Jedro

Tožbena trditev, da predstavljajo vsa izdana dovoljenja za parkirišča in njihova gradnja po uveljavitvi ZDen nedopustno razpolaganje iz 88. člena ZDen, je pravno nepomembna. Za odločanje v denacionalizacijskem postopku je pravno pomembno stanje v času vračanja in izdaja upravnih dovoljenj za ureditev parkirišča ne pomeni razpolaganja v smislu določbe prvega odstavka 88. člena ZDen. Za ugotavljanje ovir za vračanje podržavljenega zemljišča je pomembno zgolj to, ali je v času vračanja zemljišča dejansko zazidano zemljišče. V izpodbijani odločbi je tožena stranka uporabila določbe 13. in 14. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja v zvezi z določbo tretjega odstavka 44. člena ZDen, za katera je ob presoji njihove ustavnosti, kakor tudi v več svojih odločbah, Ustavno sodišče ugotovilo, da nobena od navedenih določb ni v nasprotju z Ustavo RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je v pritožbenem postopku, z odločbo z dne 21. 12. 2010 v celoti odpravilo odločbo Upravne enote Nova Gorica št. 351-773/93-DE-7-100 z dne 26. 11. 2007 in sklep o popravi napake št. 351-773/93-DE-7-101 z dne 3. 12. 2007 (1. točka izreka). Pod točkama 2 in 3 izreka pa je odločilo o denacionalizaciji nepremičnin, podržavljenih A.A. umrlem dne ... Odločilo je, da se vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenca na zemljišču s parc. št. 449 travnik v izmeri 31 m2 v deležu do ½ vpisane v z.k. vl. št. 253 k.o. ...; parc. št. 445 zelenica izmere 178 m2 v deležu do 7/178 vpisan v vl. št. 436 k.o. ..., parc. št. 665/1 zelenica izmere 1629 m2 v deležu do 19/1629 vpisane v vl. št. 326 k.o. ... in parc. št. 442 travnik izmere 1271 m2 v deležu do 7/1271 vpisane v z.k. vl. št. 326 k.o. ..., last Mestne občine Nova Gorica, ki je kot zavezanka dolžna navedeno zemljišče izročiti skrbnici za poseben primer v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka). V 3. točki izreka je zavezanki Slovenski odškodninski družbi d.d. naložilo, da za 1134 m2 komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je v času podržavljenja predstavljalo del parcele 2164 takrat vpisane v vl. št. 101 k.o. ..., izroči skrbnici upravičenca odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 30.382,12 DEM v roku 3 mesece po pravnomočnosti odločbe. Za skrbnika za poseben primer je bila pok. upravičencu A.A., v točki 4. izreka določena B.B. iz Nove Gorice. V točki 5. izreka je odločeno, da spremembo zemljiškoknjižnega stanja opravi Okrajno sodišče v Novi Gorici. V točki 6. izreka pa je zavrnjena zahteva tožnikov za povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Dne 20. 7. 2011 pa je Ministrstvo za okolje in prostor na predlog tožnikov odločbo z dne 21. 12. 2010 dopolnilo tako, da je za 1. točko izreka dodalo točko 1A, s katero je odpravilo odločbo Upravne enote Nova Gorica št. 351-773/93-DE-7 z dne 12. 10. 2004. Iz obrazložitve odločbe z dne 21. 12. 2010 izhaja, da je predmet postopka denacionalizacije idealni delež ½ še preostalega dela nacionalizirane parcele 2164 njive v izmeri 3870 m2, vpisane v k.o. …, in da ostajata sporna oblika vračanja premoženja, ki je predmet odločbe Upravne enote Nova Gorica z dne 26. 11. 2007, izdane v obnovljenem postopku, in njegova vrednost. Ugotavlja, da je 2. točka izreka odločbe z dne 26. 11. 2007, v nasprotju z obrazložitvijo. Nejasno in napačno pa je v njej opredeljeno tudi premoženje, ki je predmet vračila v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. Zato so bili v tem delu upoštevani tudi ugovori pritožnikov.

