Jedro

Tožnik izpodbija sklep stečajnega upravitelja o prenehanju delovnega razmerja. Ker gre za spor iz delovnega razmerja in so tudi stranke opredeljene tako, da gre za spor med delavcem in delodajalcem, to ne glede na status tožene stranke (da je v stečaju) in ne glede na to, kako spor opredeljuje tožnik (da gre za spor v zvezi s stečajnim postopkom), pomeni, da so podani vsi elementi, ki po določbah 1. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in - ZDSS) opredeljujejo individualni delovni spor med delavcem in delodajalcem. Tovrstni spori niso spori, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom. Tožnik bi varstvo pravic iz delovnega razmerja moral uveljavljati po postopku in v rokih, ki so jih za to varstvo prepisovali predpisi delovnega prava: Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in Zakon o delovnih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2,974.532,02 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.8.1997 dalje. Glede dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo odpravnine in nadomestilo plače za neizrabljeni letni dopust (v znesku 487.812,70 SIT) je tožbo s sklepom zavrglo zaradi stvarne nepristojnosti. Zaradi zamude roka za sodno varstvo je s sklepom zavrglo tudi tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja od 9.2.1994 do 5.7.1997. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno sodbo in sklepom) pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja s stališčem v izpodbijani sodbi glede pristojnosti za odločanje o prenehanju delovnega razmerja delavcev, ki jih je stečajni senat obdržal na delu po uvedbi stečajnega postopka. Po mnenju tožnika o tem ne more odločati stečajni upravitelj, temveč bi to lahko storil le stečajni senat. Ker je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika sprejel stečajni upravitelj kot neupravičena oseba, je tak sklep ničen in za njegovo izpodbijanje ni bil prekoračen prekluzivni rok. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških v delu, ko mu je bilo naloženo plačilo stroškov tožene stranke. Sodišče druge stopnje o pritožbenih razlogih v zvezi s tem ni reklo ničesar. Sodna odločba, ki v obrazložitvi ne vsebuje razlogov za odločitev, pa pomeni kršitev 22. člena Ustave.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik ne izpodbija pravnomočne odločitve o zavrženju tožbe za plačilo zneska 487.812,70 SIT (izrek pod točko II/1 izpodbijanega sklepa). Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijanega sklepa ni preizkušalo. Neposredno tožnik ne izpodbija niti sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 2,974.532,09 SIT. Na ta del odločitve se posredno nanašajo ugovori zoper sklep o zavrženju tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, saj je odločitev o tem podlaga tudi za odločitev o navedenem denarnem zahtevku.

Pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvene dejanske ugotovitve pa so naslednje: - tožniku je delovno razmerje prenehalo 9.2.1993 zaradi uvedbe stečajnega postopka, - s sklepom z dne 11.3.1993 je stečajni upravitelj tožnika obdržal na delu za določen čas, najdalj za čas trajanja stečajnega postopka oziroma do naslednjega sklepa stečajnega senata, - po ugotovitvenem sklepu stečajnega upravitelja z dne 1.2.1994 je tožniku prenehalo delovno razmerje 1.2.1994, zaradi zaključka delovnega procesa v delu, v katerem je tožnik delal in sicer zaradi prodaje dela premoženja stečajnega dolžnika.

Z začetkom stečajnega postopka tožena stranka ni prenehala oziroma ni izgubila svoje pravne sposobnosti. Prenehajo pa pravice (pooblastila) dotedanjih organov dolžnika (poslovodnega organa, zastopnika ter organov upravljanja) in preidejo na stečajnega upravitelja (92. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list SFRJ, št. 84/89 - ZPPSL). Stečajni upravitelj izvršuje pravice in dolžnosti organov upravljanja dolžnika, vodi posle dolžnika in ga zastopa (prvi in drugi odstavek 60. člena ZPPLS).

