Jedro

V izvršilnem postopku dolžnik ne more uveljavljati nepravilnosti potrdila o izvršljivosti, saj je izvršilno sodišče na podatek o izvršljivosti vezano, vse dokler ni spremenjen. Navedeno po presoji višjega sodišča še toliko bolj velja za tuje potrdilo o izvršljivosti. Če je namreč za razveljavitev slovenskega potrdila o izvršljivosti, ki ga izda slovensko sodišče na podlagi 42.a člena ZIZ, pristojno za popravek ali razveljavitev takega potrdila o izvršljivosti po 42.c členu ZIZ prav tako slovensko sodišče, enako vzajemno velja tudi za tuje sodišče. Če torej dolžnica meni, da je avstrijsko sodišče napačno izdalo potrdilo o izvršljivosti, se mora za njegovo razveljavitev ali popravek obrniti na avstrijsko sodišče, do tedaj pa je slovensko izvršilno sodišče kot sodišče države izvršitve nanj vezano.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sklep v II. izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi v obsegu, v katerem je sodišče dovolilo izterjavo obresti od glavnice za obdobje od 1. 1. 2013 do plačila, sicer pa se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu II. točke, III. točki, IV. točki, V. točki, VI. točki iz VII. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o ugovoru z dne 25. 7. 2022, izdano dne 14. 9. 2022, razveljaviti po uradni dolžnosti (I. točka izreka sklepa), da se ugovor z dne 19. 10. 2022 (dopolnjen dne 23. 8. 2023) zoper sklep o izvršbi zavrne (II. točka izreka sklepa), da se ugovor z dne 19. 10. 2022 (dopolnjen dne 23. 8. 2023) zoper sklep o nadaljevanju izvršbe na novo izvršilno sredstvo z dne 14. 12. 2021 zavrne (IV. točka izreka sklepa), da dolžnica stroške vloženega ugovora z dne 19. 10. 2022 (dopolnjenega dne 23. 8. 2023) nosi sama, da je dolžnica dolžna upnici v roku 8 dni povrniti 1.836,00 EUR stroškov vloženega odgovora na ugovor z dne 29. 9. 2023, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka sklepa), da se sklep o izvršbi tega sodišča, opr. št. I 660/2021, z dne 11. 6. 2021, popravi tako, da se identifikacijski podatki dolžnice, navedeni v uvodu sklepa, pravilno glasijo: "A. A." (VI. točka izreka sklepa) in da se predlog dolžnice z dne 19. 10. 2022 za ugotovitev ničnosti sklepov, izdanih v tej izvršilni zadevi, zavrže (VII. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da je ugovarjala, da glede na časovno veljavnost Uredbe št. 1215/2012, določeno v 66. členu te Uredbe, potrdilo o izvršljivosti ne bi smelo biti izdano, saj se je sodni postopek začel pred 10. 1. 2015. Sodišče je na te ugovore odgovorilo v 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in sicer s stališčem, da izvršilno sodišče ne more oz. ne sme ugotavljati pravilnosti izdanega potrdila o izvršljivosti na izvršilnem naslovu. Dolžnica izpodbija to stališče. Prehodna določba 66. člena Uredbe št. 1215/2012 je jasna in določa, da se ta uredba uporablja samo za sodne postopke, ki so bili začeti na dan 10. 1. 2015 ali po tem. S sodnimi postopki so mišljeni sodni postopki, iz katerih izvirajo izvršilni naslovi, in niso mišljeni postopki izdaje samih potrdil o izvršljivosti, kot meni upnica in je to povzeto v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Evidentno in nesporno je, kot obrazloženo v 2. točki ugovora z dne 23. 8. 2023, da se je sodni postopek pred sodišči v Avstriji začel pred 10. 1. 2015, zato potrdilo po 53. členu Uredbe št. 1215/2012 ne smelo biti izdano, kar je očitno očitno prima facie. Sodišče zmotno ugotavlja, da naj bi upnica s predlogom za izvršbo predložila potrdilo o izvršljivosti za sodbo Vrhovnega sodišča v Avstriji št. 4 Ob 230/18d z dne 25. 4. 2019 (gl. zadnjo poved 22. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa), saj je iz spisa razvidno, da je upnica skupaj s predlogom za izvršbo predložila potrdilo o izvršljivosti za sodbo sodišča prve stopnje, in sicer Deželnega sodišča v Salzburgu št. 5 Cg 111/08g z dne 30. 10. 2017, kot jasno izhaja iz 4.1., 4.2. in 4.4.1. točka Potrdila. Nadalje, v tem potrdilu z dne 12. 6. 2019 je potrjena izvršljivost le dela sodbe in sicer glavnice v znesku 987.517,61 EUR (točka 4.6.1.4. potrdila), zamudnih obresti za obdobje od 30. 4. 2004 - 32. 12. 2012 (op.: pravilno do 31. 12. 2012) (točka 4.6.1.5.1.2.3. potrdila) in stroškov v znesku 59.996,15 EUR (točka 4.7.3.1. potrdila). V tem potrdilu z dne 12. 6. 2019 ni potrjena izvršljivost sodbe v delu, kjer je naloženo plačilo zamudnih obresti za obdobje od 1. 1. 2013 dalje (točka 4.6.1.5.1.2.3. potrdila). Sledi, da potrdilo z dne 12. 6. 2019 ne potrjuje izvršljivosti tuje sodne odločbe glede zamudnih obresti za obdobje od 1. 1. 2013 dalje in torej za izterjavo teh pripadkov niso izpolnjeni zakonski pogoji po 13. členu ZIZ (in po 37. členu Uredbe št. 1215/2012). Dolžnica je tudi ugovarjala, da ni imetnica oz. upravičenka (upnica) zarubljene terjatve, saj je denacionalizacijska upravičenka do terjatve po odločbi z dne 12. 8. 2020 B. B., medtem ko je A. A., le skrbnica za posebni primer (gl. 5.-7. točko ugovora z dne 19. 10. 2022 in 4. točko ugovora z dne 23. 8. 2023). S tem je dolžnica navedla vsa pravno pomembna dejstva za odločanje o tem svojem ugovoru. Osnovno pravilo oz. načelo izvršbe je, da se ta opravlja proti dolžniku in posegom na dolžnikovo premoženje. Sodišče mora samo po uradni dolžnosti pred dovolitvijo izvršbe preveriti, da premoženje, na katero se predlaga izvršba, res pripada dolžniku. To velja nasploh za vsa izvršilna sredstva (npr. 4. člen ZIZ, zlasti 6. in 18. točka glede podatkov o dolžnikovem premoženju, 31. člen ZIZ glede seznama dolžnikovega premoženja, 83. člen ZIZ glede rubeža dolžnikovih premičnin, 136. člen in 145. člen ZIZ glede rubeža dolžnikovih denarnih sredstev pri OPP, 168. člen ZIZ glede izvršbe na dolžnikovo nepremičnino...). To velja tudi za izvršbo z rubežem dolžnikove denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do svojega, tj. dolžnikovega dolžnika. Tako izrecno izhaja tudi iz sodne prakse, npr. judikata II Cp 444/2000 z dne 22. 6. 2000. Nepravilno je stališče upnika, ki ga povzema tudi sodišče, da bi takšen ugovor (tj. da izvršba na določeno premoženje ni dopustna, ker premoženje ne pripada dolžniku) lahko postavil le dejanski imetnik tega premoženja kot tretji v izvršilnem postopku, ne pa dolžnik (48. in 49. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče se zaradi napačnega stališča, da naj bi dolžnik ne bil upravičen postaviti ugovora nedopustnosti izvršilnega predmeta in da naj bi takšen ugovor ne bil pravno upošteven (48. in 50. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), v nadaljevanju sploh ni opredeljevalo do tega ugovora po vsebini. Izpodbijani sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica je odgovorila na pritožbo po Državnem odvetništvu RS, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena, v preostalem pa ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi sodbe Deželnega sodišča v Salzburgu v Republiki Avstriji, opr. št. 5 Cg 111/08g, z dne 30. 10. 2017, sodbe Višjega deželnega sodišča v Linzu v Republiki Avstriji, opr. št. 4 R 15/18f, z dne 1. 8. 2018 in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Avstrije, opr. št. 4 Ob 230/18d, z dne 25. 4. 2019, vse izvršljive dne 21. 5. 2019, zaradi izterjave glavnice 987.517,61 EUR s pripadki.