Na podlagi podatkov v upravnih spisih (med drugimi tudi identifikacijsko potrdilo št. 02110-57/2007-2 z dne 20. 3. 2007, pravnomočna odločba upravnega organa št. 351-773/93-DE-08/A z dne 14. 7. 1999, odločbi ObLO Nova Gorica z dne 27. 10. 1961 in z dne 26. 12. 1961, lokacijsko dovoljenje z dne 22. 2. 1993, gradbeno dovoljenje z dne 26. 3. 1993, uporabo dovoljenje za uporabo javnega parkirišča z dne 28. 11. 1996, aerofotoposnetki) upravni organ druge stopnje ugotavlja, da je bila predmetna parcela v površini 1935 m2, kolikor je na njej bil imetnik pravice uporabe A.A., odvzeta z odločbo z dne 27. 10. 1961 in je bila zanjo z odločbo z dne 26. 12. 1961 določena odškodnina v znesku 261.900 din v gotovini. Za parkirišče, za katerega je bilo izdano lokacijsko dovoljenje Skladu stavbnih zemljišč Občine Nova Gorica dne 27. 10. 1961 in gradbeno dovoljenje investitorjema Skladu stavbnih zemljišč in družbi H. d.o.o. dne 26. 3. 1993, pa je bilo dne 28. 11. 1996 izdano uporabno dovoljenje za javno parkirišče, zgrajeno na parcelah 444, 446, 447, 448, 665/1, 665/2, 667 in 1949 k.o. ... Iz aerofotoposnetkov predloženih v spisu in tudi iz aerofotoposnetkov v elektronski katastrski evidenci izhaja, da je parkirišče zgrajeno. Po uradnih evidencah je urejeno tudi parcelno stanje, po katerem je parkirišče dobilo novo parcelno številko 448 k.o. ... Ob upoštevanju navedenih podatkov upravni organ druge stopnje ugotavlja, da sta parceli s številkama 445 in 665/1 k.o. ..., ki ležita ob asfaltnem parkirišču, zatravljeni in da na njih ne stojijo objekti. Navedeni parceli sta v katastru opredeljeni kot zelenica, tako kot parcela 447 v isti k.o. ..., ki je bila s pravnomočno odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 14. 7. 1999 upravičencem že vrnjena. Zato po presoji upravnega organa druge stopnje ni ovir določenih v 19. in 32. členu ZDen niti za vračilo parcel 445 in 665/1 k.o. ….

Ob upoštevanju že navedenih dejstev upravni organ druge stopnje ugotavlja tudi, da parcela 448 v naravi predstavlja asfaltirano parkirišče, parcela 1949 ulico K., parcela 446, ki je ozka in dolga ter posejana z drevesi, pa dejansko predstavlja zelenico med navedenim parkiriščem in ulico K., vse v površini 1134 m2. Parkirišče po svojem izgledu in glede na izdana dovoljenja očitno tudi ne predstavlja začasnega parkirišča. V zvezi s pritožbenimi očitki navaja, da ogled zemljišča ob upoštevanju ugotovitev v zapisniku o ogledu na kraju samem dne 24. 3. 1998, ki vsebuje tudi ugotovljeno stanje na parcelah 448, 446 in 1949, ni bil potreben in da zato upravnemu organu dodatnega ogleda ni bilo treba razpisati in opraviti. Tožnikom pojasnjuje, da v obravnavanem primeru, čeprav je do graditve objektov na parcelah 446, 448 in 1949 k.o. ... prišlo po uveljavitvi ZDen, upravni organ brez zahteve upravičencev za izdajo sklepa po 68. členu ZDen, v določbah ZDen ni imel podlage, za izdajo sklepa o zavarovanju premoženja, ki je predmet denacionalizacije, po uradni dolžnosti. Meni, da izdane upravne odločbe in gradnja ne predstavljajo niti nedopustnega razpolaganja in niti ničnostnih posledic. V zvezi s tem tožnikom pojasnjuje, da ničnostna posledica po 88. členu ZDen ne velja za upravne akte, pač pa le za akte civilnega prava, ki so glede na drugi odstavek istega člena, pravni posli in enostranske izjave volje. V obravnavanem primeru pa gre za gradnjo zavezanca za vračilo nepremičnine in istočasno upravnega organa, ki je vodil denacionalizacijski postopek, torej ne gre za pravni posel in niti za enostransko izjavo volje.

