Jedro

Tudi če bi sodišče oprlo sodbo na obsojenčevo izpovedbo, ki bi jo pri dokazni oceni pri posameznih kaznivih dejanjih vsebinsko korektno povzelo in razlagalo kot priznanje, zgolj zaradi gole navedbe, da obsojenec katerega od dejanj ni priznal, ne bi šlo za precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe in zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka ne bi bila podana.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega E.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni E.A. je dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo, s katero je spoznalo za kriva tudi obsojena T.N. in Ž.L., obsodilo E.A. za kazniva dejanja: pod točko A/II/1b pomoči pri kaznivem dejanju ropa, ki je ostalo pri poskusu po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena v zvezi s 22. in 27. členom KZ, pod točkami A/III/2a, III/2b, III/2c in III/2d pa štirih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. in 25. členom KZ. Obsojenemu E.A. je za kazniva dejanja določilo kazni: pod A/III/1b eno leto zapora, pod točko A/III/2a tri mesece zapora, pod točko A/III/2b pet mesecev zapora, pod točkama A/III/2c in III/2d za vsako dva meseca zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Obsojencem je odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivimi dejanji, tako da je vsem trem obsojencem naložilo nerazdelno plačilo 251.767,00 SIT (glede obsojenega E.A. je to kaznivo dejanje pod točko A/III/2/a sodbe), obsojenima E.A. in Ž.L. pa 638.480,00 SIT (za kaznivo dejanje pod točko A/III/2/b sodbe) ter obsojenemu E.A. 146.642,40 SIT, ki se nanaša na kaznivo dejanje pod točko A/III/2/d sodbe. Pod točko B sodbe je E.A. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ, pod točko C/3 pa po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za poskus kaznivega velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 22. in 25. členom KZ. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo v zvezi s sklepom o popravku dne 18.2.2005 zavrnilo pritožbe okrožnega državnega tožilca in zagovornikov vseh treh obsojencev kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu E.A. naložili v plačilo stroške kazenskega postopka, nastale v obsodilnem delu sodbe.

Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega E.A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev po 2. odstavku 371. člena istega zakona vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču; do odločitve o zahtevi pa odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine.

Vrhovna državna tožilka B.B. v mnenju navaja, da je zahteva utemeljena, kolikor vložniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v drugostopenjski sodbi, saj je iz izreka te razvidno, da je sodišče zavrnilo pritožbe zagovornikov vseh treh obsojencev, ni pa navedbe glede pritožbe državnega tožilca, v razlogih pa je navedeno, da je zavrnilo tudi pritožbo okrožnega državnega tožilca.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornikom obsojenega E.A. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Po videnju vložnikov naj bi bila ta procesna kršitev podana, ker je sodišče v sodbi zapisalo, da je obsojenec pred preiskovalnim sodnikom priznal vlome v prostore R.k. J., v trgovino R. in trgovino V.B., torej kazniva dejanja pod točko A/III/2a, III/2b in III/2d sodbe, da pa je ostala kazniva dejanja zanikal in se na glavni obravnavi zagovarjal z molkom. V nadaljevanju pa je prvostopenjsko sodišče zapisalo (stran 16), da je obsojenec glede kaznivega dejanja pod A/III/2c, torej na škodo turističnega podjetja K.L.Š. "podal enak potek dogodkov", kot ostali soobsojenci. Zato je očitno, da je sodišče spregledalo obsojenčevo priznanje za vsa štiri kazniva dejanja, očitana pod točko A/III/2 sodbe, da so si v tem delu navedbe v obrazložitvi sodbe s seboj v nasprotju.

