Jedro

Osvetljenost poti od izhoda do parkirišča ni dosegla minimalnih standardov, zato izhod iz lokala zaradi slabe osvetlitve ni zagotavljal varnega dostopa do parkirišča. Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da pri hoji v temi okoli vogala stavbe pozornost posveti terenu pred sabo ter s previdno hojo in tipanjem oceni varnost svojega premikanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek je po temelju utemeljen v 60 odstotkih".

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) po temelju utemeljen v 90 odstotkih. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper vmesno sodbo se je iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njene navedbe, da stopnice, po katerih je tožnica padla, sploh ne predstavljajo izhoda iz lokala. So prostorsko ločene, od izhoda so oddaljene 5 - 8 metrov, od same poti, ki vodi do parkirišča, pa so oddaljene 3,5 metra. V dokaz teh trditev je predlagala ogled na kraju samem in zaslišanje lastnika objekta. Sodišče je dokazna predloga zavrnilo. Predložila je tudi fotografije, do katerih pa se sodišče sploh ni opredelilo. Zatrjuje, da je s tem zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V posledici tega je dejansko stanje zmotno ugotovilo. Ponovno navaja, da stopnišča nima v najemu, saj ta vodi v kletne prostore, ki so last lastnika objekta. So torej del objekta, ki je pod dejansko oblastjo tretje osebe. V ta del zato nima pravice posegati (vgraditi luči in postavljati ovire).

V nadaljevanju pritožbe navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti ugotavljalo vsebino njenega dolžnega ravnanja. Pravilnik je namreč določal le osvetljenost vhoda v gostinski obrat v času nočnega obratovanja, ne pa osvetljenosti dostopa do njega. Trdi, da je bil vhod (izhod) v gostinski lokal ustrezno osvetljen s senzorsko lučjo, ki je delovala tako pred kot po škodnem dogodku. Zaključek, da kritičnega dne ta ni svetila, je napačen. Sodišče se je pri tem oprlo le na izpovedbe prič, ki so v ožjem sorodstvu s tožnico, in jih nekritično ocenilo. V kolikor luč nad izhodom res ni svetila, bi to bilo mogoče pripisati kvečjemu tehnični okvari, ne pa njegovemu protipravnemu ravnanju.

Trdi še, da ne obstaja predpis, ki bi določal, koliko mora biti osvetljeno stopnišče ob dvorišču poslovne stavbe. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, na katerega se sklicuje izvedensko mnenje, se nanaša na zahteve, ki jih morajo izpolnjevati (notranja) delovna mesta, zato ne gre pričakovati, da bodo isti standardi uporabljivi za zunanje površine, po katerih se oseba le sprehodi, da pride do parkirišča. Ne strinja se tudi z določenim soprispevkom tožnice. Po njenem mnenju bi ta moral biti višji, znašati bi moral vsaj 90 odstotkov.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Pojasnjuje, da ni bistveno, ali je tožena stranka lastnica objekta, temveč ali je kot najemnica lokala poskrbela, da je izhod iz stavbe dovolj osvetljen in varen, upoštevajoč dejstvo, da so se v bližini nahajale nezavarovane stopnice. Dolžnost upravljalca gostinskega obrata namreč je, da poskrbi za varno pot do parkirišča, ki je funkcionalno povezan z gostinskim obratom. Navaja, da predstavlja pritožbena navedba, da luč nad službenim izhodom ni gorela zaradi tehnične okvare, nedovoljeno pritožbeno novoto. Glede prispevka tožnice se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma je treba kot neutemeljen zavrniti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih navedb tožene stranke in ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, s čimer naj bi zagrešilo kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženčeve trditve, da ni lastnik oziroma najemnik dela objekta, kjer se nahajajo stopnice, na katerih je padla tožnica oziroma da so te prostorsko ločene (5-8 metrov oddaljene) od izhoda, niso pravno relevantne. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, predstavlja območje okoli stopnic dostopno pot od izhoda lokala do parkirišča, ki jo mora imeti tožena stranka kot upravljalec gostinskega obrata pod nadzorom. Na tem delu jo torej veže dolžnost, da poskrbi za varnost svojih gostov. Zato je bila zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje priče A. A. (o tem, kdo je lastnik oz. najemnik posameznih delov stavbe) in ogled kraja (glede umeščenosti stopnic v prostor) pravilna, saj bi se z njima ugotavljala dejstva, ki za spor niso niti odločilna niti niso bila sporna.

**O odškodninski odgovornosti tožene stranke**

6. Obligacijski zakonik (OZ) v 10. členu določa temeljno načelo odškodninskega prava, ki zapoveduje, da je dolžnost vsakogar vzdržati se ravnanja, s katerim bi drugemu lahko povzročil škodo. Prepoveduje aktivna in pasivna ravnanja, s katerimi se utegne povzročiti škoda. Nastanek odškodninske obveznosti zakon (131. člen OZ) veže na ugotovitve obstoja protipravnosti ravnanja (ali opustitve), nastanka škode, obstoj vzročne zveze med omenjenima pogojema in krivde. V 171. členu pa OZ določa tudi podlago za (delno) razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, v primerih, ko je tudi ravnanje oškodovanca (so)prispevalo k nastanku škode oziroma k temu, da je bila škoda večja, kot bi bila, če ravnanja oškodovanca ne bi bilo.

7. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica kot gostja udeležena na poročnem slavju v lokalu tožene stranke. Lokal je po navodilih njegovega osebja zapustila pri "službenem izhodu".1 Do parkirišča je hodila ob poslovni stavbi, kjer je padla po stopnicah in se poškodovala. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je v bistvenem za škodni dogodek odgovoren toženec, saj ni poskrbel za ustrezno osvetlitev poti od izhoda iz lokala do parkirišča. Prispevek tožnice je ocenilo na deset odstotkov.

8. Dolžnost upravljavca gostinskega obrata je, da skrbi za varnost svojih gostov. Ta skrb se ne začne šele za vhodnimi vrati gostinskega obrata in se tam tudi ne konča. Obratovalna sfera obrata zajema tudi določen prostor pred vhodom,2 kamor sodi tudi prostor med vhodom (izhodom) in parkiriščem, ki je namenjen prav gostom lokala. Neposredna povezanost tega prostora s samim lokalom pa za upravljavca vzpostavlja dolžnost imeti tak prostor pod nadzorom.

9. V luči navedenega je zato pri razlagi določb 4. in 6. člena takrat veljavnega Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti3 potrebno upoštevati, da je upravljalec dolžan osvetliti in urediti prostor ne zgolj tik ob vhodu (izhodu) v lokal, temveč tudi na širšem območju, ki je neposredno povezan s samim lokalom. V obravnavanem primeru torej tudi dostopno (izstopno) pot, ki vodi do parkirišča. 10. Da je pot, po kateri se je namenila tožnica (tik ob stavbi in mimo stopnic), ustrezna dostopna pot, saj je vodila do parkirišča, kjer je imela parkiran avtomobil, je prvostopenjsko sodišče prepričljivo pojasnilo (17. točka obrazložitve).4 Tu gre dodati, da je tožnica povsem razumljivo in iz življenjskega vidika običajno ubrala pot, ki je vodila pod nadstreškom stavbe, zato da bi se izognila dežju. Toženec bi jo zato moral, skladno z omenjenim pravilnikom, ustrezno osvetliti in urediti.

11. Tudi v pritožbi še ostaja sporno, ali je toženec to svojo dolžnost izpolnil. Pritožnik namreč vztraja, da je senzorska luč nad izhodom kritične noči delovala in je zato bila osvetlitev zunanjih površin ustrezna. Takšen pritožbeni očitek, ki meri na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, je neutemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je namreč v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zakaj glede vprašanja, kako je do škodnega dogodka prišlo, verjame tožnici. Ta je v vlogah zatrjevala, da je bila ob izhodu popolna tema (senzorska luč ni gorela), kar je potrdila tekom zaslišanja. Že sama njena izpovedba je prepričljiva. Ob izstopu iz lokala je bilo res tako temno, da tožnica stopnic, ki so od izhoda (in luči) oddaljene le dobrih pet metrov in jih obdaja večja kovinska ograja, ni videla. Tako je naredila korak v prazno in padla navzdol po stopnicah. Tudi priče so izpovedale, da te noči senzorska luč ni gorela in je bila zunaj tema. Čeprav so te priče ožji sorodniki tožnice (brat, svak, partner), je sodišče prve stopnje z zadostno stopnjo kritičnosti ocenilo, da so njihove izpovedbe verodostojne. Obrazložilo je tudi, zakaj se posamezna priča dogodka spominja kljub časovni oddaljenosti (sedmih let). Poleg tega noben izveden dokaz, ki ga je predlagala tožena stranka, ni nasprotoval izpovedbam prič, da senzorska luč te noči ni delovala (14. točka obrazložitve sodbe).

13. Pravilen je torej dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča, da edina luč, ki jo je imela tožena stranka nameščeno nad izhodom, takrat ni delovala, vidljivost v predelu ob stopnicah pa je bila ob nedelujoči senzorski luči neznatna. Meritve osvetlitve je opravil izvedenec, ki je upošteval Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu, zlasti pa standarde, ki so predvideni za razsvetljavo delovnih mest na prostem (SIST EN 12464-2). Ne obstaja namreč predpis, ki bi opredelil osvetlitev zunanjih pohodnih površin gostinskega obrata, zato je v takšnem primeru potrebno uporabiti primerljiv kriterij. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj so standardi, ki veljajo za delovna mesta na prostem, uporabljivi tudi v konkretnem primeru (16. točki obrazložitve). Pritožbeni očitek, da ti standardi niso primerni, saj določajo le osvetlitev notranjih delovnih mest, zato ni utemeljen.5 Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno upoštevalo navedene meritve, iz katerih izhaja, da osvetljenost poti od izhoda do parkirišča ni dosegla niti minimalnih standardov. Izhod iz lokala v nasprotju z omenjenim pravilnikom zaradi slabe osvetlitve ni zagotavljal varnega dostopa do parkirišča. Z navedeno opustitvijo tožene stranke je izpolnjen eden od pogojev odškodninskega delikta, in sicer protipravnost. 14. Hkrati je podana tudi krivda tožene stranke (oziroma njenih zaposlenih, 1. odstavek 147. člena) za navedeno opustitev oziroma ker ni poskrbela, da bi bila pot od izhoda do parkirišča, kjer so gostje pustili avtomobile, zadostno osvetljena oziroma ker ni drugače poskrbela za njihovo varnost. Preden je svoje goste napotila iz lokala skozi povsem drug izhod, ni preverila delovanja luči oziroma osvetljenosti zunanjih pohodnih površin. Pred škodnim dogodkom stopnice, po katerih je padla tožnica in se nahajajo v neposredni bližini izhoda (le dobrih pet metrov stran in nasproti parkirišča), niso bile posebej osvetljene niti zavarovane. Gostje na to niso bili opozorjeni. Šele po dogodku je lastnik po obvestilu tožene stranke pred stopnice namestil večje kamnito korito. Tožena stranka kot upravljalec gostinskega obrata, ki organizira dogodke večjega števila ljudi v poznih nočnih urah, bi morala biti še toliko bolj skrbna (skrbnost dobrega strokovnjaka, 1. odstavek 6. člena OZ) pri ureditvi izhodne poti. V danem primeru se ni mogla zanašati zgolj na to, da se bodo gostje zunaj že sami znašli in bodo ob izhodu ubrali pot, ki vodi neposredno do parkirišča, pri tem pa ni bilo nobene označbe, ki bi opozarjala na nevarnost hoje ob stavbi oziroma ki bi takšno hojo prepovedovala. Tožnici je nastala škoda zaradi navedene opustitve tožene stranke. Med nastalo škodo in ravnanjem (opustitvijo) tožene stranke je torej podana tudi vzročna zveza in s tem vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti.

**O tožničinem (so)prispevku**

15. Dolžnost skrbnosti velja tudi v razmerju do lastnih ravnanj. Oškodovanec z neskrbnimi ravnanji prevzema tveganje nastanka škodljivih posledic. Takšna ravnanja so podlaga za razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe (171. člen OZ). Hoja zunaj v temi, po dežju in neznani površini vselej prinaša določen riziko. Pričakovanje, da bo pohodna površina ves čas ravna in brez ovir, je lahkomiselno. Zaradi slabe vidljivosti in neznanega terena se možnost za nastanek škodne posledice poveča. To še toliko bolj velja pri hoji ob zidu in za vogalom večje poslovne stavbe z več dostopi (vhodi), saj tu ovire, kot so žlebovi, robniki in tudi stopnice, niso nekaj nepričakovanega. Neravne površine v takšni okolici so običajne. Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da pri hoji v temi okoli vogala stavbe pozornost posveti terenu pred sabo ter s previdno hojo in tipanjem oceni varnost svojega premikanja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica pozornost usmerila proti parkirišču in je namesto predse gledala v daljavo. Zato tudi ni zaznala, da se nahaja pod nadstreškom in v bližini kovinske ograje, ki obdaja stopnice. Ob ustrezni skrbnosti, bi to lahko opazila.

16. Primerjava skrbnosti obeh strank glede na ugotovljene okoliščine izkazuje večji delež odgovornosti na strani tožene stranke, ker je z opustitvijo osvetlitve oziroma ureditve dostopne poti ustvarila nevaren položaj oziroma povečala verjetnost nastanka škode. Tožnica, ki je bila pri gibanju v temi tako neprevidna kot nepreudarna, je s tem tudi sama prispevala k nastanku škode, in sicer v deležu 40%. Uveljavljanje višjega tožničinega soprispevka 6 ni utemeljeno. Pri tem gre izpostaviti, da je tožnica v lokal tožene stranke vstopila pri drugem vhodu, kot je kasneje po navodilih tožene stranke izstopila, da ni bila seznanjena, da so blizu izhoda nezavarovane stopnice, da je bila (ne)osvetljenost zunanjega prostora povsem izven njene vplivne sfere, da je v temi hodila počasi in se držala zidu.

17. Glede na navedeno je pritožba delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremenilo oziroma odločilo, da je zahtevek tožnice po podlagi utemeljen do 60 odstotkov (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Na podlagi 164. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 V izpodbijani sodbi se uporablja termin "služben izhod" za izhod, skozi katerega je tožnica iz lokala izstopila. Sicer pa je služben vhod - izhod običajen vhod v lokal (restavracijo) tožene stranke. 2 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 445/2008 z dne 27. 10. 2011 3 Ur. l. RS št. 21/2014 z dne 28. 3. 2014 4 Podobno tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1775/2019 z dne 11. 3. 2020: "Hoja ponoči na neosvetljenih delih ob stavbi, v kateri je gostinski lokal, zagotovo ni neprimerna, še posebej iz razloga, ker ni bilo nobene označbe, ki bi opozarjala na nevarnost hoje ob stavbi oziroma ki bi prepovedovala hojo po poti, ki jo je izbrala tožnica". 5 Res so standardi SIST EN 1264-1 predvideni le za notranja delovna mesta, vendar pa standardi SIST EN 1264-2 določajo razsvetljenost površin na zunanjih delovnih mestih. Slednje je izvedenec upošteval pri izdelavi mnenja (izvedensko mnenje, str. 10). 6 Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je ta najmanj 90%.