Jedro

Dopustnost pravnega prometa s predmetom pogodbe, v obravnavani zadevi torej s pravico uporabe na sporni parceli, se presoja po času sklenitve pogodbe, ne pa po sedanjem času, kot skuša uveljaviti revizija. V letu 1986 sklenjena pogodba med tožnico in Skladom stavbnih zemljišč Mesta M. je temeljila na določbi 46. člena takratnega Zakona o stavbnih zemljiščih (Ul. SRS št. 18/84). V obravnavani zadevi je glede na dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč, da so toženci sporno parcelo zamenjali že leta 1977 in da je bila ta parcela nato predmet pogodbe med tožnico in Skladom stavbnih zemljišč Mesta M. v letu 1986, res odločilno prav to, kar je poudarilo sodišče druge stopnje: da je tožnica pridobila pravico uporabe na sporni parceli na podlagi pogodbe in v dobri veri, da je bila pogodba zemljiškoknjižno izvedena in da zato od tožencev, ki sporno parcelo zasedajo s svojimi predmeti, kot imetnica pravice uporabe iz naslova pravice do posesti po 81. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90) utemeljeno zahteva izročitev v posest, prepoved oviranja uporabe in odstranitev predmetov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožnica sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencem prepovedalo oviranje tožnice v uporabi parc. št..., vl. št... k.o..., naložilo izročitev te parcele v tožničino posest in odstranitev dveh kupov gramoza ter betonskih cevi s parcele. Odločilo je še o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženci v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženci so ves čas postopka zatrjevali in dokazovali, da pravice uporabe na parc. št... k.o... nikoli niso prodali ali zamenjali z občino oziroma njenim skladom. Ta parcela jim tudi ni bila vzeta iz posesti. Zato Sklad stavbnih zemljišč Mesta M. te parcele ni mogel prodati in izročiti v posest tožnici. Toženci so že leta 1968 s skupno pogodbo pridobili parc. št..., ki se je kasneje delila v parc. št... in ., oziroma jim je s pogodbo z dne 21.4.1977 ti parceli dodelila občina. Takratna parc. št... je zajemala tudi kasneje nastalo parc. št.... Iz dela parc. št... je nastala parc. št... (kasneje parc. št. . in sedaj parc. št...). Ker sta toženca že leta 1977 uredila sedanjo N. ul. na parc. št... v izmeri 82 m2 in na delu parc. št. . v izmeri 18 m2 (sedaj ...), sta z menjalno pogodbo, sklenjeno 27.5.1977 z Občino M., v zamenjavo za parc. št... in sedaj del parc. št... pridobila pravico uporabe na parc. št.... Če bi takrat res zamenjala sedaj sporno parcelo ..., ki tudi meri 18 m2, potem tožnica ne bi imela dostopa do svojih zemljišč. Zato je pogodba z dne 27.8.1986 med tožnico in občino oziroma skladom za parc. št... nična. Toženci se na ničnost sklicujejo kot zainteresirane stranke. Te parcele sedaj ni možno odvzeti iz posesti in je pogodba nična zaradi samega predmeta pogodbe.

Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženci neutemeljeno uveljavljajo ničnost pogodbe z dne 27.8.1986, s katero je tožnica od Mesta M. - Sklada stavbnih zemljišč pridobila pravico uporabe na parc. št... k.o.... Dopustnost pravnega prometa s predmetom pogodbe, v obravnavani zadevi torej s pravico uporabe na sporni parceli, se presoja po času sklenitve pogodbe, ne pa po sedanjem času, kot skuša uveljaviti revizija. V letu 1986 sklenjena pogodba med tožnico in Skladom stavbnih zemljišč Mesta M. je temeljila na določbi 46. člena takratnega Zakona o stavbnih zemljiščih (Ul. SRS št. 18/84).

Toženci z revizijskimi trditvami, da niso prodali ali zamenjali pravice uporabe na sporni parceli, vztrajajo pri svojih trditvah v postopku pred nižjima sodiščema in skušajo doseči ugotovitev drugačnih dejanskih okoliščin, kot so bile na podlagi izvedenega dokaznega postopka izkazane v dosedanjem postopku. To na revizijski stopnji ni mogoče, saj po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je revizijsko sodišče vezano na odločilne dejanske ugotovitve, da so toženci z menjalno pogodbo z dne 27.5.1977 zamenjali prav sedaj sporno parc. št... k.o.... in ne morebiti cele ali del parc. št... iste k.o., kot skušajo prikazati v reviziji. Da je sporna parcela nastala z delitvijo parc. št..., posredno priznavajo tudi toženci s trditvijo, da je parc. št...

obsegala tudi kasneje nastalo sporno parc. št..., čeprav nato v nadaljevanju skušajo prikazati drugačen nastanek sporne parcele. Le zaradi revizijskega vztrajanja, da naj bi bil predmet menjalne pogodbe z dne 27.5.1977 drug od ugotovljenega, revizijsko sodišče odgovarja, da parc. št... (ali njen del) niti ni mogla biti predmet menjalne pogodbe z dne 27.5.1977, saj je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ta parcela nastala šele z delitvijo parc. št... v letu 1987. Glede parc. št... je tožencem še odgovoriti, da jim je bila ta parcela odvzeta iz posesti, kar izhaja tako iz ugotovitev prvega izvedenca pod 7. točko njegovega mnenja z dne 3.4.1992, kot iz listin, ki so jih priložili toženci svojemu zadnjemu pripravljalnemu spisu, to je sklepa Temeljnega sodišča v M., Enote v M. z dne 25.5.1989 pod Dn. št..., ki se sklicuje na pravnomočno odločbo Občinskega komiteja za gradbene in komunalne zadeve Občine M. - T. z dne 28.3.1989. Vsi navedeni odgovori na revizijske trditve tožencev so podani le zaradi njihovega vztrajanja pri drugačnem predmetu njihove menjalne pogodbe z dne 27.5.1977 in posledičnem poskusu izpodbijanja tožničine pogodbe z dne 27.8.1986. V obravnavani zadevi pa je glede na dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč, da so toženci sporno parcelo zamenjali že leta 1977 in da je bila ta parcela nato predmet pogodbe med tožnico in Skladom stavbnih zemljišč Mesta M. v letu 1986, res odločilno prav to, kar je poudarilo sodišče druge stopnje: da je tožnica pridobila pravico uporabe na sporni parceli na podlagi pogodbe in v dobri veri, da je bila pogodba zemljiškoknjižno izvedena in da zato od tožencev, ki sporno parcelo zasedajo s svojimi predmeti, kot imetnica pravice uporabe iz naslova pravice do posesti po 81. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90) utemeljeno zahteva izročitev v posest, prepoved oviranja uporabe in odstranitev predmetov.

Ker v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti in ker tudi ni podan v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava, je bilo na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožencev zavrniti kot neutemeljeno. Ker tožnica z odgovorom na revizijo ni pripomogla k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji, mora v skladu s prvim odstavkom 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP stroške tega odgovora trpeti sama.