Jedro

Čeprav se zdi, da so v zapuščinskem postopku možnosti navajanja novih dejstev relativno široke, natančnejša razlaga drugih določb kaže, da obstajajo tudi omejitve. Najbolj splošna izhaja iz logičnega argumenta narave stvari, kajti sodiščem ne morejo biti znane okoliščine povsem osebne narave, ki jih dedič povezuje z določbami 32. in 29. člena ZD. Tako za institut izločitve v korist potomcev (32. člen ZD) in vračunanja daril (46. člen do 58. člen ZD) že sam ZD določa, da se o teh pravnih podlagah odloča le na njihovo "zahtevo", ne pa po uradni dolžnosti. Zato je razumno tudi nadaljnje sklepanje, da morajo dediči v teh primerih navajati okoliščine, šele potem lahko o tem odločajo sodišča. Takšne določbe vsebuje tako ZNP-1 (34. člen, ki se pa v tem primeru ne more uporabiti), predvsem pa ZPP, ki v 337. členu takšno možnost dopušča, a ne neomejeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dedinja A.A. krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se za dediča po pokojni B. B., na podlagi zakona, razglasita zapustnikova hči A. A. in sin C. C., vsak do ½ zapuščine. Določilo je tudi obseg zapuščine in ugotovilo njeno skupno vrednost (58.346,05 EUR) ter, po odštetju bremen zapuščine v znesku 4.000,00 EUR, določilo čisto vrednost zapuščine v znesku 54.346,05 EUR in višino takse v znesku 612,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje dedič C. C. V pritožbi navaja, da sodišče na zapuščinski obravnavi ni upoštevalo njegovega psihofizičnega stanja potem, ko je v težki obliki prebolel COVID-19. O tem stanju je sodišče seznanil ob prvem razpisu zapuščinske obravnave, ki je bila razpisana za 2. 9. 2021 in prav zaradi njegovih zdravstvenih težav prestavljena na 11. 1. 2022. Zaradi posledic COVID-19 ter pomanjkanja koncentracije ni bil zmožen zbrano in razsodno spremljati zapuščinske razprave ter uveljavljati svojih pravic do premoženja. Te okoliščine je ugotovilo tudi sodišče, saj je razpravljajoči sodnik med obravnavo celo ponudil dediču, da ga zaradi zdravstvenih težav pospremi iz sodne dvorane. Dedič se z delitvijo premoženja ni strinjal, vendar svojih pravic in zahtev, zaradi zdravstvenih težav, ni bil sposoben uveljavljati. Sodišču je na obravnavi navedel, da je kot potomec, s svojim delom in drugače, pomagal pokojni materi in pri tem navaja prispevke v obliki osebnega dela pri gradnji hiše v lastni režiji na ulici ... v Mariboru. Nadalje je to nepremičnino in njeno okolico vzdrževal in več let skrbel za nepokretno mater, poleg tega pa porabil stroške za njen pogreb v znesku 2.723,27 EUR. Teh navedb odvetnik sodedinje ni oporekal, torej se je s temi navedbami strinjal. Kot prava neuka in nepoučena stranka in zaradi zdravstvenih težav na obravnavi ni bil sposoben samostojno postaviti ustreznega zahtevka, s katerim bi zavaroval svoje pravice, zato je zmotno mislil, da bodo njegove navedbe same po sebi upoštevne, posebej še zato, ker njegovih trditev nihče ni prerekal. Zaradi zmedenosti in zaradi slabega počutja je tudi podpisal zapisnik o zapuščinski obravnavi, ne da bi ga prebral. Šele potem, ko se mu je stanje izboljšalo ga je prebral in ugotovil, da v zapisniku ni njegovih navedb glede dela in druge pomoči pri pridobivanju ter skrbi za pokojno mater, ki jih je navajal na obravnavi. Pritožnik v pritožbi navaja okoliščine, ki jih utemeljuje z uporabo 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in navaja, da njegov prispevek znaša 1000 delovnih ur, kar po tarifi pomožnega delavca znaša 6.000,00 EUR. Nadalje ocenjuje njegovo delo za ohranjanje vrednosti nepremičnine v znesku 16.000,00 EUR ter se sklicuje na 29. člen ZD in zahteva, da se v sestrin dedni delež všteje tudi prejeto darilo za ureditev stanovanjskih potreb, ki po njegovi oceni znaša približno 10.000,00 EUR. Navaja še, da je šest let skrbel za mamo, ki je bila nepokretna od hospitalizacije 28. 4. 2015 pa do smrti in ta svoj prispevek ocenjuje v skupnem znesku 231.984,00 EUR. Na koncu še dodaja, da je sodedinji po smrti matere ponudil odkup njenega dela zapuščine, čemur sprva ni nasprotovala, v nadaljevanju pa je na razpravo poslala pravnega zastopnika. Dedič zato predlaga, da se sklep o dedovanju v celoti spremeni, pri čemer se naj upoštevajo vse njegove navedbe.

