Jedro

Pavšalna trditev v tožbi, da ji psihično stanje v času sklepanja sodne poravnave ni omogočilo oblikovati pravno veljavne volje, ne da bi ob tem tožeča stranka navedla tudi kakšna konkretna dejstva za tako svojo trditev, sama po sebi ni zadoščala za postavitev izvedenca medicinske stroke, zato je sodišče prve stopnje pravilno ta dokazni predlog zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sodne poravnave, sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Kopru dne 22.06.2001 v pravdni zadevi pod opr.št. P 445/2001. Tožeči stranki je glede na njen neuspeh v pravdi naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 110.546,00 SIT. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ocenilo, da tožnica ni uspela dokazati, da naj bi bila ob sklepanju sodne poravnave v zmoti, kot tudi ne, da naj bi bila zaradi psihičnih težav nesposobna oblikovati pravo poslovno voljo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je bila hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici I. dne 13.11.2002, v zvezi s čimer je sodišču tudi dostavila obvestilo. Na urgentnem oddelku je bila zadržana vse do 24.12.2002. Vendar do psihičnega zloma, zaradi katerega je bila prvič sprejeta na zdravljenje 13.11.2002, ni prišlo nenadno, temveč je bil posledica njenih dotedanjih psihičnih blodenj in strahov, ki so tudi vplivali na njeno razumevanje posledic sporne poravnave. Iz poteka zdravljenja izhaja resno tožničino zdravstveno stanje. Gre za posledice napredovane bolezni, ki praktično ni ozdravljiva. Obsežna zdravstvena dokumentacija, iz katere izhaja potek njene bolezni, je dostopna v Psihiatrični bolnišnici I. in na voljo pristojnemu izvedencu. Sporna poravnava je bila sklenjena 22.06.2001, zato je mogoče šteti, da so se takrat njene psihične težave že pojavile in da so tudi lahko vplivale na razumevanje sporne poravnave. Zgolj zaslišanje prejšnjega pooblaščenca odv. A.L. ni prispevalo k razjasnitvi tožničinega psihičnega stanja. Za pričo, ki je odvetnik, je morala biti stranka prisebna, saj bi bilo drugače njegovo postopanje strokovno vprašljivo. Ne priča in ne sodišče pa ne razpolagata s potrebnim strokovnim znanjem, s katerim bi bilo mogoče rešiti vprašanje prisebnosti tožnice v spornem trenutku. Sodišče bi zato moralo v postopku imenovati izvedenca psihiatrične stroke.

Intervenientka v postopku D.T. je podala odgovor na pritožbo. V vlogi skozi več dogodkov opisuje, da trditev tožnice, da ob sklepanju sodne poravnave ni bila sposobna izraziti jasne volje, ne vzdrži. Pritožba ni utemeljena.

Sodna poravnava, katere razveljavitev je tožnica zahtevala v tej pravdi, je bila sklenjena v postopku zaradi motenja posesti, ki ga je sprožil M.B. zato, ker mu je N.F.B. onemogočila vstop v stanovanjsko hišo, v kateri je pred tem živel njegov oče in jo je po njem podedoval skupaj s sestro. S poravnavo se je N. B.F. zavezala M.B. izročiti ključ hiše in se iz hiše izseliti. Ker je bila sklenitev te sodne poravnave vsebinsko vezana tudi na dedni dogovor, ki so ga dediči po pokojnem F.B. sklenili v zapuščinskem postopku dne 18.06.2001, je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku tožničine trditve o zmoti in nesposobnosti oblikovanja volje pri sklenitvi sodne poravnave pravilno presojalo tudi z vidika okoliščin, ki so obstajale ob sklenitvi dednega dogovora. Ta dedni dogovor je tožnica N.B.F. izpodbijala le s pritožbo v zapuščinskem postopku, a je bila njena pritožba zavrnjena. Dedni dogovor torej velja, sporna sodna poravnava pa predstavlja le nadaljnji sporazum, namenjen predvsem realizaciji dednega dogovora. Tožbo v obravnavani zadevi je vložila 24.07.2001, torej mesec dni po sklenitvi sodne poravnave in dednega dogovora, v psihiatrični bolnišnici pa je bila hospitalizirana šele leto in pol po sklenitvi poravnave. Tožnica neprepričljivo zatrjuje, da naj bi že leto in pol pred hospitalizacijo v Psihiatrični bolnišnici I. njeno zdravstveno stanje vplivalo na razumevanje vsebine sporne poravnave. Ne navaja namreč, da naj bi se v tem obdobju zdravila ali da bi bila na voljo kakršnakoli medicinska dokumentacija o njenem zdravstvenem stanju, na osnovi katere bi lahko predlagani izvedenec podal izvedeniško mnenje o njenem psihičnem stanju v času sklepanja poravnave. Pavšalna trditev v tožbi, da ji psihično stanje v času sklepanja sodne poravnave ni omogočilo oblikovati pravno veljavno voljo, ne da bi ob tem tožeča stranka navedla tudi kakšna konkretna dejstva za tako svojo trditev, sama po sebi ni zadoščala za postavitev izvedenca medicinske stroke, zato je sodišče prve stopnje pravilno ta dokazni predlog zavrnilo. Na drugi strani je namreč z zaslišanjem odvetnika, ki je zastopal tožnico v zapuščinski zadevi po pokojnem možu in tudi v pravdni zadevi zaradi motenja posesti ugotovilo, da odvetnik ob številnih kontaktih in razgovorih s tožnico ni zaznal, da bi kdaj imela kakršnekoli težave ali da ne bi razumela pomena svojih dejanj. V obeh postopkih so se stranke dalj časa dogovarjale o rešitvi zadeve, poleg tega pa je sporno poravnavo podpisal odvetnik in ne N.B.F. osebno, saj na narok ni pristopila. Glede na izpovedbo odvetnika, da je bil s stranko dogovorjen, kakšno poravnavo lahko sklene in da po njegovem zapaženju niso bile podane nobene okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sklepal, da tožnica ni sposobna oblikovati prave volje, je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).