Na podlagi dejstva, da so bila zemljišča na delih parcel 445 in 665/1 izročena občini pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo ZDen, pa niso bila oddana za gradnjo in ovir za vračilo ni, zaključuje, da je v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDen njihovo vračilo možno. Delov parcel 446, 448 in 1949 k.o. ... pa zaradi obstoja ovir iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, po presoji tožene stranke, ni mogoče vrniti. Zemljišča na navedenih parcelah so po mnenju tožene stranke tudi ob upoštevanju določb Zakona o javnih cestah (drugi odstavek 2. člena, v zvezi z določbo 13. člena) in Zakona o graditvi objektov (1.5.1 in 2.2. prvega odstavka 2. člena in drugega odstavka 22. člena) izvzeta iz pravnega prometa in na njih ni mogoča lastninska pravica.

Zato je odločbo upravnega organa prve stopnje in popravni sklep, pritožbeni organ odpravil in v zadevi sam odločil tako, da je poleg parcel 442 in 449, v ustreznem deležu v naravi vrnil upravičencu tudi parceli 445 in 665/1. Za preostalo zemljišče pa je ugotovil površino in vrednost ter določil odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe po izračunu površine (1935 m2, ki predstavlja ½ celotne površine parcele 2164 minus v naravi ugotovljenih površinah; 7 m2 parcele 442, 7 m2 parcele 445, 753 m2 parcele 447, 19 m2 parcele 665/1 in 15 m2 parcele 449, torej površino 1134 m2) in vrednosti po formuli za nezazidana stavbna zemljišča (1134 m2 x 3,94 Dem/m2 x 17 x 04 = 30.382,12 DEM). V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na vrednost, pa se sklicuje na 44. člen ZDen in na določbe Navodila, na katere je upravni organ vezan v postopku določanja odškodnine. Zato je upravnemu organu za izračun odškodnine zadoščala že ugotovitev, da je obravnavano zemljišče komunalno opremljeno nezazidano zemljišče. Ker je v določbah podzakonskih predpisov določena izhodiščna vrednost, se ob pridobljenih podatkih o komunalni opremljenosti, tudi z vključitvijo izvedenca, vrednost ne bi spremenila. Na ugovore, ki se nanašajo na drugačen izračun vrednosti, upravni organ, zato ker je dolžan uporabiti predpise, ki izračun določajo, ne odgovarja. Ker pobuda, ki so jo tožniki v zvezi s tem vložili na Ustavno sodišče RS, po določbah ZUP/86 in niti po določbah ZUP ni razlog za prekinitev postopka, je upravni organ s postopkom nadaljeval in o zadevi odločil. Tožnikom pojasnjuje, da je bil fiksni tečaj določen s 1. 1. 1999, ob uvedbi evra in to s fiksnim menjalnim razmerjem DEM/EUR: 1,95583. Zavrnitev stroškov postopka upravni organ utemeljuje na 144. členu ZUP/86 in tožnikom pojasnjuje, da morajo kot predlagatelji postopka sami nositi svoje stroške, tudi stroške za pravno zastopanje.

