Jedro

Zamudne obresti zapadajo sukcesivno, vsak dan zamude, in ne šele, ko upnik izstavi račun zanje. Plačilo glavnice ne pomeni pretrganja zastaranja za zamudne obresti, saj je zastaranje zamudnih obresti izrecno urejeno v 347. členu OZ.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

-v točki I tako, da mora tožena stranka A. d.o.o. poleg že priznanega zneska 4.949,70 EUR plačati še 3.715,88 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2023 do plačila;

-v točki III tako, da mora tožena stranka A. d.o.o. tožeči stranki B. d.o.o. povrniti stroške postopka v deležu 55 %, tožeča stranka B. d.o.o. pa toženi stranki A. d.o.o. v deležu 45 %.

II.Sicer se pritožba tožeče stranke v preostalem delu, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka A. d.o.o. mora tožeči stranki B. d.o.o. povrniti 200,77 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1.V predmetni zadevi je Okrožno sodišče v Kopru združilo v skupno obravnavanje dve tožbi tožeče stranke in nasprotno tožbo tožene stranke. V nadaljevanju bo zato tudi pritožbeno sodišče tožečo stranko po prvih dveh tožbah in toženo po nasprotni tožbi imenovalo tožeča stranka ali tožnica, nasprotno stranko pa tožena stranka ali toženka.

2.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v točki I toženi stranki naložilo v plačilo 4.949,70 EUR s pripadajočimi obrestmi iz naslova zamudnih obresti za prepozno izvedena plačila, njen višji zahtevek (za del obresti, ki so zastarale in za sorazmeren del stroškov v zvezi s pridobitvijo in podaljševanjem certifikatov) pa zavrnilo. V točki II je tožečo stranko obsodilo na plačilo 7.407,96 EUR s pripadajočimi obrestmi iz naslova izdelave hišnih priključkov, strojne pomoči pri polaganju cevi, pomoči pri izvedbi jaškov z vgradnjo sestavljenih fazonskih elementov, pomoči pri polaganju signalnega traku in 2 % manipulativnih stroškov. Višji zahtevek (iz naslova več obračunanih del in zaradi materialnega pobota) pa je zavrnilo. V točki III pa je bilo še odločeno, da mora tožeča stranka toženi povrniti 54 % njenih stroškov, tožena tožeči pa stroške v deležu 46 %.

3.Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

4.Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev v delu, v katerem ni uspela in zoper odločitev o stroških. Napačna je odločitev sodišča, da naj bi zamudne obresti zastarale. Sodišče ne upošteva, da je toženka glavnice plačevala neredno in z zamudo. Glavna terjatev zato ni zastarala, ker je bilo zastaranje pretrgano z vsakim delnim plačilom. Vsako delno plačilo namreč pomeni pripoznavo terjatve. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo predpisov v zvezi z epidemijo COVID-19, po katerih je bilo zastaranje zadržano 158 dni. Sodišče tudi ni pravilno preračunalo protivrednosti terjatev po navedenih situacijah v EUR. Napačno je presodilo razpisno dokumentacijo naročnika, iz katere jasno izhaja, da je pridobljen certifikat pogoj za izvedbo pogodbe in ne zgolj za podpis pogodbe. Dokaz je presojalo selektivno in se ni opredelilo do navedb tožnice. Enako velja za povzetek izpovedi direktorja tožnice. Ker je certifikate morala predložiti skupina izvajalcev, je jasno, da gre za skupne stroške, ki so določeni v drugem odstavku 9. člena Sporazuma. Ta predstavlja pravno podlago za njihovo zaračunavanje (in ne sprotno obveščanje). V zvezi z odločitvijo o nasprotni tožbi tožnica prereka zaključek sodišča, da sta se pravdni stranki strinjali za ceno 40,00 EUR na uro. S plačilom računa št. 63-1-1 se namreč tožnica ni strinjala s tako ceno za celotno traso. Taka cena predstavlja ceno za izkop in ne le za pomoč pri polaganju cevi. Trditve tožeče stranke niso pavšalne, kot meni sodišče. Glede števila ur je tožnica navajala, da so ji pri delu pomagali tudi drugi subjekti. Tožeča stranka je pomagala pri polaganju cevi DN 250 v skupni dolžini 1.959 metrov, zato bi bila kvečjemu upravičena do priznanja 40,81 ur po ceni 35,00 EUR. Navedbe tožnice sta potrdila njen zakoniti zastopnik in priča A. A. Poleg tega pa sodišče pri materialnem pobotu ni upoštevalo, da je ta račun že plačan v znesku 2.638,04 EUR. Drži sicer, da je tožeča stranka plačevala manipulativne stroške od zneskov posameznih izvedenih in obračunanih del, vendar med pravdnima strankama ni bilo nikoli dogovorjeno, da je toženka upravičena do plačila manipulativnih stroškov od vseh situacij. Tak dogovor bi bil nedvomno zapisan v Sporazumu, vendar Sporazum take zaveze ne vsebuje. Obrazložitev ne ustreza standardu obrazložitve sodbe. Tožeča stranka je zavrnila račun št. 23-300-000147 z dne 4. 5. 2023, zato ne drži, da je terjatev konkludentno priznala.

