Jedro

S tem ko je obsojenec kriminalistom sam posredoval svojo telefonsko številko, je dejstvo, da ga je nato poklical kriminalist, kateremu je obsojenec telefonično podal izjavo, enak položaju, kot če bi obsojenec sam poklical kriminalista. V takem primeru ne gre za obvestila, ki bi jih osumljenec dal na zahtevo policije, pač pa jih je posredoval na lastno pobudo in prostovoljno, take izjave pa iz spisov ni potrebno izločati. Položaja v ničemer ne spreminja dejstvo, da je policija zapisala, da je obvestila od obsojenca zbrala na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP.

Razlog za izločitev sodnika po 4. točki 39. člena ZKP ni podan, če je predsednik senata, ki je odločal o glavni stvari pred sodiščem prve stopnje, sodeloval v senatu, ki je zoper obsojenca med preiskavo podaljšal pripor. Lahko bi šlo zgolj za okoliščino, ki vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost iz 6. točke 39. člena ZKP. Tega ugovora pa ni mogoče prvič podati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Ker oškodovanec, ki mu obsojenec ni povrnil škode, povzročene s kaznivim dejanjem, v kazenskem postopku ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, je sodišče obsojencu utemeljeno odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s tem kaznivim dejanjem. Poznejše oškodovančevo ravnanje, ko je premoženjskopravni zahtevek uveljavljal v izvršilnem postopku na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v ničemer ne vpliva na zakonitost sodbe.

Izrek

Zahteva obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 300.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 6.7.2001 obsojenega M.B. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Na podlagi iste zakonske določbe je obsojencu izreklo kazen štirih let zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 30.10.1999 od 18.15. ure dalje. Po 95. člena KZ je obsojencu odvzelo premoženjsko korist, tako da mu je naložilo v plačilo v znesku 24.600.000 SIT. Na podlagi 1. odstavka 105. člena ZKP pa je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovancem premoženjskopravne zahtevke: R.H. v tolarski protivrednosti 725.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, M.R.P. tolarsko protivrednosti 90.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, M.K. tolarsko protivrednost 52.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in N.Ž. tolarsko protivrednost 100.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z višjimi zahtevki pa je oškodovance napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter plačati nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika in povprečnino, določeno na 1.000.000 SIT. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenega M.B. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni M.B. zaradi "bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter drugih kršitev določb kazenskega postopka" vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarja, da se v spisu še vedno nahajajo obsojenčeva obvestila policiji, ki bi morala biti skladno z določbo 83. člena ZKP izločena iz spisa. Glede na to, da so se z vsebino obvestil seznanili sodniki, ki so odločali o glavni stvari, pri sojenju niso mogli biti nepristranski, zato bi morali biti po vložnikovem mnenju skladno s 39. členom ZKP izločeni. Predsednik senata prvostopenjskega sodišča je sodeloval v senatu, ki je zoper vložnika dne 27.1.2000 med preiskavo podaljšal pripor in si je po obsojenčevi presoji o zadevi že takrat ustvaril mnenje o zadevi, torej še preden jo je začel obravnavati kot predsednik razpravnega senata. Vložnik ocenjuje, da je bila zato prekršena njegova pravica do neodvisnega, poštenega in nepristranskega sojenja in s tem pravica do sodnega varstva 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Vložnik tudi izpostavlja, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za sklepanje, da je bil pri njem podan goljufivi namen. Odločitev o odvzemu premoženjske koristi v znesku 24.600.000 SIT je po obsojenčevem mnenju prav tako zgrešena, saj se oškodovanec T.K. ni odpovedal premoženjskopravnemu zahtevku, ampak terjatev uveljavlja v izvršilnem postopku in se pri tem sklicuje na neposredno izvršljive notarske zapise. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje drugemu pristojnemu sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo navaja, da je sodišče prekršilo ustavno pravico obsojenca do nepristranskega sojenja, saj je predsednik senata, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, sodeloval pri izdaji sklepa z dne 27.1.2000, s katerim je bil obsojencu podaljšan pripor med preiskavo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj obsojenčevi utemeljeni zahtevi ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi posplošeno navaja, da je njegov zagovornik predlagal prenos krajevne pristojnosti izven območja Višjega sodišča v Kopru, ker je šlo za primer, ki je povsem lokalno obarvan, v katerega je bilo pritegnjeno veliko prič, ki so bile na različne načine med seboj povezane, ključne priče in akterji v celotnem postopku pa da so bili odvetniki, notarji ter sodniki, ki so opravljali svoje dolžnosti na območju območja naslovnega sodišča, ena od sodnic je celo morala odstopiti. Vse te okoliščine pa da vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča, ki je vodilo postopek. Vložnik zatrjuje poznanstva med predsednikom prvostopenjskega senata z drugimi udeleženci v postopku in vsemi ključnimi pričami, kar da velja tudi za Višje sodišče v Kopru. V zahtevi tudi navaja, da je bil po prijetju v letu 1999 deležen javne in povsem enostranske očrnitve, zaradi česar se je tudi javno mnenje, do katerega tudi sodniki niso imuni, obrnilo proti njemu. Sklicuje se na ravnanje državnega tožilstva v zadevi P., ko zaradi pritiskov lokalne skupnosti ni bilo mogoče zagotoviti neodvisnega zbiranja dokazov in "vodenja" obtožbe. Iz teh navedb je razvidno, da obsojenec zgolj posplošeno zatrjuje, da so bile podane okoliščine, zaradi katerih da mu je bila prekršena pravica, da o obtožbi zoper njega odloči neodvisno in nepristransko sodišče. Ne navaja pa nobenih konkretnih okoliščin, ki bi navedene trditve utemeljevale. Po 1. odstavku 424. člena ZKP mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti, česar pa obsojeni M.B. glede teh trditev v zahtevi ni storil. Zato njihove utemeljenosti tudi ni mogoče preizkusiti.

Vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da se v spisu nahajajo obvestila, ki jih je dal policiji v predkazenskem postopku in bi morala biti iz spisov v skladu s 83. členom ZKP izločena. Očitno je, da vložnik pri tem misli na uradni zaznamek o obvestilih, ki jih je dal policiji v predkazenskem postopku (list. št. 42-44). Po določbi 148. člena ZKP sme policija (v času izvedbe tega dejanja organi za notranje zadeve) zahtevati potrebna obvestila od oseb, ki jih lahko povabi tudi k sebi. V konkretnem primeru se je obsojenec dne 24.10.1999 okrog 18. ure pogovarjal po telefonu s svojo ženo R.B., ki ga je seznanila, da je o vseh njegovih klicih obvestila tudi kriminaliste, nakar jo je obsojenec prosil, če bi lahko kriminalistom posredovala njegovo telefonsko številko, s katere nima več možnosti klicati, lahko pa sprejema klice (list. št. 42). Da je bilo tako, je potrdila tudi obsojenčeva žena R.B., zaslišana kot priča na glavni obravnavi (list. št. 1311). Fotokopijo tega uradnega zaznamka je sodišču predložil tudi obsojenčev zagovornik, ko je dne 25.5.2000 podal predlog za odpravo pripora zoper obsojenca (list. št. 800-802) ter s sklicevanjem na vsebino te listine izpodbijal ugotovitve sodišča o obsojenčevi begosumnosti. Glede na navedeno je očitno, da je obsojenec, ki se je nahajal na Hrvaškem, sam posredoval svojo telefonsko številko ter nakazal, da zgolj zaradi pomanjkanja dobroimetja na telefonskem računu policije ne more poklicati. Zato je nepomembno dejstvo, da je obsojenca nato poklical kriminalist T.P., kateremu je obsojenec telefonično posredoval izjavo oziroma gre za enak položaj, kot če bi kriminalista poklical obsojenec sam. V konkretni zadevi zato ne gre za incommunicado situacijo, ko se osumljenec nahaja v rokah policije in ji nato, ne da bi bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo in ne da bi se zavedal, da ni dolžan ničesar izjaviti, posreduje obvestila, praviloma taka, s katerimi sebe obremeni. Zato tudi ne gre za obvestila, ki bi jih obsojenec (takrat še osumljenec) dal na zahtevo policije, pač pa jih je posredoval na lastno pobudo in prostovoljno. Nenazadnje se je v kazenskem postopku na to obvestilo skliceval tudi njegov zagovornik, ko je predlagal odpravo pripora. Take izjave pa iz spisov ni potrebno izločati. Položaja v ničemer ne spreminja dejstvo, da je policija zapisala, da je obvestila od obsojenca zbrala na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP. Že na tej točki se izkaže, da je zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem pogledu neutemeljena.

Drži navedba v zahtevi, da je predsednik senata, ki je odločal o glavni stvari pred sodiščem prve stopnje, sodeloval v senatu, ki je zoper obsojenca med preiskavo s sklepom z dne 27.1.2000 podaljšal pripor. Takšno sodelovanje predsednika senata v predhodni fazi postopka ni našteto med procesnimi dejanji, zaradi katerih bi bil pri njem podan izključitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP. Kvečjemu bi lahko šlo za okoliščino, ki vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost iz 6. točke 39. člena ZKP, na podlagi katere bi lahko obsojenec 2. odstavku 41. člena ZKP zahteval izločitev predsednika sodečega senata takoj, ko je izvedel za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Tega pa ne obsojenec ne njegov zagovornik nista uveljavljala v fazi kazenskega postopka, ko je bilo to še mogoče storiti, zato je glede tega ugovora, ki ga je obsojenec podal šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, prekludiran.

Kolikor vložnik navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno sklepali, da je je ravnal z goljufivim namenom, da so dejanski zaključki v pravnomočni sodbi življenjsko nemogoči, nesprejemljivi in neprepričljivi ter da je naravnost neverjetno, da se oškodovanci, ki se med seboj poznajo, ne bi pogovarjali o terjatvah do njega, pri čemer pa nihče od oškodovancev do njegovega priprtja ni vložil civilne tožbe, ponuja lastno dokazno presojo, ki pa je drugačna od tiste, ki jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko sodišče na podlagi pravilne in popolne presoje dejanskega stanja, napačno uporabi kazenski zakon. Zato s temi navedbami zahteva po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Obsojenemu M.B. tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je bila z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, in s tem uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi s 95. členom in 2. odstavkom 96. člena KZ. Na ta očitek je obsojencu odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je pojasnilo, da oškodovanec T.K., ki mu obsojenec ni povrnil škode, povzročene s kaznivim dejanjem, v kazenskem postopku ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka in je zato sodišče obsojencu utemeljeno odvzelo premoženjsko korist pridobljeno s tem kaznivim dejanjem. Poznejše oškodovančevo ravnanje, ki naj bi po navedbah zahteve premoženjskopravni zahtevek uveljavljal v izvršilnem postopku na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v ničemer ne vpliva na zakonitost sodbe. V takem primeru lahko oškodovanec, ki ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, pod pogoji iz 3. odstavka 97. člena ZKP zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti.

Kolikor pa zahteva navaja, da v konkretnem primeru obsojenec premoženjske koristi sploh ni pridobil in da zato niso izpolnjene zakonske predpostavke za izrek odvzema, pa je treba ugotoviti, da tudi v tem obsegu obsojenec zatrjuje kršitev kazenskega zakona na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja, ki se razlikuje od ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Pojasnjeno je že bilo, da gre v takem primeru po vsebini za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, glede katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni M.B., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 300.000 SIT. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo obsojenčeve ugodne gmotne razmere in zahtevnost tega dela postopka.