V obrazložitvi dopolnilne odločbe z dne 20. 7. 2011, navedene pod 2. točko te obrazložitve, upravni organ druge stopnje navaja, da so na pomoto v odločbi, navedeni v točki 1 te obrazložitve, opozorili tožniki v predlogu in Slovenska odškodninska družba d.d. v tožbi, vodeni pri Upravnem sodišču pod opr. št. I U 211/2011. Predlog in tožba pod I U 211/2011 se nanašata na odločbo Upravne enote Nova Gorica s št. 351-773/93-DE-7 z dne 12. 10. 2004, ki z izpodbijano odločbo ni bila odpravljena. Na podlagi ugotovitve, da je bilo z izpodbijano odločbo, brez odprave odločbe z dne 12. 10. 2004, o istem denacionalizacijskem zahtevku odločeno z dvema nepravnomočnima odločbama, je tako prišlo do stanja, ki je v nasprotju z 270. členom ZUP. Zato je bilo z dopolnilno odločbo, izdano v skladu s prvim odstavkom 220. člena ZUP, predlogu ugodeno in je bila odločba z dne 12. 10. 2004 z njo odpravljena in s tem formalno pravno in vsebinsko nadomeščena z odločbo z dne 21. 12. 2010. Tožniki v tožbi zatrjujejo, da jim upravni organ druge stopnje z izpodbijano odločbo v naravi ni vrnil delov parcel 446, 448 in 1949 k.o. …. Ker se s takšno odločitvijo ne strinjajo, obema upravnima organoma očitajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, absolutno bistveno kršitev določb ZUP, določil denacionalizacijskega postopka in poseg v njihove ustavne pravice. Z vlogo z dne 24. 8. 2011 tožbo dopolnjujejo tako, da z njo izpodbijajo tudi dopolnilno odločbo, ki jo je izdalo ministrstvo na njihov predlog, dne 20. 7. 2011. Tožniki najprej izpostavljajo napako pri navajanju izmere dela podržavljene parcele št. 2164 k.o. ... v izreku prvostopne odločbe in popravnega sklepa, zaradi katere bi bili tožniki upravičeni do obveznic Slovenske odškodninske družbe le za 579,75 m2 in ne za 1159,50 m2. Obema upravnima organoma očitajo, da nista izvedla dokazov, ki so jih predlagali. Zatrjujejo, da prvostopni organ dokazov ni zavrnil, ni navedel niti zakaj niso bili izvedeni, in ni opravil ogleda na kraju samem. Organ druge stopnje, ki je dejansko stanje preveril z ortofotoposnetki, pa se ni izrekel o vseh relevantnih dokazih v spisu. Obema zato očita kršitev načela materialne resnice (8. člen ZUP).

V nadaljevanju navajajo okoliščine, ki se nanašajo na dejansko stanje dela parc. št. 446, 448 in 1949 k.o. …. Zatrjujejo, da je upravni organ druge stopnje ugotovil le njihovo površino in vrednost ter določil odškodnino SOD po izračunu površine in vrednosti po formuli za nezazidana stavbna zemljišča. Menijo, da bi, če bi oba upravna organa opravila ogleda, tudi sama ugotovila, da ni nikakršne ovire za vrnitev v last in posest tudi parcel 446 in 448 k.o. ….

Glede parc. št. 446 zatrjujejo, da je bila že ob podržavljenju opredeljena kot park in da je šele po letu 1994 v katastru opredeljena kot zelenica. Čeprav to izhaja iz listin v spisu, oba upravna organa štejeta to zemljišče za pozidano stavbno zemljišče in ga kljub dejstvu, da je to zemljišče sedaj ravninska trava oz. travnik v mestu, zaradi ovir po drugem odstavku 32. člena ZDen, tožnikom ne vrneta v naravi. Tožniki menijo, da se navedeno določilo nanaša lahko le na zemljišča, ki so postala zazidana šele po podržavljenju. Vse njihove trditve v zvezi s tem pa ostajajo tudi v izpodbijani odločbi neobrazložene.

