ne vzame blago, se uvede postopek carinjenja po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice z dne 15.10.1993, s katero je navedeni prvostopni organ tožeči stranki naložil plačilo uvoznih dajatev za nepredano blago po carinski spremnici z dne 2.4.1992, z rokom predaje do 4.4.1992, v skupnem znesku 232.230,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ vodil carinski prekrškovni postopek zoper tožečo stranko in njenega odgovornega delavca. V postopku je bila tožeča stranka, skupaj z odgovorno osebo, spoznana za odgovorno za carinski prekršek iz 11. točke 1. odstavka 370. člena carinskega zakona, to je za nepredajo blaga po carinski spremnici z dne 2.4.1992 carinarnice ... - carinske izpostave ... Odločba o prekršku z dne 9.6.1993 je postala pravnomočna dne 23.6.1993. Iz te odločbe je razvidno, da za carinsko blago, pripeljano v Slovenijo iz Republike Hrvaške in z carinsko spremnico napoteno mejni carinski izpostavi ..., niso bile plačane carine in druge uvozne davščine. Tako je prvostopni organ po določbi 1. odstavka 389. člena carinskega zakona izdal navedeno prvostopno odločbo. Po tej določbi uvede carinarnica po uradni dolžnosti postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, če se z odločbo o prekršku iz 11. točke 1. odstavka 370. člena carinskega zakona storilcu prekrška blago ne vzame. Glede na pravnomočno odločbo o carinskem prekršku je tožeča stranka nedvomno carinski zavezanec za blago, kakršno je bilo ugotovljeno v carinskem prekrškovnem postopku. Za sporno blago so bile tožeči stranki obračunane uvozne dajatve, kot je navedeno v izreku prvostopne odločbe. Tožena stranka je presodila navedbe tožeče stranke v pritožbi proti prvostopni odločbi in meni, da zaslišanje pošiljatelja blaga ne bi vplivalo na drugačno rešitev te zadeve. V skladu z določbo 2. odstavka 24. člena carinskega zakona je po mnenju tožene stranke prvostopni organ pravilno določil, da je tožeča stranka carinski zavezanec. Tožena stranka je na podlagi navedenega in določb 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopni odločbi.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je bila izdaja prvostopne odločbe vsekakor preuranjena. Prvostopni organ jo je v dokaznem postopku pozval, da predloži dokazilo, da je blago izstopilo iz Slovenije in izjavo, da je blago hrvaškega porekla. Teh dokazov pa nima, ima pa jih ..., ki je razpolagal z blagom. V postopku naknadnega obračuna carinskih dajatev in prometnega davka, ki ga je prvostopni organ uvedel po uradni dolžnosti, je bila tožena stranka dolžna spoštovati načela varstva pravic stranke, učinkovitosti, materialne resnice in zaslišanja stranke, v škodo katere so bile kršene določbe 5.,6., 7., 8., 142. in 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Niti v prvostopni niti v drugostopni odločbi ni navedeno, kdaj je nastala carinska obveznost (19. in 22. člen carinskega zakona - CZ). Naloženo ji je plačilo prometnega davka, ni pa navedena dejanska in pravna podlaga za obstoj davčne obveznosti in za to, da je davčni zavezanec ter kdaj je nastala davčna obveznost, kot tudi, kako je določena davčna osnova, čeprav to področje ureja zakon o prometnem davku. Gre tudi za kršitev določb 2. odstavka 209. člena ZUP. Že na podlagi zaslišanja predstavnika pošiljatelja bi bilo mogoče ugotoviti, da je predmetno blago zapustilo carinsko območje Republike Slovenije. S tem pa bi se pokazal naknadni obračun dajatev za to blago kot nepotreben. Navaja tudi, da je blago, po vsej verjetnosti hrvaškega porekla, kar ve tudi pošiljatelj. S tem pa v času tranzita, čeprav bi ostalo v Sloveniji, to blago ne bi bilo zavezano plačilu carine, niti posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve. Obe dajatvi pa je carinarnica obračunala (točka 2a odloka o referenčnih carinskih stopnjah za uvoz določenih proizvodov iz držav v razvoju - Uradni list, št. 17/91 in odlok o oprostitvi plačila posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga ter odlok o podaljšanju veljavnosti tega odloka - Uradni list RS, št. 17/91 -I in 33/91 -I). Trgovsko imenovanje blaga v izreku prvostopne odločbe je tako splošno, da se na njegovi podlagi ne da z gotovostjo trditi, da gre za pravilno razvrstitev po carinski tarifi. Za točen opis blaga pa ve pošiljatelj, ki bi tudi iz tega razloga moral biti zaslišan. Prav gotovo je razvrstitev električnega vozička napačna, saj carinska tarifa nima oznake ... Sicer pa tožena stranka ne navaja, na podlagi katerih dokazov je ugotovila vrsto, količino in vrednost blaga. Očitno pa je, da gre za neusklajene podatke in previsok obračun dajatev, saj je glede vrednosti blaga sam izrek neskladen. Vsota vrednosti vseh treh kosov blaga je namreč 429.000,00 SIT, carina pa je obračunana od carinske osnove 476.500,00 SIT. Posledično temu je napačna tudi davčna osnova. Pravilnost podatkov o vrednosti blaga bo mogoče preveriti z vpogledom v dobavnico ali račun, ki se nahaja v uvozni prijavi Carinske izpostave ... z dne 31.3.1992 ali (in) v uvozni prijavi Carinske izpostave ... z dne 1.4.1992. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbam tožeče stranke v tožbi in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta pravilni odločitvi prvostopnega organa v prvostopni odločbi in tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje na določbo 1. odstavka 389. člena, v zvezi z 11. točko 1. odstavka 370. člena CZ (Uradni list SFRJ, št, 10/76 do 33/90 - prečiščeno besedilo), ki se smiselno uporablja kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Določba 1. odstavka 389. člena CZ namreč nalaga uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti, če se z odločbo o prekršku ne vzame blago.

