Jedro

V tem pravdnem postopku je (bilo) sporno, katero stanovanje v stanovanjski hiši je bilo tožniku v izvršilnem postopku res prodano. Ker etažna lastnina ne v času prodaje stanovanja, ni bila vzpostavljena, pa tudi sedaj ta vzpostavitev ni dokončna, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je odločitev v sporu odvisna pravzaprav le od rešitve dejanskega vprašanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku izročiti v posest lastno dvosobno stanovanje v stanovanjski hiši na naslovu M. 9, M., ki se nahaja v prvem nadstropju levo od stopnic, s pripadajočimi pritiklinami, praznega oseb in stvari. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je kljub zdravniškemu spričevalu, da toženec iz zdravstvenih razlogov vsaj dva meseca ni sposoben sodelovati na narokih, opravilo obravnavo v toženčevi odsotnosti. Na tem naroku sta bili zaslišani ključni priči M. R. in izvedenec. Iz zdravstvenih razlogov je bil toženec omejen tudi v komuniciranju s svojim pooblaščencem, ki tako ni razpolagal z vsemi dejstvi, da bi lahko pričama pariral in jima zastavljal odločilna vprašanja. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Edini verodostojni dokument o stanovanju je kupoprodajna pogodba z dne 29. 1. 1997. V sklepu o domiku se ne govori o stanovanju, ki ga je cenilec ocenil, saj bi v tem primeru moralo v njem pisati, da je stanovanje veliko 78,91 m². Tožnik je odvetnik in če bi mu bilo sporno stanovanje domaknjeno, bi gotovo poskrbel, da bi mu ga dolžnica izročila v posest in da bi se stanovanje vpisalo v zemljiško knjigo. M. R. je izpovedala, da je pokazala sporno stanovanje, ne da bi vedela za razlog cenitve. Končno bi bilo možno, da se cenilca namerno pelje v stanovanje V. R. in ne P. O.. Revizija dopušča, da gre za naključje ali zrežirano okoliščino, da V. R. tedaj pač ni bilo doma. Cenilca bi bilo treba peljati v stanovanje, ki je bilo oddano v najem in prišlo bi do prepira ali celo prepovedi vstopa s strani najemnice. Sicer pa je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. V konkretnem primeru je bil pridobitni naslov odločba državnega organa, z njo pa je tožnik pridobil lastninsko pravico na stanovanju v površini 47,05 m². Razen naslova in lokacije v I. nadstropju hiše vsi ostali momenti govore v prid drugega stanovanja. V podatkih S. M. za obračun obratovalnih stroškov je zapisana površina 81,78 m². Revizija ponavlja potek denacionalizacijskega postopka in namero V. R. po odkupu celotne hiše oziroma vseh stanovanj v njej. V stanovanjski hiši je več stanovanj. V prvem nadstropju so tri stanovanja, od katerih je tožnik pridobil sredinsko in tožencu bi lahko bila naložena le izročitev tega stanovanja, saj je po sklepu o dedovanju postal njegov najemodajalec. Tožnik na spornem stanovanju ni pridobil lastninske pravice in mu ga lastnik zato ne more biti dolžan izročiti. Toženec predlaga, da Vrhovno sodišče »njegovi reviziji ugodi, izpodbijani odločbi nižjih sodišč odpravi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa vrne v novo sojenje na prvi stopnji.«