Navajajo, da je parkirišče na parc. št. 448 zgolj začasno in da to dejstvo izhaja tudi iz podatkov v upravnih spisih. Zatrjujejo, da navedeno zemljišče ni bilo dano v javno rabo z nobenim dokumentom. Iz podatkov v spisih izhaja le, da je Mestna občina Nova Gorica, kot zavezanka v tem denacionalizacijskem postopku, to nepremičnino dala v začasno uporabo pravni osebi in da zato to zemljišče ni javna površina. Ker je bila ta nepremičnina odvzeta iz posesti pred 40 leti, ob uveljavitvi ZDen pa ni bila oddana za gradnjo, je po mnenju tožnikov ob vložitvi zahtevka obstajala tudi dolžnost njene vrnitve v last in posest. Iz upravnih spisov namreč jasno izhaja, da se je v nasprotju s predpisi, s strani zavezanke pričelo nedopustno urejanje parkirišča šele po uveljavitvi ZDen. Zato tožniki vztrajajo pri trditvi, da ovire za vrnitev tega zemljišča ne obstajajo. Takšna odločitev je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepih II Ips 144/2002 z dne 24. 10. 2002 in I Up 265/2003 z dne 12. 1. 2005, po katerem so odločilne razmere v času uveljavitve ZDen, saj ne ena in ne druga stran ne more biti v boljšem ali slabšem položaju zaradi ravnanja po uveljavitvi ZDen. Navajajo, da je odločitev glede tega zemljišča tudi v očitnem nesorazmerju, saj je v konkretnem primeru njegova vrednost 350 EUR/m2, vrednost trave na njem pa manj kot 1 EUR/m2. Ob upoštevanju cenitve sodnega cenilca, ki je v upravnem spisu, je zanje nelogično in neutemeljeno, da je s položitvijo asfalta in s posaditvijo trave možno pridobiti lastninsko pravico na zemljišču, ki je 350 krat več vredno kot zelenice in najmanj 17 x več vredno kot asfalt na njem. Vse navedeno pa tudi ni v skladu z namenom drugega odstavka 32. člena ZDen, ki ne ščiti protipravnih ravnanj oseb oz. zavezancev v primeru kršitve 88. člena ZDen. Drugačna razlaga drugega odstavka 32. člena ZDen bi bila v nasprotju s pravicami in svoboščinami, zavarovanimi v Ustavi RS in so zato tožniki že sprožili presojo ustavnosti navedenega določila. V nadaljevanju tožniki z navajanjem okoliščin iz konkretne zadeve in tudi s sklicevanjem na določila ZTLR in SZ in predpisov o graditvi objektov, razlagajo dejstva, zaradi katerih ne bi smelo biti ovir za vračilo obravnavane nepremičnine v last in posest. Ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 88. člena ZDen zavezanka Občina Nova Gorica od 7. 12. 1991 ne bi smela razpolagati s temi zemljišči. Zato so vsi posli, ki jih je sklenila sama ali njen sklad z družbo H. d.o.o., in vse vloge za izdajo lokacijskega gradbenega in uporabnega dovoljenja, po mnenju tožnikov nični. Zatrjujejo, da je parkirišče urejeno šele po uveljavitvi ZDen in da je bilo postavljeno kot začasno in se v zvezi s tem sklicujejo na listine v upravnih spisih. Stališče, da je treba presojati morebitne ovire za vračanje v naravi po stanju na dan izdaje denacionalizacijske odločbe, je po presoji tožnikov bistveno zmotno. Zaradi pravičnosti, enakega obravnavanja in v izogib zlorabam, bi bilo treba presojati stanje ob uveljavitvi ZDen. Ker stanja na dan uveljavitve ZDen upravni organ prve stopnje ni ugotavljal in presojal, je zaradi takšnega zmotnega stališča obeh upravnih organov tudi dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno.

Tožniki zatrjujejo, da je dejansko stanje o tem, da je bila parc. št. 448 do leta 1994 njiva in da se stanje parcele 446 – park ni spreminjalo, razvidno iz v tožbi navedenih javnih listin, ki so v upravnih spisih in iz drugih listin, ki so jih tožniki v upravnem postopku tudi predlagali kot dokaze. Oba upravna organa se o navedbah tožnikov glede sprememb stanja pri nekaterih parcelah v naravi in nekaterih v katastru nista izrekla. Ker se organ prve stopnje ni izrekel niti o številnih drugih navedbah tožnikov, mu tožniki očitajo, da jih je prikrajšal za učinkovito pravno sredstvo in da je zato podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.

V zvezi z odškodnino pa zatrjujejo, da je njena višina napačno odmerjena. Obema organoma očitajo, da se do njihovih konkretnih navedb sploh nista opredelila. Navajajo, da so se razmere že tako spremenile, da so določila predpisov, na podlagi katerih je bila določen višina odškodnine, že v celoti nezakonita in protiustavna. Način, ki ga za odškodnino določa Navodilo, je privedel do ogromnih nesorazmernosti in sicer tako, da se enako obravnava zelo oziroma popolnoma različne situacije. Zato gre dejansko za kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena, kršitev pravic iz 33. člena in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Merila in metodologija za izračun odškodnine so v današnjem času nesorazmerna, neenaka, krivična in zato v nasprotju z zakonom in Ustavo. Zato so tožniki vložili pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti Navodil za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja in Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Višina odškodnine je po mnenju tožnikov določena v prenizkem znesku. Ker jo je napravil upravni organ, ki ni kvalificiran, niti usposobljen in niti pristojen za opravljanje cenitev, takšna cenitev ni pravilna. Ker so bila s tem bistveno kršena tudi pravila postopka, je zato tudi izdana odločba napačna in nepravilna.