6. Zoper sklep je dolžnica vložila ugovor, v katerem je med drugim ugovarjala potrdilu o izvršljivosti, izdanim na podlagi Uredbe (EU) št. 1215/212 z dne 12. 12. 2012 (v nadaljevanju Uredba BU I BIS), ki po njenem mnenju ne bi smelo biti izdano, saj se navedena uredba uporablja le za postopke, ki so se pričeli po 10. 1. 2015, pri čemer dolžnica kot uvodoma vztraja tudi v obravnavani pritožbi.

7. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ugovor v tem delu ni bil utemeljen, s tem pa z enakimi pritožbenimi navedbami dolžnica ne more uspeti niti v pritožbenem postopku. Izvršilno sodišče je vezano na potrdilo o izvršljivosti, ki je dano za posamezen izvršilni naslov, in ni pristojno presojati njegove utemeljenosti. Neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti lahko namreč razveljavi samo sodišče oziroma organ, ki ga je izdal (42. člen ZIZ). V izvršilnem postopku dolžnik ne more uveljavljati nepravilnosti potrdila o izvršljivosti, saj je izvršilno sodišče na podatek o izvršljivosti vezano, vse dokler ni spremenjen. Navedeno po presoji višjega sodišča še toliko bolj velja za tuje potrdilo o izvršljivosti (primerjaj prvi odstavek 42.a člena ZIZ - slednji člen se sklicuje tudi na potrdilo o izvršljivosti po Uredbi 1215/2012/EU). Če je namreč za razveljavitev slovenskega potrdila o izvršljivosti, ki ga izda slovensko sodišče na podlagi 42. a člena ZIZ, pristojno za popravek ali razveljavitev takega potrdila o izvršljivosti po 42. c členu ZIZ prav tako slovensko sodišče, enako vzajemno velja tudi za tuje sodišče. Če torej dolžnica meni da je avstrijsko sodišče napačno izdalo potrdilo o izvršljivosti, se mora za njegovo razveljavitev ali popravek obrniti na avstrijsko sodišče, do tedaj pa je slovensko izvršilno sodišče kot sodišče države izvršitve nanj vezano.

8. Neutemeljeno dolžnica uveljavlja tudi, da je upnica predložila potrdilo o izvršljivosti le za sodbo sodišča prve stopnje, in sicer Deželnega sodišča v Salzburgu št. 5 Cg 111/08g z dne 30. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je upnica (op.: z vlogo z dne 1. 6. 2021) sodišču predložila potrdilo po 53. členu Uredbe BU I BIS, izdano dne 26. 5. 2021, ki se nanaša na vse tri sodne odločbe, ki predstavljajo izvršilne naslove v obravnavani zadevi (sodbo Deželnega sodišča v Salzburgu v Republiki Avstriji, opr. št. 5 Cg 111/08g-267, z dne 30. 10. 2017, sodbo Višjega deželnega sodišča v Linzu v Republiki Avstriji, opr. št. 4 R 15/18f, z dne 1. 8. 2018 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Avstrije, opr. št. 4 Ob 230/18d, z dne 25. 4. 2019). Pritrditi je namreč razlogom sodišča prve stopnje, da so v 4.2. točki potrdil navedene referenčne številke vseh treh sodnih odločb (5 Cg 111/08 g, 4 R 15/18 f, 4 Ob 230/18 d), v 4.4.1. točki pa je naveden datum izvršljivosti 21. 5. 2019, pri čemer ni posebej označeno, da se navedena izvršljivost nanaša le na določene sodne odločbe (ta podatek je namreč mogoče označiti pri 4.4.3. točki potrdila).

