Jedro

Ker tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja storitve kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezano je torej na vsa dejstva, ki sestavljajo dejanski opis kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe in ki pomenijo elemente kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec tožnici plačati odškodnino v višini 4.124,58 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške v znesku 887,47 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico. S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 1852/2010 je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije, vendar pa tožeča stranka zaradi njegovega ravnanja ni bila oškodovana. Z njo ni sklenil nobene pogodbe, saj je kot prokurist podjetja B. nastopal le kot dobavitelj predmeta leasinga. Škodo sta mu povzročili S. Š. in H. S. Tožnica se ob navajanju škode neutemeljeno sklicuje na škodo, ki izvira iz poslovnega razmerja med tožečo stranko in S. Š., za katero pa toženec kot tretja oseba ne more biti odgovoren. Zase ni zadržal nobenega denarja, koristi iz razmerja s tožečo stranko je prejela S. Š. in nato H. S. in tožeči stranki zato ne dolguje ničesar. Ugovarja zastaranje posameznih obrokov in obresti, kar tožeča stranka uveljavlja kot škodo. Višina odškodnine je izračunana nepravilno, nejasno, zlasti, ker toženec ni bil stranka postopka in mu kot takšnemu splošni pogoji tožeče stranke, na katerih temelji izračun višine odškodnine, niso poznani. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo pribavo in vpogled v spis P 44/2012 Okrajnega sodišča v Lendavi. Pomembno je, kaj je na račun odškodnine že plačano, ker s strani sodišča ocenjena solidarnost med tožencem in S. Š. v obeh zadevah, nujno vodi k zmanjšanju morebitne odškodnine, ki bi jo plačala tožena stranka, če bi tožeča stranka s svojim zahtevkom v predmetni zadevi uspela. Posledično se pritožuje še zoper stroške pravdnega postopka, saj bi ob predlagani zavrnitvi tožbenega zahtevka, tožeči stranki stroški ne pripadali.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v predmetnem postopku vtožuje odškodnino za škodo, ki ji je nastala kot posledica storitve kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen pred Okrožnim sodiščem v Krškem II K 1852/2010. 6. Sodba zavzame stališče, da je glede na to, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že odločeno v kazenskem postopku, v skladu z določbo 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja storitve kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezano je torej na vsa dejstva, ki sestavljajo dejanski opis kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe in ki pomenijo elemente kaznivega dejanja. V predmetnem postopku zato ni več mogoče ugotavljati dejstev, ki bi izključevale toženčevo odgovornost za škodo, za kar se sicer toženec zavzema v odgovoru na tožbo.

7. Toženec zavzetemu stališču sodbe nasprotuje in v pritožbi vztraja, da njegova odgovornost za škodo ni podana in ponavlja trditve, podane že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnici škode ni povzročil, škodo sta ji lahko povzročili le S. Š., ki je bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, in H. S., s katero je S. Š. sodelovala.

8. Zavzeto stališče sodbe je pravilno, toženec se v predmetnem postopku odgovornosti za škodo ne more razbremeniti. Ob neizpodbijanem dejstvu, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno že v kazenskem postopku, toženec v predmetnem postopku ne more dokazati, da za nastalo škodo ne odgovarja. Sicer pa je na toženčeve trditve, ki jih ponavlja v pritožbi in s katerimi se želi razbremeniti odgovornosti za škodo, izčrpno, jasno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (15., 16. točka obrazložitve) in ne terjajo ponovnega odgovora. Ob dejstvu, da je v izreku pravnomočne kazenske sodbe ugotovljeno, da je toženec kaznivo dejanje goljufije storil na škodo tožeče stranke in jo oškodoval vsaj za znesek 3.742,71 EUR, toženec kot mu pravilno pojasni že sodba, ne more uspeti s trditvijo, da je škodo tožeči stranki povzročila druga oseba.

9. Neutemeljen je ugovor zastaranja, pri katerem pritožba vztraja. Z zgolj pavšalno navedbo, da „ugovarja tudi zastaranje posameznih obrokov in obresti“ pravilnosti obrazloženega stališča sodbe, zakaj zastaranje ni podano (22. točka obrazložitve), ne more uspešno izpodbiti.

10. Izčrpne in natančne obrazložitve višine odškodnine, ki jo sodba tožnici priznava (18., 19., 20. točka obrazložitve), tožnik ne more uspešno izpodbiti zgolj s pavšalno navedbo, da je višina odškodnine izračunana nepravilno. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je, kot pravilno ugotavlja sodba, toženec zgolj pavšalno in nekonkretizirano ugovarjal neizkazanosti višine vtoževane odškodnine in nepravilnosti izračuna obresti in tudi v pritožbi ne ponudi nobenih trditev, ki bi vzbujale dvom v pravilnost odločitve. Brez pomena so trditve, da toženec ni bil stranka postopka in mu splošni pogoji tožeče stranke, na katerih temelji izračun višine odškodnine, niso bili poznani. Omenjena trditev predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP), ker jo toženec prvič podaja v pritožbi, ne da bi izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti že prej. Zgolj v odgovor pa velja tožencu pojasniti, da je tožnica v tožbi natančno obrazložila način izračuna odškodnine in je tožbi priložila tudi Splošne pogoje, na katerih izračun temelji, toženec pa je kljub temu zgolj pavšalno v odgovoru na tožbo navajal, da je neizkazana višina vtoževane odškodnine in nepravilen izračun obresti.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v pravdno zadevo P 44/2012, kjer teče postopek zoper S. Š. K pravilnim razlogom sodbe (9. točke obrazložitve), pritožbeno sodišče dodaja, da toženec ni niti trdil, še manj pa dokazal, da bi bilo na račun odškodnine že kaj plačano. Sicer pa, glede na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, za nastalo škodo toženec samostojno odgovarja.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni postopkovnih in materialnih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen in je odločitev o zavrnitvi njegovih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.