5.V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Dodatno se sklicuje na svoje navedbe v zvezi s potekom dogajanja glede stroškov certificiranja. V zvezi z manipulativnimi stroški pa opozarja na zapisnik sestanka z dne 6. 12. 2021.

6.Tožena stranka se pritožuje, ker naj bi sodišče mimo procesnega gradiva priznalo ugovor materialnega pobota. V postopku po nasprotni tožbi namreč tožnica ni navajala, da uveljavlja materialni pobot, temveč da je že v predhodnem postopku izračuna medsebojnih obveznosti pravdnih strank upoštevala terjatev v višini 7.005,66 EUR, zato je temu primerno zmanjšala svoj zahtevek v tožbi Pg 126/2023. Toženka se s tem ni strinjala, saj je menila, da so dela, opravljena z njene strani, priznana v bistveno premajhnem znesku. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da je toženka pobotanje terjatve prerekala. Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s stroškom transporta gradbene mehanizacije. Zaradi pomanjkanja cevi je namreč delo na gradbišču obstalo. Ker neizkoriščenost gradbenih strojev predstavlja strošek, se je toženka odločila za premik mehanizacije, da delovni stroji ne bi ostali neizkoriščeni. Če bi tožnica cevi dobavila pravočasno, premik ne bi bil potreben. Tak potek dogodkov potrjuje tudi elektronsko sporočilo z dne 17. 9. 2020, zakoniti zastopnik tožeče stranke pa je za izid pravde zainteresiran, zato mu sodišče ne bi smelo slediti. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj je tožnica uspela le v deležu 25,7 %. Razlogi za drugačno odločitev iz obrazložitve niti ne izhajajo.

7.V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Pobot je tožnica specificirano uveljavljala v odgovoru na nasprotno tožbo.

8.Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Oris zadeve

9.Pravdni stranki sta skupaj še z družbo C. d.o.o. (ki je v lasti tožene stranke) 4. 7. 2018 sklenili Sporazum o ustanovitvi skupnosti ponudnikov za projekt "Izgradnja, sanacija/rekonstrukcija sistema oskrbe z vodo na območju mesta Delnice - Mreža faza 1" (v nadaljevanju Sporazum). Vse tri stranke so uspešno nastopile na javnem razpisu in so dne 22. 3. 2019 sklenile pogodbo o izvedbi del. V Sporazumu je bilo dogovorjeno, da bo A. d.o.o. vodilni partner in da je ključ delitve 57 % tožena stranka, 37,5 % tožeča stranka in 5,5 % C. d.o.o. V tem razmerju se bodo delili skupni stroški v zvezi z realizacijo pogodbenih del (9. člen Sporazuma). Partnerji se s podpisom tega sporazuma zavezujejo dati na razpolago drug drugemu zahtevane strokovne ali tehnične resurse, ki so potrebni za izvrševanje predmeta sporazuma, kot bo to določeno v skupni ponudbi in najprej v tem sporazumu. Vse stroške, ki jih bo imel posamezni partner v fazi izdelave ponudbe in izvedbe del, ki se nanašajo na njegov del posla, trpi izključno ta partner (4. člen). Tožena stranka je med izvajanjem naročila tožeči pomagala pri izvedbi posameznih del. Dela so trajala do decembra 2021. Primopredaja naročniku je bila po koncu del opravljena, nista pa se stranki uspeli dogovoriti glede končnega obračuna.

