Jedro

Če tožilec med glavno obravnavo razširi obtožbo za novo kaznivo dejanje, predsednik senata vpraša obtoženca, ali je razumel obtožbo in potem pozove obtoženca naj se izjavi o novi točki obtožbe in naj pove svoj zagovor.

Izrek

Pritožbi obtoženega N. V. se ugodi, pritožbi zagovornika obtoženega M.M. pa se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o enotni kazni, izrečeni obtoženemu N.V., spremeni tako, da se enotna kazen zniža na 1 (eno) leto zapora; izpodbijana sodba se v delu pod III v odločbi o krivdi in kazni za kaznivo dejanje po členu 170/I KZ RS v zvezi s členom 24 KZ SFRJ ter v odločbi o enotni kazni, izrečeni obtoženemu M. M., razveljavi ter se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zagovornika obtoženega M. M. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zoper obtoženega M. M. se po členu 385/IV ZKP podaljša pripor iz razloga po členu 191/II tč. 3 ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta bila imenovana obtoženca spoznana za kriva, in sicer obtoženi N. V. dveh kaznivih dejanj po členu 166/I tč. 1 KZ RS v zvezi s členom 22 KZ SFRJ, kaznivega dejanja po členu 165/I KZ RS in kaznivega dejanja po členu 170/I KZ RS, obtoženi M.M. pa kaznivega dejanja po členu 166/I KZ RS v zvezi s členom 22 KZ SFRJ ter nadaljevanega kaznivega dejanja po členu 166/I KZ RS v zvezi s členom 22 KZ SFRJ in kaznivega dejanja po členu 170/I KZ RS v zvezi s členom 24 KZ SFRJ. Obtoženemu N.V. je bila za prvo dejanje po členu 166/I KZ RS določena kazen 5 mesecev zapora, za drugo dejanje po členu 166/I KZ RS kazen 7 mesecev zapora, za dejanje po členu 165/I KZ RS kazen 3 mesece zapora in za dejanje po členu 170/I KZ RS kazen 2 meseca zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen 1 leto in 2 meseca zapora. Obtoženemu M.M. je bila za kaznivo dejanje po členu 166/I KZ RS določena kazen 5 mesecev zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje po členu 166/I KZ RS kazen 9 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po členu 170/I KZ RS pa kazen 2 meseca zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen 1 leto in 2 meseca zapora. Po členu 50 KZ SFRJ se obtožencema v izrečeni kazni všteje čas, prebit v priporu, to je obema od 12.5.1993 od 8. ure dalje.

Obtoženca sta nerazdelno dolžna povrniti oškodovancu A.P. 2.500,00 SIT. Po členu 84/I KZ SFRJ se obtoženemu N.V. odvzame premoženjska korist tako, da se mu naloži v plačilo znesek 1.000,00 SIT. Oba obtoženca sta bila oproščena plačila stroškov kazenskega postopka.

Proti tej sodbi se pritožujeta obtoženi N. V. sam in zagovornik obtoženega M. M.. Obtoženi N.V. se pritožuje zaradi odločbe o kazni ter meni, da sta mu bili določeni previsoki kazni za dejanji pod tč.

I 1 in pod točko I 2. Zagovornik obtoženega M.M. se pritožuje zaradi kršitve kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskeg stanja in zaradi odločbe o kazni ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da se sodba spremeni in se ustrezno zniža izrečena kazen.

Pritožba obtoženega N. V. je v celoti, pritožba zagovornika obtoženega M. M. pa deloma utemeljena.

Obtoženemu N. V. so bile za posamezna kazniva dejanja določene primerne kazni. Obtoženec v pritožbi sicer meni, da mu je bila za dejanje pod točko I 1 določena previsoka kazen, ker sta se s soobtožencem odločila za dejanje ob tem, ko sta opazila, da je šofer odšel iz avtobusa. Vendar ni prezreti, da je obtoženec v zagovoru sam povedal, da sta se z M.M. kakšno uro in pol prej dogovorila, da bosta na takšen način prišla do denarja in nato v Begunjah počakala, da bo avtobus pripeljal, ko pa je šofer šel v gostilno, sta vstopila v ta avtobus. Za to kaznivo dejanje določena kazen je primerna glede na vse okoliščine, ki so navedene že tudi v sodbi sodišča prve stonje.