Obsojeni E.A. je zaslišan pred preiskovalnim sodnikom priznal storitev kaznivih dejanj, navedenih v prvostopenjski sodbi pod točkami A/III/2a, III/2b in III/2d, kaznivega dejanja pod točko A/III/2/c pa ne, saj o tem sploh ni bil zaslišan (državni tožilec mu tega dejanja v zahtevi za preiskavo sploh ni očital). Za kaznivo dejanje pod točko A/III/2c je bila zoper obsojenca vložena obtožba, ne da bi bil o tem že zaslišan, na glavni obravnavi pa se je obsojeni E.A. zagovarjal z molkom.

Glede na navedeno je točna navedba v prvostopenjski sodbi, da je obsojeni E.A. priznal kazniva dejanja pod točko A/III/2/a, III/2b in III/2d sodbe. Vložniki zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavljajo s stališča, da je sodišče spregledalo, da je obsojenec priznal vsa štiri kazniva dejanja, za katera je bil spoznan za krivega pod A/III/2 sodbe, kar pa glede kaznivega dejanja pod A/III/2c ne drži. Četudi bi bila ta trditev vložnikov točna in bi sodišče sodbo oprlo na obsojenčevo izpovedbo, ki bi jo pri dokazni oceni pri posameznih kaznivih dejanjih vsebinsko korektno povzelo in razlagalo kot priznanje, zgolj zaradi gole navedbe, da obsojenec katerega od dejanj ni priznal, ne bi šlo za precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe in zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka ne bi bila podana.

Tega, da je glede kaznivega dejanja pod točko A/III/2c podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini zapisnika o zagovoru obsojenega E.A. in med samim tem zapisnikom, zahteva ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da ugotovitve o dokazanosti tega kaznivega dejanja izhajajo iz skladnih zagovorov vseh treh obsojencev, pri čemer je izrecno navedlo, da je tako dogodke opisal tudi obsojeni E.A., kar pa glede na že povedano ne drži. Prav tako zahteva prvostopenjske sodbe ne problematizira z vidika povzemanja vsebine zagovora obsojenega Ž.L., ki se o tem kaznivem dejanju v zagovoru tudi ni izrecno izjavil, ampak samo odgovoril na vprašanje zagovornika obsojenega E.A. o tem, kakšna je bila vloga posameznikov pri izvršitvi kaznivega dejanja, ko je povedal, da se tega ne spominja več. Vrhovno sodišče teh pomanjkljivosti pravnomočne sodbe glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP (vložniki se pri uveljavljanju bistvene kršitve kazenskega postopka na to podlago niso sklicevali), v odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu ni moglo upoštevati.

Sicer pa je Vrhovno sodišče, glede na specifično naravo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je po svoji vsebini razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbijano sodbo v tem obsegu presojalo tudi z vidika 427. člena ZKP. Glede na zagovor obsojenega T.N., ki mu je policija tudi zasegla ukradena termometer neznanega proizvajalca in termohigrograf, ob upoštevanju izpovedbe predstavnice oškodovane pravne osebe M.V., na kar je sodišče oprlo svoje dejanske ugotovitve, se pri odločanju o zahtevi ni porodil noben, kaj šele precejšen dvom v resničnost ugotovljenih odločilnih dejstev.

Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom, ko zatrjujejo, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. v zvezi s 33. členom ZKP s tem, da je izločilo postopek zoper soobtožena D.G. in V.S. glede kaznivega dejanja pod točko A/III/2d in odločilo, da se dokonča posebej. Po stališču vložnikov bi to pomenilo, da sta navedena obtoženca praktično že spoznana za kriva, čeprav kazenski postopek zoper njiju ob izreku sodbe sploh še ni bil končan. Tako stališče je napačno. Po načelu proste presoje dokazov sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Zato ne drži, da je sodišče v kazenskem postopku, ki teče zoper obtožena D.G. in V.S., vezano na odločitev o pravnomočni sodbi v tej kazenski zadevi. Drugačna ugotovitev odločilnih dejstev v postopku zoper njiju bi bila podlaga za morebitno vložitev zahteve za obnovo postopka iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP.