Glede pritožbe tožeče stranke

10.Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki izstavila 26 začasnih situacij in končno situacijo. Tožena stranka je situacije plačevala z zamudo, zato je tožeča stranka zahtevala plačilo obresti za zamudo pri vsaki začasni situaciji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zahtevek iz naslova obresti za prvo, drugo, tretjo, četrto, peto in sedmo začasno situacijo zastaral. Pritožba pravilno opozarja, da je bilo zastaranje v času epidemije COVID-19 (zadržano skupaj 158 dni1, kar pomeni, da so zastarale le zamudne obresti, ki so zapadle pred 29. 10. 2019. Po določbi 347. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je zastaralni rok za zamudne obresti tri leta, zato tožnica ni upravičena do tistih zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta in 158 dni pred vložitvijo predloga za izvršbo, to je pred 29. 10. 2020. Zamudne obresti namreč zapadajo sukcesivno, vsak dan zamude, in ne šele, ko upnik izstavi račun zanje. Plačilo glavnice ne pomeni pretrganja zastaranja za zamudne obresti, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, saj je zastaranje zamudnih obresti izrecno urejeno v 347. členu OZ. Sodišče prve stopnje je tudi opravilo pravilno pretvorbo iz HRK v EUR. Računi so bili izstavljeni v HRK, prav tako so bila v HRK izvedena tudi plačila. Tožeča stranka se je odločila, da bo zahtevala zakonske zamudne obresti po slovenski zakonodaji2, zato je pravilna pretvorba iz HRK v EUR na dan zapadlosti vsake začasne situacije. Takrat je nastala zamuda in na ta dan je bila jasna višina obveznosti v EUR. Pri izračunu zamudnih obresti je pritožbeno sodišče uporabilo enako metodo kot sodišče prve stopnje, ker razen ugovorov glede datuma pretvorbe, na sam način pretvorbe ni bilo pripomb.

11.Prva začasna situacija je zapadla v plačilo 18. 9. 2019. Na ta dan je toženka dolgovala tožnici še 263.067,60 HRK. Glede na zgoraj povedano so zamudne obresti za obdobje do 29. 10. 2019 zastarale, zato je pritožbeno sodišče obračunalo zamudne obresti od 29. 10. 2019 dalje. Ob upoštevanju treh plačil (21. 9. 2020, 7. 12. 2021 in 31. 12. 2021) znašajo zamudne obresti 3.547,66 EUR. Ker je toženka zahtevala samo 2.757,89 EUR, ji je pritožbeno sodišče za zamudne obresti za prvo začasno situacijo priznalo 2.757,89 EUR. Druga začasna situacija je zapadla v plačilo 15. 10. 2019, tudi v tem primeru so zamudne obresti za obdobje do 29. 10. 2019 zastarale. Na dan zapadlosti je obveznost znašala 239.808,13 HRK. Ob upoštevanju posameznih plačil znašajo nezastarane zamudne obresti na dan zadnjega plačila 1.187,65 EUR. Tožeča stranka je zahtevala 869,65 EUR in toliko ji je pritožbeno sodišče tudi priznalo. Tretja začasna situacija je zapadla v plačilo 15. 11. 2019, obveznost je znašala 37.478,58 HRK, plačana je bila 18. 11. 2019, obračunane zamudne obresti znašajo 2,21 EUR. Četrta začasna situacija je zapadla v plačilo 14. 12. 2019 in na ta dan je znašala obveznost 32.924,71 HRK. Plačilo je bilo izvedeno 20. 12. 2019, zamudne obresti znašajo 5,82 EUR. Peta začasna situacija je zapadla v plačilo 15. 1. 2020, dolg v višini 86.684,60 HRK pa je bil plačan 14. 2. 2020, obresti znašajo 73,81 EUR. Sedma začasna situacija je zapadla v plačilo 28. 2. 2020, plačana pa je bila 10. 3. 2020 (znesek 22.210,80 HRK), zamudne obresti znašajo 6,50 EUR.