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženec uveljavlja revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje kljub njegovemu opravičilu in predložitvi zdravniškega potrdila, da »za vsaj še 2 meseca zaradi psihičnih težav ni sposoben za navzkrižno zaslišanje na sodišču«, opravilo narok, na njem izvedlo dokaze in glavno obravnavo zaključilo. Sodišče prve stopnje je res ravnalo tako, vendar pa očitana kršitev ni podana. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po navedenem določilu je namreč podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče pa ni postopalo nezakonito, saj ni vezano na predlog stranke za preložitev naroka, pač pa ga lahko preloži le, če so za to podani upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Sodišče je glede na to, da je bil toženec v postopku že zaslišan in njegova navzočnost na narokih ni bila nujno potrebna, ima pa pooblaščenca, pravilno presodilo, da upravičeni razlogi za preložitev naroka niso podani. O tem, da naroka ne bo preložilo, je obvestilo toženčevega pooblaščenca in mu pojasnilo razloge za svojo odločitev, ki jih je nato ponovilo tudi v obrazložitvi sodbe (na 4. in 5. strani) – postopalo je torej korektno in zakonito. Sicer pa tožencu tudi ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženec je imel v postopku pooblaščenca, ki se je naroka udeležil in torej lahko sodeloval pri izvajanju dokazov, da bi temu zaradi toženčeve odsotnosti ne bil kos oziroma da ni mogel parirati na naroku zaslišanima pričama, pa toženec doslej ni trdil, v reviziji pa to zgolj navrže. 7. Revizija tudi neutemeljeno trdi, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Sodbi sodišč prve in druge stopnje korektno povzemata vsebino kupoprodajne pogodbe z dne 29. 1. 1997 in kvadraturo stanovanja, ki je navedena v tej pogodbi kot tudi v sklepu o domiku in sklepu o izročitvi nepremičnine. S tem procesnim očitkom ter očitkom o opustitvi ocene te listine, ki po mnenju revizije sploh predstavlja edini verodostojni dokument o stanovanju, revizija želi poseči na področje dejanskega stanja in pravilnosti ocene dokazov, kar je v revizijskem postopku izrecno izključeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi obširne navedbe revizije, da toženec in V. R. nista sodelovala v postopku izvršbe in s cenitvijo stanovanja nista bila seznanjena, da niti M. R. niti P. O. nista bili navzoči pri cenitvi, o možnosti namernega zavajanja cenilca, zaradi česar naj bi ocenil napačno stanovanje, o kvadraturi stanovanja v podatkih S. M. in drugih okoliščinah, ki po mnenju revizije odkazujejo na drugo stanovanje v hiši, kot tudi predvidevanja, da bi se tožnik kot prava vešča oseba lahko vpisal v zemljiško knjigo, so iz istega razloga v revizijskem postopku neupoštevne, česar se očitno zaveda tudi toženec, saj navedeno pojasnjuje „z namenom, da se dokaže, da so razlogi sodbe v nasprotju z javnimi verodostojnimi listinami“. Uveljavljanje procesnih kršitev je torej le navidezno.

8. Revizijsko sodišče je torej vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v pritožbenem postopku potrdilo sodišče druge stopnje. V obravnavani zadevi je to sledeče: P. O. je 29. 1. 1997 od V. R. (svoje babice) kupila dvosobno stanovanje na M. c. 9 v M., v I. nadstropju, v velikosti 47,05 m²; stanovanje ni bilo vpisano v etažno lastnino. Zoper P. O. je po predlogu upnika K. z. d.d. tekel izvršilni postopek, v katerem je cenilec na ogledu stanovanja, last dolžnice, opravljenega v prisotnosti dolžnice in njene matere M. R. (žena toženca), izmeril njegovo velikost 78,91 m², prometno vrednost stanovanja glede na tako velikost ocenil na 4.288.835 SIT, tržno vrednost pa na 4.800.000 SIT. Dolžnica na cenitev ni imela nobenih pripomb in po opravljeni drugi javni dražbi je bila tožniku s sklepom 21. 11. 2002 kot najboljšemu ponudniku domaknjena nepremičnina – stanovanje na naslovu M. c. 9 v M., v skupni izmeri 47,05 m², ki se nahaja v I. nadstropju stanovanjskega objekta, ki stoji na parc. št. 475, vl. št. 26 k.o. M., ki ga je dolžnica pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 29. 1. 1997. Enako je stanovanje označeno v sklepu o izročitvi nepremičnine z dne 4. 3. 2003. V tem pravdnem postopku je (bilo) sporno, katero stanovanje v stanovanjski hiši je bilo tožniku v izvršilnem postopku res prodano, saj je toženec (dedič po V. R.) trdil, da naj bi bilo to neko drugo stanovanje, ki pa ga zaseda najemnica. Ker etažna lastnina ne v času prodaje stanovanja P. O. ne v času prodaje stanovanja na javni dražbi v hiši M. c. 9, M., ni bila vzpostavljena, po navedbah toženca pa tudi sedaj ta vzpostavitev ni dokončna, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo (drugi odstavek na 5. strani obrazložitve), da je odločitev v sporu odvisna pravzaprav le od rešitve dejanskega vprašanja. Pravilnost rešitve tega pa, kot je bilo že navedeno, ne more biti predmet presoje v revizijskem postopku. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (da je bilo tožniku v izvršilnem postopku prodano stanovanje, ki je predmet tožbenega zahtevka) sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v izvršilnem postopku pomeni pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa (drugi odstavek 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, sedaj 42. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) in tožnik je zato upravičen zahtevati tudi ustrezno varstvo lastninske pravice. Uveljavljani zahtevek tako temelji na 92. členu SPZ. Neupoštevne pa so navedbe o fingirani pogodbi med P. O. in V. R., ki naj bi bila sklenjena zgolj zaradi pridobitve kredita v korist M. R., saj navideznosti pogodbe nasproti tretjemu ni mogoče uveljavljati (tretji odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika).

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.