Stečajni senat je organ sodišča v stečajnem postopku in kot tak ne sklepa delovnih razmerij z dolžnikovimi delavci. Stečajni senat opravlja procesna dejanja v stečajnem postopku in v tem okviru tudi določa začete posle, ki morajo biti končani med stečajnim postopkom (5. točka prvega odstavka 55. člena in 119. člen ZPPSL). Delavci, ki se obdržijo na delu po začetku stečajnega postopka, so v delovnem razmerju s stečajnim dolžnikom, ki ga na podlagi 92. člena ZPPSL zastopa stečajni upravitelj. Tudi preneha delovno razmerje tem delavcem pri stečajnem dolžniku in v njegovem imenu lahko odločitev sprejme le stečajni upravitelj. Razlog prenehanja (potek časa, dokončanje del, odločitev stečajnega senata) je dejanska podlaga presoje zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki jo delavec lahko uveljavlja po določbah o varstvu pravic iz delovnega razmerja. Vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja v delovnem sporu bi zato bilo, ali je bil stečaj v določenem delu zaključen oziroma ali je stečajni senat s sklepom o dovolitvi prodaje štirih funkcionalnih celot (pregled sklepov stečajnega senata v prilogi A11, samega sklepa v spisu ni) odločil tudi o tem, da je prenehala potreba po delu delavcev, ki so na podlagi drugega odstavka 93. člena ZPPSL opravljali delo v teh delih delovnega procesa stečajnega dolžnika.

Tožnik izpodbija sklep stečajnega upravitelja o prenehanju delovnega razmerja. Ker gre za spor iz delovnega razmerja in so tudi stranke opredeljene tako, da gre za spor med delavcem in delodajalcem, to ne glede na status tožene stranke (da je v stečaju) in ne glede na to, kako spor opredeljuje tožnik (da gre za spor v zvezi s stečajnim postopkom), pomeni, da so podani vsi elementi, ki po določbah 1. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in - ZDSS) opredeljujejo individualni delovni spor med delavcem in delodajalcem. Tovrstni spori niso spori, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom. Uvedba stečaja nad gospodarsko družbo njihove narave in sodne pristojnosti ne spremeni.

Tožnik bi varstvo pravic iz delovnega razmerja moral uveljavljati po postopku in v rokih, ki so jih za to varstvo prepisovali predpisi delovnega prava: Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) in Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR). Revizijskemu sodišču se ni treba opredeliti do vprašanja, ali bi moral tudi v tem primeru tožnik najprej uveljavljati pri delodajalcu (drugi odstavek 83. člena ZTPDR) ali pa je lahko vložil tožbo neposredno na sodišče. V obeh primerih je pravilna ugotovitev nižjih sodišč, da takega varstva ni uveljavljal v predpisanih rokih.

V spisu sicer ni podatka o tem, kdaj je tožnik prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja. Vendar tožnik ni tekom sodnega postopka nikoli zatrjeval, da ga ni prejel ali da ga prejel šele kasneje. Nasprotno, iz njegovih navedb o prejemanju nadomestila na Zavodu za zaposlovanje od 2.2.1994 dalje izhaja, da ga je verjetno prejel že takrat. Tožbo zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja pa je vložil šele 2.3.2000 (vloga "odgovor na odgovor tožene stranke na tožbo" s tem datumom). Na podlagi take dejanske ugotovitve pa je pravilna odločitev o zavrženju tožbe v tem delu kot prepozne in posledično tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izplačilo nadomestila plače za čas po 1.2.1994. Revizija je neutemeljena tudi glede zatrjevane neobrazložitve odločitve o stroških. Najprej že zato, ker take navedbe pomenijo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in prvim odstavkom 360. člena ZPP), tega revizijskega razloga pa tožnik ne uveljavlja - revizijo izrecno vlaga le zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Nadalje tudi zato, ker navedbe o tem sploh ne držijo. V pravočasno vloženi pritožbi z dne 24.8.2000 ni nobenih navedb v zvezi z odločitvijo o stroških. Šele z vlogo z dne 11.9.2000, ki jo je tožnik sam vložil kot dopolnitev pritožbe, se pritožuje tudi zoper sklep o stroških. O teh navedbah pa izpodbijana sodba ima obrazložitev (stran 2 obrazložitve). Revizija v tem delu tudi ni dovoljena. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi, ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP). Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Ne glede na to, s kakšno odločbo konča sodišče postopek, odloči torej o stroških postopka vedno s sklepom. Zato je treba glede vprašanja dopustnosti revizije zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka, uporabiti določilo 384. člena ZPP. Stroški postopka so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Zato je zahtevek za povračilo stroškov akcesorne narave in se ne more uveljavljati samostojno, ampak samo v postopku zaradi katerega so stroški nastali. Posledica tega je, da se postopek s sklepom o stroških sploh ne more končati, konča se lahko samo z odločbo, s katero se odloči o glavni stvari. Po prvem odstavku 384. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar samo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker se s sklepom o stroških postopek ne konča, revizija samo zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pravnomočno odločilo o stroških postopka, ni dovoljena.