Jedro

Ne drži trditev pritožnikov, češ da bi moral upnik vložiti tožbo, s katero bi dokazal prehod obveznosti ne družbenika, saj sta dolžnika tudi v predmetnem postopku imela možnost uveljaviti, da obveznost iz izvršilnega naslova, izdanega zoper družbo, ni prešla nanju (ugovorni razlog iz 12. tč. 1. odst. 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

Izrek

Pritožba obeh dolžnikov se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor obeh dolžnikov zoper sklep o izvršbi z dne 9.4.2002. Proti navedenemu sklepu sta oba dolžnika po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitve postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter predlagala njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Opozarjata, da je bil napačno uporabljen 27. čl. ZFPPod, ter da 394. čl. ZGD sicer daje upnikom pravico, da uveljavljajo svoje terjatve do družbe zoper družbenike, vendar pa neposredno ne ustanavlja obveznosti družbenikov. Slednja ne nastane na podlagi samega zakona, kar izhaja že iz dejstva, da v primeru pasivnosti upnikov, torej če ti ne uveljavljajo svojih terjatev, družbeniki niso zavezani za plačilo dolgov družbe. S tega vidika bi moral vložiti tožbo, s katero bi dokazal prehod obveznosti z družbe na družbenika, česar pa ni storil. Dolžnika sta ravnala v skladu z ZFPPod, saj sta pravočasno predlagala uvedbo stečajnega postopka, ko sta ugotovila, da je družba prezadolžena. Ker pa družba ni imela sredstev, da bi plačala predujem za stroške stečajnega postopka, postopek ni bil uveden, nakar sta dolžnika ponovno predlagala začetek stečajnega postopka, ki iz istega razloga ni bil izveden. Ni torej krivda dolžnikov, da stečajni postopek ni bil izveden. ZFPPod govori le o tem, da je potrebno predlagati začetek stečajnega postopka, ne pa tega, da morajo družbeniki zagotoviti izvedbo in zaključek stečajnega postopka. To vprašanje je bistveno za ugotovitev odgovornosti dolžnikov, sodišče se ga ni dotaknilo, ampak je odgovornost dolžnikov predpostavilo. Zato pobijani sklep ne vsebuje razlogov, ki so bistveni za odločitev.

Pritožba dolžnikov ni utemeljena.

Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur.l. RS, št. 54/99 s sprem.) v besedilu, veljavnem v času, ko je upnik predlagal izvršbo zoper oba dolžnika, družbenika iz sodnega registra izbrisane družbe G. d.o.o., v 5. odst. 27. čl. napotuje na smiselno uporabo 2. in 3. odst. 394. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), kar pomeni, da morajo upniki svoje terjatve do izbrisane družbe zoper družbenike šele uveljaviti, kot to pravilno opozarjata tudi pritožnika. V obravnavanem primeru pa je upnik to storil, prvotno zoper družbo predlagano izvršbo na podlagi izvršilnega naslova : pravnomočnega sklepa in sodbe Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enota v Novi Gorici, opr.št. Pg 1 je uperil zoper oba družbenika (predlog z dne 22.2.2002). Ne drži pa trditev pritožnikov, češ da bi moral upnik vložiti tožbo, s katero bi dokazal prehod obveznosti ne družbenika, saj sta dolžnika tudi v predmetnem postopku imela možnost uveljaviti, da obveznost iz izvršilnega naslova, izdanega zoper družbo, ni prešla nanju (ugovorni razlog iz 12. tč. 1. odst. 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), vendar pa, kot je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, tega nista uveljavljala; nista zatrjevala, da nista imela vpliva na poslovanje izbrisane družbe. Za obravnavano zadevo in za njuno odgovornost za obveznost izbrisane družbe pa tudi ni relevantna okoliščina, da sta predlagala začetek stečajnega postopka nad družbo, ko sta ugotovila, da je prezadolžena, saj ostaja dejstvo, da ta ni bil začet oz. izveden.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo obeh dolžnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.