Tudi kar zadeva nadaljnji očitek zahteve, da je bila zaradi izločitve tega dela postopka obsojenemu E.A. odvzeta premoženjska korist in mu naloženo plačilo celotne škode, nastale ob kaznivem dejanju, storjenem v sostorilstvu, pa je treba povedati, da tudi s tega vidika izpodbijana pravnomočna sodba ni nezakonita. Če bosta v kazenskem postopku navedena obtoženca spoznana za kriva, bo imel obsojeni E.A., če bo navedeni znesek plačal, zoper njiju regresni zahtevek. Položaj se v tem pogledu v ničemer ne razlikuje od primera, ko sodišče več obsojencev spozna za krive in odloči, da so znesek protipravne premoženjske koristi dolžni plačati nerazdelno. V takem primeru ima tisti obsojenec, ki ta znesek plača, od ostalih pravico zahtevati, da mu povrnejo sorazmerni del. Zahteva tudi navaja, da obsojeni E.A. zaradi izločitve postopka ni imel možnosti soočenja z D.G. in V.S. oziroma da bi ju zaslišal, s čimer da je bila kršena njegova pravica do obrambe. Obsojeni E.A. in njegov zagovornik na glavni obravnavi nista predlagala zaslišanja omenjenih, prav tako tudi ne soočenja kot specifične oblike zaslišanja, tega pa nista storila niti v pritožbi. Zato je treba ugotoviti, da ta procesna kršitev ni podana in se z nadaljnjim vprašanjem morebitnega njenega vpliva na zakonitost sodbe sploh ni treba ukvarjati.

Nadaljnjih trditev, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbe ZKP, ki določajo ukrepe za zagotovitev navzočnosti obdolženca na glavni obravnavi, vložniki niso obrazložili in zato njene utemeljenosti tudi ni mogoče preizkusiti.

Da bi bila izločitev kazenskega postopka za kaznivo dejanje pod točko A/III/2d v nasprotju s 33. členom ZKP iz drugih, razen naštetih razlogov zahteva ne zatrjuje. Glede na povedano jo je bilo treba zato tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

Zahteva navaja, da je bistveno kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP storilo tudi drugostopenjsko sodišče, saj da je iz izreka sodbe razvidno, da je zavrnilo pritožbe zagovornikov obtoženih kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, iz obrazložitve sodbe pa, da je odločilo tudi o pritožbi okrožnega državnega tožilca, kar pa v izreku ni navedeno.

Vrhovno sodišče je med odločanjem o zahtevi v skladu z določbo 4. odstavka 86. člena ZKP pregledalo zapisnik, ki se nanaša na potek glasovanja in sprejeto odločbo pred drugostopenjskim sodiščem. Pri tem je ugotovilo, da se pisno izdelana drugostopenjska sodba in njen izvirnik glede odločitve o zavrnitvi pritožbe okrožnega državnega tožilca ne ujemata. Zato je višjemu sodišču kazenski spis vrnilo, da v skladu z določbo 365. člena ZKP ugotovljeno pomanjkljivost odpravi. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom dne 18.2.2005, ki nosi enako opravilno številko kot izpodbijana drugostopenjska sodba, izrek v pisnem odpravku sodbe uskladilo z izvirnikom in navedlo, da je iz tega razvidno, da je zavrnilo vse pritožbe kot neutemeljene ter da je v pisnem odpravku sodbe pomotoma izpustilo navedbo, da je zavrnilo tudi pritožbo okrožnega državnega tožilca. Na ta način je odpravilo navidezno nasprotje v drugostopenjski sodbi, ki pa ga glede na samo vsebino izvirnika sploh ni bilo. Zato tudi na tej podlagi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovorniki obsojenega E.A., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni E.A. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, odmerjene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT. Pri določitvi pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa in zamotanost zadeve, gledano z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.

Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče ni našlo podlage za odredbo, da se izvršitev pravnomočne odločbe odloži oziroma prekine, kot so predlagali vložniki zahteve.