9. Prav tako pritožba ni utemeljena v delu, v katerem dolžnica uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo obravnavati dolžničine ugovorne navedbe zoper sklep o nadaljevanju izvršbe na novo izvršilno sredstvo z dne 14. 12. 2021, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo rubež terjatve, in sicer, da dolžnica ni imetnica terjatve, glede katere je na upnikov predlog sodišče dovolilo izvršbo z rubežem in prenosom terjatve. Niti s sklepom o rubežu terjatve niti s sklepom o njenem prenosu o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika ni vsebinsko odločeno, saj to ni namen postopka izvršbe z rubežem in prenosom terjatve (107. do 127. člen ZIZ). Navedeno je stališče ustaljene sodne prakse. Rubež in prenos terjatve v izvršilnem postopku namreč predstavlja zgolj sredstvo izvršbe, od uspeha katerega je odvisno, ali bo upnik z njim poplačan. Za dovolitev izvršbe na denarno terjatev zadošča upnikovo zatrjevanje, da ima dolžnik rubljivo terjatev zoper dolžnikovega dolžnika. Prisilno (s sredstvi izvršbe) se dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno - če (v razmerju do dolžnika) obstoji in v obsegu kot obstoji (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3698/2015). Omenjeno pa ni predmet ugotavljanja v izvršilnem postopku, kjer se dovoli rubež in prenos. Rubež in prenos terjatve se odredita pod pogojem če in v kakšni meri bo dolžnikov dolžnik priznal obstoj terjatve dolžnika oziroma če in v kakšni meri se bo v pravdi, ki jo bo upnik sprožil zoper dolžnikovega dolžnika po prenosu zarubljene terjatve, ugotovilo, da prenesena terjatev obstaja.

10. Sklep o rubežu in prenosu terjatve v izterjavo izterjave ali namesto plačila (120. in 127. člen ZIZ) je torej le izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi ("cedentovi") strani. S temi določbami ZIZ tako ureja procesna pravila (prisilne) cesije (glej že citirani sklep sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3698/2015). Upnik s prenosom terjatve pridobi procesno aktivno legitimacijo (primerjaj 120. in 127. člen ZIZ) za uveljavljanje zarubljenih terjatev. Tudi v tej fazi izvršilno sodišče z ničemer ne odloča o obstoju in višini terjatev, ki se prenašajo ter v okviru tega tudi ne o tem, ali zarubljena terjatev dejansko pripada dolžniku, torej ali je ta stvarno legitimiran za njeno uveljavitev. Sodišče prve stopnje tako s tem, ker ni obravnavalo dolžničinih navedb o tem, da ni imetnica zarubljene terjatve, ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, z dolžničinimi obsežnimi pritožbenimi navedbami o (ne)imetništvu zarubljene terjatve pa se po vsem povedanem ni in ni bilo dolžno ukvarjati niti višje sodišče. Glede preostalih točk izreka dolžnica niti ne podaja pritožbenih trditev, vendar pa višje sodišče ob uradnem preizkusu preostalih odločitev ugotavlja, da so tudi te pravilne.

11. Pritožba dolžnice pa je utemeljena v delu, v katerem dolžnica uveljavlja, da potrdilo po 53. členu Uredbe BU I BIS ni izdano za obresti od glavnice, ki tečejo od 1. 1. 2013 dalje, temveč je izdano le za obresti, ki so tekle do dne 31. 12. 2012. Izvršilno sodišče je na potrdilo o izvršljivosti vezano tudi v smislu, kaj sme šteti za izvršljivo terjatev oziroma mu potrdilo o izvršljivosti pove, v katerem delu je neka sodna odločba izvršilni naslov. Izvršbo pa sme dovoliti zgolj in samo na podlagi izvršilnega naslova. Gre za ugovorni razlog, na katerega skladno z drugim odstavkom 55. člena ZIZ v zvezi 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ pazi po uradni dolžnosti.

12. Višje sodišče je tako presodilo, da je dolžničinemu ugovoru treba ugoditi v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe za obresti od glavnice od 1. 1. 2013 dalje, zato je pritožbi delno ugodilo tako, da je sklep v II. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru delno ugodilo v obsegu, v katerem je sodišče dovolilo izterjavo obresti od glavnice za obdobje od 1. 1. 2013 do plačila (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem pa je, ker tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem delu II. točke, III. točki, IV. točki, V. točki, VI. točki iz VII. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnica je s pritožbo sicer delno uspela, vendar le glede dela stranske terjatve (obresti), zato je višje sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1(1) Dika Mihajlo, Građansko ovršno pravo, I. knjiga, Narodne novine, stran 533 in 534.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 42, 42a, 42c

Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - člen 53

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.