Jedro

Odvetnik je v nepravdnem postopku, ki teče po določilih Zakona o duševnem zdravju, upravičen do plačila za svoje delo v skladu z določbo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu, do povračila izdatkov po 9. členu Odvetniške tarife pa v višini, kot to določa Odvetniška tarifa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v izreku izpodbijanega sklepa priznan znesek stroškov zastopanja 145,97 EUR nadomesti z zneskom 147,33 EUR.

Nadaljnja pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odvetnici D. Z. za zastopanje nasprotne udeleženke v predmetnem postopku priznalo stroške zastopanja v znesku 145,97 EUR, ki ji bodo izplačani iz sredstev sodišča na njen transakcijski račun 30. dan po prejemu ustreznega elektronskega računa.

2. Odvetnica Z. je v pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ji priznajo vsi priglašeni stroški zastopanja. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov, ko je odvetnici na podlagi petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, zadnja sprememba 97/2014 - v nadaljevanju ZOdv) priznalo nagrado za delo in izdatke le v polovični višini, zmotno uporabilo Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT) in ZOdv. Iz pritožbi priložene obrazložitve Odvetniške zbornice Slovenije izhaja, da je upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije, pristojen za pojasnila in razlago odvetniške tarife, sprejel sklep, da so odvetniki v okviru zastopanja po uradni dolžnosti po Zakonu o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/2008 - v nadaljevanju ZDZdr) upravičeni do celotne nagrade po veljavni OT. Sicer pa tudi iz ZOdv izhaja, da je odvetnik upravičen v višini polovice zneska le do plačila za svoje delo, torej za storitve po tar. št. 23 OT, urnine in drugih izdatkov pa ta določba ZOdv ne obsega. Odvetnica je tako tudi priglasila svoje storitve v polovičnem znesku, ostale stroške pa v celoti. Zato bi ji sodišče moralo priznati celotno zahtevane stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. ZOdv v petem odstavku 17. člena določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Navedeno določilo je bilo sprejeto z Zakonom o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D, Uradni list RS, št. 97/2014). V obrazložitvi predloga te novele (Poročevalec Državnega zbora EVA 2014-2030-0052) je zakonodajalec kot namen sprejema takšne določbe in ureditve navedel nujnost varčevalnih ukrepov države, da določi nižja plačila za storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, kot posebni razlog pa tudi potrebo za posebno ureditev tovrstnih izplačil glede na to, da ima postavljen oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora sam prizadevati za pridobitev strank, pri tem pa je podana tudi potencialna negotovost glede plačila. Ob takšnem namenu zakonodajalca in nedvoumnem zapisu besedila določbe petega odstavka 17. člena ZOdv glede naslovnikov, na katere se ta ureditev nanaša (odvetnike, postavljene po uradni dolžnosti in odvetnike, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči), tako ne morejo biti prepričljive pritožbene trditve, da navedena določba ureja le plačilo odvetnikov, postavljenih po uradni dolžnosti v kazenskem postopku. Razlaga zakonodajalca v obrazložitvi predloga novele, v kakšnih postopkih sicer delujejo odvetniki v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti in v katerih jim plačilo za delo zagotavlja država, glede na zakonodajalčev jasno izražen namen take ureditve in jasno vsebino navedene določbe, ne more biti pomembna. Po določilu 61. in 68. člena ZDZdr je delovanje odvetnikov v postopkih sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih v okviru sistema obveznega zastopanja zadržanih oseb in se financira iz sredstev proračuna (sodišč). Zato pa v konkretnem postopku v zvezi s priznanjem odvetnikovih stroškov določba petega odstavka 17. člena ZOdv pride v poštev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pri odločanju o odvetničinem plačilu za delo upoštevalo navedeno določilo. Ker 19. člen OT upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije pooblašča le za podajo pojasnil in obvezne razlage o uporabi (odvetniške) tarife (in ne tudi ZOdv), pritožbena sklicevanja na stališče upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije ne morejo biti upoštevna. Drugačna razlaga bi bila tudi v nasprotju z določbo 125. člena Ustave RS, po kateri so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani (le) na ustavo in zakon.

5. ZOdv v prvem odstavku 17. člena določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Iz takšne opredelitve odvetnikove upravičenosti do plačila (za svoje delo in do povračila stroškov), glede na jasen zapis določbe petega odstavka istega člena (da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT) izhaja, da se omejitev iz petega odstavka 17. člena ZOdv nanaša le na odvetnikovo upravičenost do plačila za svoje delo po OT, ne pa tudi na upravičenost do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po OT. OT sicer ne uporablja enake terminologije, v določilih prvega in drugega odstavka 2. člena pa opredeljuje delo, ki ga v smislu določb ZOdv opravi odvetnik, kot “odvetniško storitev”, ta pa skupaj z izdatki, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za eventuelni DDV, predstavlja odvetniške stroške. Iz takšne opredelitve odvetniških stroškov tako izhaja, da odvetnikove stroške v zvezi z opravljenim delom, kot te opredeljuje prvi odstavek 17. člena ZOdv, predstavljajo po določilih OT izdatki, ki so potrebni odvetniku za izvršitev dela. Te pa OT določno opredeljuje v 9. členu (potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje, prepisovanje, drugi stroški). Do teh izdatkov je torej odvetnik upravičen do povračila v celoti (ne glede na omejitev iz petega odstavka 17. člena ZOdv).

6. V predmetni zadevi je odvetnica v zvezi z zastopanjem zadržane osebe priglasila plačilo za delo za zastopanje na naroku po tar. št. 23/2 v zvezi s 23/1 OT že v polovično zmanjšanem znesku 100 točk oziroma 45,90 EUR. V celotnem znesku pa je priglasila (po 6. členu OT) plačilo za porabljen čas na naroku 250 točk oziroma 114,75 EUR in porabljen čas potovanja 40 točk oziroma 18,36 EUR, kilometrino za pot na narok v znesku 6,24 EUR in ostale izdatke v višini 2 % ter 22 % DDV. Sodišče je odvetnici pri odločanju o plačilu njenih storitev priznalo v celoti priglašeno plačilo za zastopanje na naroku, priglašena plačila po 6. členu OT pa ji je priznalo le v polovični višini, v takšni višini pa ji je priznalo tudi ostale izdatke. Potne stroške ji je priznalo v dejanski višini. Upoštevajoč zgoraj navedeno je tako sodišče prve stopnje pri priznanju odvetničinih stroškov pravilno uporabilo določila petega odstavka 17. člena ZOdv pri odločanju o priznanju vseh postavk, razen pri odmeri ostalih izdatkov, ko je te iz priglašenih 2 % (člen 11/3 OT) zmotno zmanjšalo na 1 %, torej ji je namesto 2,24 EUR zmotno priznalo 1,12 EUR. Upoštevajoč še 22 % DDV ji je tako zmotno priznalo 1,36 EUR premalo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu, to je glede odmere ostalih izdatkov, ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je znesek priznanih stroškov 145,97 EUR nadomestilo z zneskom 147,33 EUR. Nadaljnjo pritožbo pritožnice je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanih nespremenjenih delih (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP in 30 ZDZDr).

7. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP v zvezi s členom 366/I ZPP, 37. členom ZNP in 30. členom ZDZDr).