12.Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi glede zastaranja (delno) ugodilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in tožnici dodatno priznalo še 3.715,88 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

13.Tožeča stranka pa ni izkazala, da bi bilo med udeleženci posla dogovorjena delitev stroškov obnovitve certifikatov ISO za področje izvajanja projektov in prodaje investicijske opreme. Nobenega dvoma ni, da je bilo certifikat treba pridobiti, da bi lahko sploh sodelovali pri javnem naročilu (cetrtifikat je bilo treba priložiti ponudbi). Zaključku sodišča, da gre za strošek, ki je bil med pravdnima strankama znan že od vsega začetka, pritožba obrazloženo ne nasprotuje. Prav tako nima nobenih argumentov zoper zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri prvi pridobitvi certifikata za strošek pred pridobitvijo naročila in zato za strošek, ki ga po Sporazumu vsaka stranka krije sama. Večinoma se pritožba ukvarja z vprašanjem, ali je bilo treba imeti certifikat ves čas izvajanja del (in je bilo zato treba njegovo veljavnost podaljševati). Kot je pravilno pojasnilo sodišče, glede na vsebino Sporazuma ni pomembno, ali je šlo za potreben strošek, temveč ali je šlo za dogovorjen skupni strošek. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dogovora ni bilo in ta svoj zaključek tudi prepričljivo obrazložilo. Tožeča stranka namreč ni izkazala svojih navedb, da sta se stranki dogovorili, da bodo ti stroški predmet končnega obračuna. Tega dejstva B. B. ni potrdil (skliceval se je samo na svojo razlago pogodbe). Prav tako je izpovedal, da tožene stranke ni obvestil o tem, da se veljavnost certifikatov obnavlja. Če bi res šlo za skupni strošek, bi bilo pričakovati, da toženo stranko vsaj seznani s tem, posebej še, ker niti ne gre za majhen strošek in se je pred tem tožena stranka ponudila, da certifikat pridobi njena družba. Certifikat pomeni potrdilo, da neka družba izpolnjuje določene pogoje poslovanja oziroma da upošteva zahteve varstva okolja in je izdan samo za to družbo, ki ga nato lahko uporablja za svoje potrebe. Ni pomembno, ali ga je tožeča stranka še kdaj uporabila, to možnost je imela, certifikat je imela samo ona, izdan je bil v njeno korist. Zato je logično, da je strošek pridobitve certifikata stvar družbe, ki certifikat pridobi. Argument, ki govori v prid zaključku, da ni šlo za dogovorjen skupni strošek je tudi, da je na ta strošek tožeča stranka prvič opozorila, ko je med strankama že prišlo do spora glede plačila s strani tožene stranke izvedenih del in to kljub temu, da sta stranki pred tem imeli 6. 12. 2021 sestanek prav na temo skupnih stroškov (zapisnik v prilogi B7). Glede na to, da je imela tožena stranka takrat precejšnje zahtevke do tožeče stranke, je nelogično, da tožeča stranka ne bi opozorila na obveznost plačila stroškov certificiranja, če bi bila ta res dogovorjena kot skupna. Razlogi sodišča prve stopnje so na podlagi povedanega prepričljivi, logični in jih tožeča stranka z vztrajanjem, da je šlo za strošek, potreben za ohranitev javnega naročila in zato skupni, ne more izpodbiti. V zvezi s tem ni sporno, da naročnik med izvajanjem del veljavnosti certifikatov ni posebej preverjal. Težko si je tudi predstavljati, da bi naročnik sredi izgradnje vodovodnega sistema od pogodbe odstopil samo zato, ker je certifikatoma ISO potekla veljavnost.

14.Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogi sodišča glede višine urne postavke za opravljena strojna dela (zahtevek po nasprotni tožbi) in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ni sporno, da sta se stranki za pomoč tožene stranke tožeči pri izvedbi njenih del dogovarjali sproti. Kakšnega izrecnega ali celo pisnega dogovora glede višine urne postavke ni bilo. Ta pomoč je trajala daljše obdobje in prvi izstavljeni račun, v katerem je bila upoštevana urna postavka 40,00 EUR, je tožnica plačala brez pripomb. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča to pomeni, da sta se stranki konkludentno strinjali s tako ceno. Tožnica z vztrajanjem pri različni ceni, kadar gre samo za polaganje cevi, oziroma kadar gre tudi za izkop, ne more uspeti, saj ni podala nobenih konkretnih navedb o tem, da je pri prvem računu šlo za drugačna dela3. Iz njenih navedb niti ni jasno, ali trdi, da je pri zaračunanih delih šlo samo za polaganje cevi, ali pa morda delno tudi za izkope. Zgolj neobrazložene navedbe pa ne zadoščajo, da bi jih sodišče lahko preverjalo. Kar se tiče količine porabljenih ur je sodišče prve stopnje tako ali tako sledilo tožnici. Tudi sicer pa tožnica s sklicevanjem samo na tiste izvedene dokaze, ki so ji v korist (zaslišanje svojega zakonitega zastopnika in svojega delavca), ne more izpodbiti obrazložene dokazne ocene sodišča prve stopnje. Plačilo po računu 63-1-1 ni bilo predmet zahtevka, zato ni jasno kam meri pritožba z očitkom, da bi ga sodišče moralo upoštevati pri materialnem pobotu.

