Jedro

Ker obdolžencu odvzeti predmeti in odločanje o njihovi vrnitvi ne predstavljajo zgoraj opisanih odločilnih dejstev, in ker navedeno torej ne more biti razlog za razveljavitev sodbe, za kar se v svoji pritožbi zavzema obdolženčev zagovornik, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Bo pa obdolženčev zagovornik glede obdolžencu odvzetih predmetov, pri prvostopnem sodišču podal pisni predlog za vrnitev obdolžencu zaseženih predmetov, tako da bo o tem predlogu odločilo prvostopno sodišče s posebnim sklepom. V kolikor bi o navedenem odločalo pritožbeno sodišče, bi namreč procesne udeležence prikrajšalo za pravico do pritožbe.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. ter pooblaščenca mladoletnega oškodovanca B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obdolženi A. A. se v skladu s četrtim odstavkom 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, stroški pooblaščenca mladoletnega oškodovanca, odvetnika F. F., pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Obdolžencu so bile določene posamične kazni ter izrečena enotna kazen eno leto in tri mesece zapora, v skladu s 56. členom KZ-1 pa se je obdolžencu v izrečeno zaporno kazen vštel čas prestan v priporu od 29. 3. 2021 do 7. 7. 2022. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili mladoletni oškodovanci s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP pa je bil obdolženec oproščen tudi plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila zoper obdolženca zavrnjena obtožba za storitev dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 173. člena KZ-1. Tudi v tem delu so bili mld. oškodovanci v skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP napoteni na pot pravde, stroški kazenskega postopka pa so v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP, vključno s potrebnimi izdatki obdolženca, obremenili proračun.

3. Zoper obsodilni del prvostopne sodbe se je pritožil zagovornik obdolženega A. A. v delu, kjer ni bilo odločeno o zahtevi za vrnitev predmetov, pri čemer je pritožnik uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podrejeno, da odloči, da se obdolžencu vrnejo vsi zaseženi predmeti.

4. Pooblaščenec mld. oškodovanca B. B. se je prav tako pritožil zoper obsodilni del izpodbijane sodbe, in sicer zaradi zavrnitve odškodninskega zahtevka oziroma zaradi napotitve oškodovanca na pravdo. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi odškodninskemu zahtevku mld. oškodovanca oziroma, da odloči o nespornem delu odškodnine, v preostanku pa mld. oškodovanca napoti na pravdo.

5. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je podal pisni odgovor pooblaščenec mld. oškodovanca s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika kot neutemeljeno v celoti zavrne. Odgovor na pritožbo pooblaščenca mld. oškodovanca pa je podal tudi obdolženčev zagovornik. Tudi obdolženčev zagovornik je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo pooblaščenca mld. oškodovanca zavrne kot neutemeljeno.

6. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da sta pritožbi neutemeljeni. Bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja zagovornik z navedbami, da prvostopno sodišče, kljub predlogu, podanem v zaključni besedi, da se obdolžencu vrnejo zaseženi predmeti, predvsem fotoalbum s fotografijami, USB ključi z videoposnetki, skratka predmeti, ki so bili obdolžencu odvzeti, ni odločilo, zaradi česar je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Vendar navedene kršitve prvostopno sodišče ni zagrešilo. Odločilna so namreč le tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo oziroma dejstvi, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Ker obdolžencu odvzeti predmeti in odločanje o njihovi vrnitvi ne predstavljajo zgoraj opisanih odločilnih dejstev, in ker navedeno torej ne more biti razlog za razveljavitev sodbe, za kar se v svoji pritožbi zavzema obdolženčev zagovornik, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Bo pa obdolženčev zagovornik glede obdolžencu odvzetih predmetov, pri prvostopnem sodišču podal pisni predlog za vrnitev obdolžencu zaseženih predmetov, tako da bo o tem predlogu odločilo prvostopno sodišče s posebnim sklepom. V kolikor bi o navedenem odločalo pritožbeno sodišče, bi namreč procesne udeležence prikrajšalo za pravico do pritožbe.

7. Neutemeljena pa je tudi pritožba pooblaščenca mld. oškodovanca, ki s povsem posplošenimi pritožbenimi trditvami, da so bile tekom postopka ugotovljene vse okoliščine in elementi civilnega delikta, zaradi česar bi sodišče, ki je razpolagalo z dovolj podatki, lahko razsodilo tudi o odškodninskem zahtevku mld. oškodovanca, oziroma bi lahko o njem odločilo vsaj v nespornem delu, graja odločitev o napotitvi mld. oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo. Pri tem pa tudi tega, kaj konkretno bi naj po oceni pritožnika bil „nesporni del adhezijskega postopka“, pritožnik ni konkretiziral, saj ni navedel niti tega, kateri konkretni znesek ima v mislih. Glede na navedeno in razloge, ki jih je v tej smeri v točki 12 izpodbijane sodbe navedlo že prvostopno sodišče in s katerim v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ko je torej v izpodbijani sodbi tehtno pojasnjeno, zakaj ni bilo mogoče odločiti o premoženjskopravnih zahtevkih mld. oškodovanca, saj je tudi obrazloženo, da bi ugotavljanje utemeljenosti priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, ki je zajemal tudi obdolžencu očitana dejanja, za katere je bila obtožba zoper obdolženca zavrnjena, pri čemer pritožnik niti v pritožbi ni niti specificiral zahtevka, ki ga uveljavlja v zvezi z obsodilnim delom prvostopne sodbe in ko, kot je že navedeno, tudi ni pojasnjeno, kaj bi naj predstavljal nesporni del adhezijskega zahtevka, o katerem bi naj pritožbeno sodišče sploh odločilo, pritožba s prikazovanjem, da bi sodišče moralo odločiti tudi o premoženjskopravnemu zahtevku mld. oškodovanca, nikakor ne more prepričati, pri čemer bi zaključek prvostopnega sodišča v zvezi s sporno višino postavljenih zahtevkov in z ugotavljanjem utemeljenosti le-teh, prav gotovo po nepotrebnem zavlekel kazenski postopek, kot je to v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo tudi že prvostopno sodišče. 8. Po obrazloženem, in ker torej pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost izpodbijanih zaključkov prvostopnega sodišča, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka oziroma odločilo, da stroški obremenjujejo proračun.