Na podlagi vsega navedenega tožniki sodišču predlagajo, naj po izvedbi vseh dokazov in opravljeni glavni obravnavi ugodi tožbi zoper odločbo z dne 12. 10. 2010 in dopolnilno odločbo z dne 20. 7. 2011 Ministrstva za okolje in prostor in odločbo z dne 26. 11. 2007 ter sklep z dne 3. 12. 2007 Upravne enote Nova Gorica, vse navedene upravne akte v celoti odpravi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje toženi stranki oziroma prvostopnemu organu. Zahtevajo tudi povračilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise.

Prizadete stranke v tem upravnem sporu odgovora na tožbo niso podale.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pripominja, da je po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predmet odločanja lahko le dokončna upravna odločba (2. člen ZUS-1). Zato v tem upravnem sporu sodišče lahko odločalo le o zakonitosti odločbe in dopolnilne odločbe Ministrstva za okolje in prostor navedenih v uvodu sodbe, s katerima je upravni organ druge stopnje dokončno odločil o denacionalizacijskem zahtevku za nepremičnine na parc. št. 2164 k.o. ..., ki je bila podržavljena denacionalizacijskemu upravičencu.

Po presoji sodišča sta že navedeni izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, imata oporo v citiranih materialnih predpisih in izhajata iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvah odločbe in dopolnilne odločbe navedla pravilne razloge za svojo odločitev in tudi odgovorila na vse pravno pomembne navedbe tožnikov. Sodišče zato v celoti sledi utemeljitvi v izpodbijanih odločbah in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi in njeni dopolnitvi pa še navaja: V zadevi ni sporno, da je upravni organ prve stopnje o denacionalizacijskemu zahtevku za vračilo obravnavanih nepremičnin odločil z odločbo št. 351-773/93-DE-7 dne 12. 10. 2004, ki je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča, oddelka v Novi Gorici z opr. št. U 172/2006-9 z dne 12. 2. 2007. V obnovljenem postopku pa je bilo o tem zahtevku ponovno odločeno dne 26. 11. 2007 z odločbo Upravne enote Nova Gorica, ki pa je bila s 1. točko izreka izpodbijane odločbe odpravljena. Ker upravni organ druge stopnje odločbe z dne 12. 10. 2004 z izpodbijano odločbo ni odpravil, je bila na predlog tožnikov le-ta odpravljena z izpodbijano dopolnilno odločbo dne 20. 7. 2011. Sporni tudi niso podatki o parceli 2164 k.o. ... v identifikacijskem potrdilu z dne 20. 3. 2007, po katerih predstavlja navedena parcela dele parcel 442, 445, 446, 447, 448, 665/1 in 1949 ter parcelo 449, vse vpisane v k.o. …, in tudi ne dejstvo, da je s pravnomočno odločbo z dne 14. 7. 1999 tožnikom že bila vrnjena celotna parc. št. 447 v deležu do ½. Z izpodbijano odločbo, pa so v skladu s pripadajočimi deleži upravičencu vrnjene v naravi še parcele 449, 445, 665/1 in 442 vse k.o. ….

Tožniki se zato ne strinjajo le z odločitvijo, da se deli parcel 446, 448 in 1949 vse k.o. ..., upravičencu ne vrnejo v last in posest in da se zanje določi odškodnina. S tem v zvezi je zanje sporna ugotovljena vrsta rabe zemljišča na navedenih parcelah v času podržavljenja in v času odločanja in glede višine odškodnine, določene za preostalo zemljišče parcele 2164 k.o. ... Sporna ostaja tudi ugotovitev o obstoju ovir po drugem odstavku 32. člena in po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen za vrnitev dela podržavljenega zemljišča, sedaj vpisanega na delih parcel 446, 448 in 1949 vse k.o. ….

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da parcela 448 v naravi predstavlja parkirišče, da je parcela 1949 v naravi ulica K., da parcela 446, ki je po obliki ozka in dolga ter posajena z drevesi, dejansko predstavlja zelenico med navedenim parkiriščem in ulico K. in da je njihova skupna površina 1134 m2. Tožbena trditev, da tožena stranka dejanskega stanja glede vrste rabe zemljišč na navedenih parcelah ni pravilno in popolno ugotovila, ker v upravnem postopku ni bil opravljen ogled na kraju samem, in da tožnikom ni pojasnila zakaj ni izvedla dokazov dokazov, ki so jih v zvezi s tem predlagali, je brez dejanske podlage. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla podatke, na katerih temelji njena ugotovitev in je na njihovi podlagi zavrnila med drugim tudi predlog tožnikov za izvedbo ogleda na kraju samem. Zato je v tem delu neutemeljen tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovitev, da je podana ovira za vračanje obravnavanih zemljišč v naravi. Sodišče se strinja s sklepom tožene stranke, da obstajajo ovire, določene v 19. členu ZDen. Dokazi, ki jih tožniki navajajo in predlagajo tudi v tožbi in njeni dopolnitvi, ne ponujajo nasprotnega dokaza o vrsti rabe navedenih nepremičnin, ki je bila ugotovljena na podlagi javne listine (potrdilo Geodetske uprave) in ortofotoposnetkov. Trditev tožnikov, da v konkretnem primeru kljub ugotovljeni vrsti rabe zemljišča na parceli 446, ki je v naravi zelenica med parkiriščem in mestno ulico, niso podane ovire, določene v ZDen, je kot neutemeljeno zavrnila že tožena stranka. S sklicevanjem na določbe drugega odstavka 2. člena in 13. člena Zakona o javnih cestah kot tudi z določbami Zakona o graditvi objektov, po katerih na takih površinah ni mogoče pridobiti lastninske ali kakšne druge stvarne pravice, pa je utemeljila tudi obstoj ovire, določene v 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Sodišče, ki se je že v sodbi U 172/2006-9 z dne 12. 1. 2007, potrjeni v revizijskem postopku s sodbo Vrhovnega sodišč RS X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010, opredelilo do navedb tožnikov glede ovir pri vračanju zazidanih stavbnih zemljišč, tožnikom pojasnjuje, da se dejansko stanje glede vrste rabe zemljišč na parcelah 446 in 448 tudi v obnovljenem postopku ni spremenilo. Zato gre na teh parcelah po presoji sodišča tudi za zazidano stavbno zemljišče, na katerem ni zgrajen trajen objekt v lasti upravičenca, torej za zemljišče, ki ga po drugem odstavku 32. člena ZDen ni dopustno vrniti v naravi.

Tožbene ugovore v zvezi s parkiriščem na parceli 448 je utemeljeno zavrnila že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišče pripominja, da so trditve tožnikov o začasnosti tega parkirišča brez podlage v upravnih spisih. Tožniki namreč ne zanikajo dejstev, ki temeljijo na upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bilo parkirišče zgrajeno in tudi dano v uporabo. Tožbena trditev, da predstavljajo vsa izdana dovoljenja za parkirišča in njegova gradnja po uveljavitvi ZDen nedopustno razpolaganje iz 88. člena ZDen, je po presoji sodišča pravno nepomembna. Sodišče tožnikom ponovno pojasnjuje, da je za odločanje v denacionalizacijskem postopku pravno pomembno stanje v času vračanja in da izdaja upravnih dovoljenj za ureditev parkirišča ne pomeni razpolaganja v smislu določbe prvega odstavka 88. člena ZDen. Za ugotavljanje ovir za vračanje podržavljenega zemljišča je pomembno zgolj to, ali je v času vračanja zemljišča dejansko zazidano zemljišče. Ker iz tožbenih trditev ne izhaja, da je bil v denacionalizacijskem postopku izdan sklep o prekinitvi postopka zaradi predhodnega vprašanja glede morebitne ničnosti razpolaganja z obravnavanimi zemljišči v smislu 88. člena ZDen, so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za odločanje o denacionalizaciji, kljub pavšalnemu zatrjevanju tožnikov, da je bilo razpolaganje s temi zemljišči nično. Enako stališče je sodišče zavzelo že v sodbi U 172/2006-9 in je skladno tudi s stališči, zavzetimi v sodbah Vrhovnega sodišča U 1071/95-6 z dne 4. 9. 1997 in X Ips 375/2007. Tožena stranka je tožnikom pojasnila, da glede na določbo 68. člena ZDen brez predloga tožnikov ni mogla zavarovati njihove zahteve za vračilo zemljišč v naravi.