15.Enako pa velja tudi za plačilo manipulativnih stroškov. Sodba je obrazložena in jo je mogoče preizkusiti, razlogi sodišča prve stopnje so prepričljivi in se pritožbeno sodišče z njimi v celoti strinja. Tožnica je že 21. 9. 2021 kompenzirala svoje obveznosti iz tega naslova s tožencem. Ni logično, da bi bili manipulativni stroški v višini 2 % dogovorjeni samo za nekatere situacije, za druge pa ne. Tudi dejstvo, da je tožnica zavrnila račun, ki je predmet zahtevka, ne dokazuje ničesar, saj je do zavrnitve prišlo po koncu del, ko je med strankama že prišlo do spora.

16.Na podlagi povedanega je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe toženke

17.Tožnica je že v ugovoru na nasprotno tožbo navajala, da je opravila materialni pobot, posamezne pobotane postavke je tudi izrecno in po višini specificirala (če sodišče tega pobota ne bi upoštevalo, je celo podrejeno uveljavljala procesni pobot). Zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče o pobotu odločalo mimo navedb tožnice. Materialni pobot nastane že z enostransko pobotno izjavo, zato ni pomembno, ali mu toženka nasprotuje4. Zahtevek v tožbi Pg 126/2023 se je nanašal na stroške certificiranja in ni imel zveze s pobotanimi zahtevki, prav tako ga ni tožnica zaradi tega nič zmanjšala.

18.Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka iz naslova stroška transporta gradbene mehanizacije in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V pritožbi toženka ne ponuja nobenih novih argumentov, ki bi terjali dodaten odgovor in zgolj z vztrajanjem pri svojih navedbah ne more uspeti.

19.Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ker je delno ugodilo pritožbi tožnice, bo moralo spremeniti odločbo o stroških, zato na pritožbene navedbe v zvezi s stroški ne bo posebej odgovarjalo.

Glede pravdnih stroškov

20.V predmetni zadevi je sodišče skupaj obravnavalo dve tožbi in eno nasprotno tožbo. Nobena od strank ni uspela v celoti. Tožnica je skupaj zahtevala plačilo 19.269,67 EUR, uspela pa je glede 45 %, toženka pa je zahtevala plačilo 21.209,59 EUR, uspela pa je glede 35 %, skupni uspeh tožnice zato pritožbeno sodišče ocenjuje na 55 %, uspeh toženke pa na 45 %. Zato je ustrezno spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji.

21.V pritožbenem postopku je tožnica uspela v 17 %, toženka pa je bila neuspešna. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da mora toženka tožnici povrniti 17 % stroškov v zvezi z njeno pritožbo, to je 200,77 EUR (strošek sestave pritožbe, materialni stroški, DDV na odvetniške storitve ter sodna taksa). Ostale stroške pa krije vsaka stranka svoje.

-------------------------------

1Odločba VS RS III Ips 19/2022, in VSL V Cpg 459/2022.

2Zahtevek dejansko temelji na Sporazumu, ki so ga v Hrpeljah sklenile vse tri sodelujoče slovenske družbe, ki pa kakšnega posebnega dogovora glede zamude in obračunavanja plačil v EUR ni imel. Zato je treba glede teka in višine zamudnih obresti uporabiti določbe OZ.

3Iz računa št. 63-1-1 , ki je bil plačan in kjer je bila upoštevana cena 40,00 EUR, celo izhaja, da je šlo za "polaganje cevi" in izkopi niti niso omenjeni.

4Pogoji za pobot so izpolnjeni, vse terjatve se glasijo na denar in vse so zapadle.