3. Dedinja A. A. je v odgovoru na pritožbo navajala, da je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da sodedič ni podajal nobenih izjav, kot jih navaja v pritožbi, na naroku je bil navzoč in tudi podpisal zapisnik, kljub temu, da bi lahko odklonil podpis (četrti odstavek 127. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V skladu s 337. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD je zato z vsemi navedbami prekludiran, zato predlaga, da se pritožba zavrne ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s tretjim odst. 1. člena ZNP-1, 163. členom ZD, ter 350. v zvezi s 366. členom ZPP, je sodišče druge stopnje v postopku s pritožbo smiselno uporabilo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sklep. V skladu z drugim odst. 20. člena ZNP-1 je v zadevi odločil senat. 6. Zapuščinski postopek je posebna vrsta nepravdnega postopka, določbe procesne narave zato vsebujejo tako Zakon o dedovanju (ZD), kot tudi Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1) in Zakon o pravdnem postopku (ZPP)1. Določbe v ZD res nalagajo sodiščem posebna dolžnostna ravnanja2 in zagotavljajo tudi nabor upravičenj, ki izhajajo iz pravice do izjave3, a sodišče druge stopnje ugotavlja, da v okoliščinah konkretnega primera, niso bile storjene nobene kršitve, ki bi utemeljevale navedbe v pritožbi.

7. Sodišče prve stopnje je dediču zagotovilo tista upravičenja iz pravice do izjave, ki se nanašajo tako na navzočnost na naroku, seznanitev z vsemi bistvenimi, odločilnimi dejstvi in možnostjo opredelitve do njih ter razpravljanje o njih. Vse to se je dogajalo na naroku dne 11.1.2022, v navzočnosti dediča in pooblaščenca sodedinje. Prav zaradi dedičeve bolezni, ki jo v pritožbi poudarja (COVID 19), je bil prvotni narok dne 2.9.2021 preložen na navedeni datum. Dedič se je naroka osebno udeležil, zato iz opisanih ravnanj (preložitev naroka in osebna udeležba dediča na novem naroku) izhaja razumen sklep, da nobena izmed ovir, ki jih sedaj poudarja v pritožbi, bodisi ni obstajala ali pa ni bila takšne narave, da bi mu preprečevala sodelovanje in razumevanje poteka naroka. Dedič je na tem naroku podal tudi dedno izjavo in to potem, ko ga je sodišče izrecno podučilo, da so dedne izjave nepreklicne in predvsem po tem, ko je sodišče jasno razglasilo in zapisalo, kaj je predmet zapuščine. Iz navedenih razlogov zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku dediču ni bilo kršeno nobeno izmed upravičenj, ki sodijo v pravico do izjave, zato ni podana kršitev iz 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP.

8. Iz dosedaj navedenih dejstev, ki jih potrjuje tudi zapisnik z dne 11.1.2022 izhaja, da dedič na naroku ni podal prav nobenih navedb ali ugovorov, ki jih sedaj tako obširno in prvič navaja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je na naroku celo razglasilo sklep o dedovanju, iz njegovega izreka pa določno in jasno izhaja, kaj je predmet zapuščine, kdo sta dediča in v kakšnih deležih zapuščino dedujeta. Ta zapisnik je podpisal tudi dedič, brez pripomb.

9. Čeprav se zdi, da so v zapuščinskem postopku možnosti navajanja novih dejstev relativno široke4, natančnejša razlaga drugih določb kaže, da obstajajo tudi omejitve. Najbolj splošna izhaja iz logičnega argumenta narave stvari, kajti sodiščem ne morejo biti znane okoliščine povsem osebne narave, ki jih dedič povezuje z določbami 32. in 29. člena ZD. Tako za institut izločitve v korist potomcev (32. člen ZD) in vračunanja daril (46. člen do 58. člen ZD) že sam ZD določa, da se o teh pravnih podlagah odloča le na njihovo „zahtevo“, ne pa po uradni dolžnosti. Zato je razumno tudi nadaljnje sklepanje, da morajo dediči v teh primerih navajati okoliščine, šele potem lahko o tem odločajo sodišča. Za te primere, ko gre torej za trditveno in (določbam zapuščinskega postopka prilagojeno) dokazno breme, pa se uporabljajo tudi določbe, ki to pravico dedičem časovno omejujejo. Takšne določbe vsebuje tako ZNP-1 (34. člen, ki se pa v tem primeru ne more uporabiti), predvsem pa ZPP, ki v 337. členu takšno možnost dopušča, a ne neomejeno5. Zaradi okoliščin konkretnega primera, ki jih je sodišče druge stopnje zapisalo v tč. 7. in 8. obrazložitve tega sklepa, ni podan zakonski dejanski stan „nekrivdnega“ ravnanja dediča, še manj pa časovni element, saj bi obravnavanje v pritožbi navedenih okoliščin, zagotovo zavleklo odločitev v zapuščinskem postopku v daljšem časovnem obdobju, merjenem z leti.

10. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. člena ZPP).

11. Dedič stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, priglasila jih je dedinja. V skladu s prvim odst. 174. člena ZD praviloma vsaka stranka zapuščinskega postopka krije sama svoje stroške postopka. Ker niso podane nobene posebne okoliščine, ki bi narekovale drugačno odločitev, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških oprlo na citirano določbo in sklenilo, da dedinja A. A. krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Nanj napotujeta tako ZD (163. člen) kot tudi ZNP-1 (42. člen). 2 Glej 163. do 166. člen ZD. 3 5. člen ZNP-1. 4 Npr. prvi odst. 167. člena ZD:“(1) Sodišče izda odločbo na podlagi uspeha celotnega obravnavanja, upoštevajoč pri tem tako dokaze, ki so jih predložile stranke, kakor tudi dokaze, ki jih je preskrbelo samo.“ 5 „V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.“, ta pa določa:„Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.“.