Pravilno je tudi pojasnilo tožene stranke, glede na pritožbeni ugovor tožeče stranke, v izpodbijani odločbi, da zaslišanje pošiljatelja blaga ne bi vplivalo na drugačno rešitev te zadeve.

Prav tako je pravilno pojasnilo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je prvostopni organ pravilno določil tožečo stranko za carinskega zavezanca, saj temelji na določbi 2. odstavka 24. člena CZ. Po tej določbi je za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti od carinske črte do prevzemne carinarnice, carinski zavezanec prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice. Iz podatkov in listin v upravnih spisih pa je razvidno, da je tožeča stranka prevzela blago na carinarnici.

V zvezi z navedenim, niso upoštevne tožbene navedbe tožeče stranke. Prav tako ni mogoče upoštevati tožbenih navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na nastanek carinske obveznosti, obračun dajatev za blago, trgovsko imenovanje blaga ter na ugotovitve vrste, količine in vrednosti blaga. Tega tožeča stranka namreč ni izpodbijala v pritožbi proti prvostopni odločbi, v kateri je prvostopni organ to navedel. Sicer pa tudi iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhaja, da bi glede tega prvostopni organ in tožena stranka ravnala nepravilno in nezakonito. Tožbene navedbe tožeče stranke pa so v zvezi s tem tako posplošene, da se jih ne da preizkusiti. Dokazno breme v konkretnem upravnem postopku je namreč na strani tožeče stranke. Za svoje tožbene navedbe, ki so v bistvu tožbena novota, ki jo sodišče ni dolžno upoštevati, tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov. Če torej tožeča stranka navedenega ni uveljavljala v pritožbi proti prvostopni odločbi in se tožena stranka o tem ni mogla izjasniti, ne more uspešno tega uveljaviti v tožbi proti izpodbijani odločbi, ko hkrati ob tem za svoje tožbene trditve ne ponuja dokazov, pa tudi zanje nima opore v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Tudi vtoževanih kršitev določb ZUP sodišče ni zasledilo, saj ne izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, tožeča stranka pa tudi te kršitve navaja le na splošno, ne da bi navedla konkretne primere teh kršitev.

Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, tako kot CZ, smiselno uporabilo kot republiški zakon, skladno s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona.