Jedro

Bolezen pooblaščenca stranke ni upravičeni vzrok za zamudo roka, za katerega se predlaga vrnitev v prejšnje stanje. To velja še zlasti, če je bolezen nastopila šele 12 dan 15-dnevnega pritožbenega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 19.665,00 SIT.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej zaradi relativne bistvene kršitve dololčb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče brez utemeljitve zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju pooblaščenke, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V skladu z 2. odst. 287. čl. ZPP bi namreč sodišče moralo v sklepu navesti, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo. Zaradi nezaslišanja pooblaščenke tožene stranke je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tako tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožene stranke. V pritožbi ponovno navaja, da pooblaščenka zaradi bolezni ni bila prisotna v svoji pisarni od 3.1.2000 do 10.1.2000 in je bila pisarna v navedenem obdobju zaprta. Le-to je bil vzrok, da je tožena stranka zamudila rok za vložitev pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Pooblaščenka je prejela sodbo dne 22.12.1999 in jo poslala naslednji dan v izjasnitev s prošnjo za stališče svojemu principalu, ki jo je prejel v času božičnih in novoletnih praznikov. Svojo odločitev, da se vloži pritožbo, je lahko sporočil šele po novem letu. Pooblaščenka je zadnji dan v letu 1999 delala v četrtek, 30.12.1999 in je to bil osmi dan pritožbenega roka. Pooblaščenka tožene stranke je utemeljeno pričakovala, da bo v tednu po novem letu 2000 pravočasno vložila pritožbo, ko bo tudi prejela stališče svoje stranke, ali vztraja, da se pritožba vloži. To pa ni bilo več možno, ker je med prazniki hudo zbolela. Bolezen je bila dejansko huda, saj se je pozneje prenesla tudi na oči, v posledici česar je pooblaščenka ponovno iskala zdravniško pomoč še v februarju in nazadnje v maju 2000. Vsa ta dejstva bi pooblaščenka lahko izpovedala, če bi bila na naroku zaslišana. Za odvetniškega kandidata G. I. je bil novo leto razlog za to, da je odšel na dopust. Odvetniški pripravnik U. L. pa je bil pri pooblaščenki tožene stranke zaposlen šele od 1.12.1999 in zaradi njegove neizkušenosti ter zakonske prepovedi ni smel ničesar ukrepati v zvezi z obravnavano pritožbo. Če bi pritožbo vložil pripravnik, bi jo sodišče kot nedovoljeno zavrglo.

Pritoža ni utemeljena.

Resnična je trditev tožene stranke v pritožbi, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo, zakaj je zavrnilo dokazni predog po zaslišanju pooblaščenke tožene stranke, kot to določa 2. odst. 287. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vendar ta kršitev določila pravdnega postopka ni bistvena kršitev, ker kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč z izvedenim listinskim dokazom, to je potrdilom o upravičeni zadržanosti z dela z dne 11.1.2000 (v spisu priloga B 1), dovolj natančno in popolno ugotovilo v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevana dejstva, zaradi katerih je tožena stranka zamudila rok za vložitev pritožbe, to je bolezen pooblaščenke tožene stranke od 3.1. do 10.1.2000 in da je bila zato njena odvetniška pisarna ta čas zaprta. Ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem teh okoliščin zasliševalo še pooblaščenko tožene stranke. Da bi pooblaščenka izpovedala tudi o drugih dejstvih, katera navaja v pritožbi, pa sodišče prve stopnje teh dejstev ni moglo ugotavljati, ker jih tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni navajala.

Ne drži pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje, kot je bilo že navedeno, je ugotovilo vsa dejstva, navedena v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi lahko vplivala na odločitev o predlogu, in šele na podlagi tako ugotovljenih dejstvih je odločilo o predlogu. Kot je nedvoumno razvidno iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pooblaščenka tožene stranke prejela sodbo, zoper katero je bil zavrnjen rok za pritožbo, dne 22.12.1999 in se je 15-dnevni pritožbeni rok iztekel 6.1.2000. Pooblaščenka je bila v bolniškem staležu od 3.1. do 10.1.2000 in je torej zbolela 12 dan pritožbenega roka. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, torej da tožena stranka roka za vložitev pritožbe ni zamudila iz upravičenega vzroka (1. odst. 116. čl. ZPP) in da je bilo zato potrebno predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti. Pritožbeno sodišče se namreč v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da v danem primeru bolezen pooblaščenke tožene stranke ni upravičen vzrok za zamudo pritožbenega roka. Pooblaščenka je namreč zbolela šele 12 dan pritožbenega roka in bi lahko pritožbo do pričetka bolezni že vložila, ali bi tožena stranka zaradi bolezni pooblaščenke poiskala drugega pooblaščenca za vložitev pritožbe. Tudi dopust odvetniškega kandidata prvi teden po novem letu tega ne spremeni. Res je, da odvetniški pripravnik ne more veljavno vložiti pritožbe, bi pa lahko bil vez med toženo stranko in pooblaščenko, saj je bil o bolezni svoje delodajalke zagotovo obveščen že na samem začetku. Skratka v danem primeru bolezen pooblaščenke ne moremo šteti za upravičeni vzrok za zamudo roka za pritožbo v smislu 1. odst. 116. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je način kontaktiranja med toženo stranko in pooblaščenko njuno notranje razmerje, ki navzven ne vpliva. Zato je za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje irelevantnega pomena okoliščina, ko naj bi tožena stranka prejela sodbo šele med novoletnimi prazniki in se torej ni mogla še odločiti, ali je pritožbo vložiti.

Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo niti absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa, na katere v skladu z 2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožena stranka s pritožbo ni uspela.