Prav tako je primerna tudi kazen, določena za dejanje pod I 2, za katero obtoženi N.V. v pritožbi sicer meni, da je prestroga, glede na to, da je soobtoženi M.M. za enako dejanje, ki pa ga je storil kot nadaljevano kaznivo dejanje, bil obsojen le na dva meseca več, poleg tega pa so bile stvari vrnjene lastniku. Vendar je kazen 7 mesecev zapora, ki jo je sodišče prve stopnje obtoženemu N. V. določilo za to kaznivo dejanje, povsem primerna, prav tako glede na okoliščine, ki so navedene že v sodbi sodišča prve stopnje. Primerni sta tudi kazni, določeni za dejanji pod I-4 in II. Obtožencu pa je bila nato izrečena nekoliko previsoka enotna kazen. Ta je bila sicer izrečena v skladu z zakonitimi določili KZ SFRJ, vendar je bilo premalo upoštevano, da obtoženi N. V. še ni bil kaznovan in da je še zelo mlad, saj v času storitve še ni bil star 21 let. Zato je pritožbeno sodišče enotno kazen, izrečeno obtoženemu N.V., znižalo na eno leto zapora.

Pritožba zagovornika obtoženega M. M. glede kaznivega dejanja pod I 1 ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženi M. M. to dejanje storil naklepno, ni pa mogoče pritrditi pritožniku, da je ravnal z eventualnim naklepom, zlasti glele na to, ker je obtoženi M.M. sam povedal v zagovoru, da sta se namreč s soobtožencem že poprej odločila skupaj, da vlomita v ta avtobus, s tem namenom sta se pripeljala v Begunje, obtoženi M. M. pa je povedal, da je sam vedel, da šofer avtobusa, ko pride v Begunje, pusti avtobus na postajališču do naslednjega odhoda, sam pa gre v gostilno. Povedal je še, da sta s soobtoženim N.V. za gasilskim domom počakala, da je prišel ta avtobus, ko pa je šofer odšel, sta šla tja in storila opisano dejanje. Za to dejanje je sodišče prve stopnje tudi obtoženemu M. M. določilo primerno kazen. Okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni ter so navedene v sodbi sodišča prve stopnje, so bile pravilno upoštevane. Pritožnik se izrecno sicer ne pritožuje zaradi kazni, določene obtoženemu M.M. pod I tč. 2 in 3, vendar pa je bilo izpodbijano sodbo glede na določilo člena 379 ZKP treba preizkusiti tudi v tem delu. Obtoženemu M.M. je bila za navedeno kaznivo dejanje določena primerna kazen 9 mesecev zapora, pri čemer je zlasti potrebno upoštevati, da gre za nadaljevano kaznivo dejanje. Vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni ter so naštete v sodbi sodišča prve stopnje, so bile pravilno upoštevane, med drugim tudi lastnosti obtoženega M.M., ki so navedene v mnenju izvedenca psihiatra.

Glede kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju po členu 170/I KZ RS, opisanega pod točko III izpodbijane sodbe, pa je podana bistvena kršitev določb ZKP iz člena 364/II ZKP v zvezi s členom 316/IV ZKP.

Javni tožilec je na glavni obravnavi dne 18.9.1993 razširil obtožbo zoper obtoženega M. M. še za kaznivo dejanje po členu 170/I KZ RS v zvezi s členom 24 KZ SFRJ. Obtoženemu M. M. je bilo nato pojasnjeno, da je tudi on obtožen za dejanje z dne 5.7.1993 na škodo S.J., nakar je obtoženec izjavil, da je razumel, v čem je bila obtožba spremenjena. Vendar pa bi predsednik senata po določilu člena 316/IV ZKP moral pozvati obtoženca, naj se izjavi tudi o tej točki obtožbe in naj pove svoj zagovor. Obtoženec k temu ni bil pozvan, pa tudi zagovora glede te točke obtožbe ni podal. Izjav obtoženega M.M. v zvezi z odvzemom mopeda, ki jih je podal, še preden je bil obtožen tega kaznivega dejanja, ni mogoče šteti kot zagovor. Ker tedaj sodišča prve stopnje med glavno obravnavo ni uporabilo določbe 316/4 ZKP, to pa bi moglo vplivati na pravilnost sodbe, je bilo v tem delu treba izpodbijano sodbo razveljaviti v odločbi o krivdi in kazni, v posledici tega pa tudi odločbo o enotni kazni, izrečeni obtoženemu M.M .

Glede na vse navedeno je bilo pritožbi zagovornika obtoženega M.M. treba deloma ugoditi ter izpodbijano sodbo deloma razveljaviti, pritožbi obtoženega N. V. pa ugoditi v celoti ter spremeniti odločbo o enotni kazni, izrečeni temu obtožencu, sicer pa v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je obtoženi M.M. v priporu, je bilo v skladu z določilom člena 385/IV ZKP treba preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor.

Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da so ti razlogi še podani, kajti v obravnavanem primeru je bil obtožen več kaznivih dejanj, zaradi česr je vsekakor podana nevarnost, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Zato je bilo pripor zoper obtoženega M. M. treba podaljšati.