Glede na vse navedeno, je po oceni sodišča zmotno stališče tožnikov, ki menijo, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi kršitev materialnega prava podani z okoliščinami, na katere se v zvezi z vračanjem zemljišč na parc. št. 446, 448 in 1949 vse k.o. ..., sklicujejo.

V zvezi s tožbenimi očitki, ki se nanašajo na način določitve in višino odškodnine, pa sodišče ugotavlja, da upravni organ, s tem ko je sam določil višino odškodnine za podržavljene nepremičnine, ni kršil pravil postopka in niti materialnih predpisov, ki jih je pri tem uporabil. Iz podatkov v upravnih spisih, na katerih temelji tudi v postopku izdaje izpodbijane odločbe določena odškodnina, izhaja, da je bil izračun odškodnine za obravnavani del podržavljenega zemljišča v površini in ugotovljenim statusom opravljen z upoštevanjem meril, vsebovanih v podzakonskih aktih sprejetih na podlagi ZDen, na katere se tožena stranka tudi sklicuje. Za samo določitev višine denarne odškodnine, z upoštevanjem faktorja, ki je predpisan za komunalno opremljeno nezazidano zemljišče, v konkretnem primeru niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi upravni organ, glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, potreboval strokovno znanje izvedenca. Zato sta neutemeljeni tožbeni trditvi, da so bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršena pravila postopka in določbe materialnih predpisov.

V izpodbijani odločbi je tožena stranka uporabila določbe 13. in 14. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) v zvezi z določbo tretjega odstavka 44. člena ZDen, za katera je ob presoji njihove ustavnosti, kakor tudi v več svojih odločbah, Ustavno sodišče ugotovilo, da nobena od navedenih določb ni v nasprotju z Ustavo. To stališče je uveljavljeno v upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča, tudi v sodbi X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010 in v sodbi tega sodišča U 172/2006-9 z dne 12. 1. 2007. Ker po navedenem stališču, pri določanju odškodninskih zahtevkov na podlagi ZDen, ni mogoče uveljavljati po splošnih pravilih civilnega prava, tudi metodologija, ki je bila uporabljena za izračun obravnavane odškodnine, po presoji sodišča ni diskriminatorna. Ob razlagi, ki temelji tudi na stališču Ustavnega sodišča, so v obravnavani zadevi neutemeljeno zatrjevane kršitve ustavnih pravic.

Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da dejstva in okoliščine, navedene v tožbi in njeni dopolnitvi, niso pomembna za odločitev. Zato tudi izvajanje zanje predlaganih dokazov na glavni obravnavi po presoji sodišča ni potrebno.

Neutemeljeni pa so tudi ugovori tožnikov, podani v dopolnitvi tožbe, s katerimi izpodbijajo v uvodu sodbe navedeno dopolnilno odločbo. Ker iz izreka izpodbijane dopolnilne odločbe izhaja, da je tožena stranka odpravila odločbo, s katero je bilo v letu 2004 odločeno o denacionalizacijskem zahtevku, ki je sedaj predmet sme izpodbijane odločbe, je neutemeljena tožbena trditev, da je izrek dopolnilne odločbe brez zapisa „o nadomestitvi odpravljene odločbe z novo odločbo“, pomanjkljiv. Iz izreka izpodbijane odločbe je jasno razvidno premoženje o katerem je bilo z izpodbijano odločbo odločeno. Zato je tudi izrek dopolnilne odločbe, ki je bila izdana na predlog tožnikov po že izdani novi odločbi jasen.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zoper obe izpodbijani odločbi kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 57. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.