Jedro

Postopek registracije znamke ureja ZIL-1. Ta v 101. členu ureja ugovorni postopek. Nesporno v zadevi je, da je tožeča stranka vložila ugovor, o katerem pa pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo odločeno, kar bi glede na določbo 102. člena ZIL-1, pred izdajo izpodbijane odločbe iz 103. člena ZIL-1, moralo biti. Izpodbijana odločba je bila izdana preuranjeno, kršitev pravil pa je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Urada RS za intelektualno lastnino, št. 31207-1436/2010-5 z dne 10. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo registriral znamko z registrsko številko 201071436 „PRILANIL“ imetnika A., za seznam blaga z razvrstitvijo po mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev: 5. farmacevtski proizvodi ter vpisal znamko v register znamk. V obrazložitvi je navedel, da je po izvedenem postopku za registracijo znamke ugotovil, da je ob upoštevanju 42. in 43. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) predlagano znamko mogoče registrirati kot znamko.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v postopku registracije znamke dne 11. 2. 2011 pravočasno vložila ugovor zoper registracijo znamke, na podlagi 101. člena ZIL-1 v zvezi s točko b. in c. 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Dne 23. 2. 2011 pa je prejela obvestilo tožene stranke, da je dne 10. 2. 2011 pomotoma izdala odločbo o registraciji, kljub temu, da je tožeča stranka vložila ugovor. Glede na določbo 101. člena ZIL-1 bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe odločiti o ugovoru tožeče stranke (102. člen ZIL-1) in bi šele po pravnomočnosti odločitve o ugovoru in plačani pristojbini za registracijo znamke smela izdati sklep o registraciji (103. člen ZIL-1). Zakonski pogoji za izdajo izpodbijane odločbe torej niso bili podani, zato je tožena stranka nepravilno uporabila določbe ZIL-1 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka, je to vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločbe. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznava tožbeni zahtevek in navaja, da je v postopku prišlo do napake pri štetju rokov ter je izpodbijano odločbo izdala pred potekom zakonitega trimesečenega roka po objavi prijave znamke, v katerem je tožeča stranka pravočasno vložila ugovor. To pomeni, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni odločala o ugovoru. Po določbi 273. člena ZUP ne more sama postopati, ker bi s tem kršila pravice imetnika znamke.

Stranka z interesom v tem postopku A. na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 se upravni akt sme izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

Postopek registracije znamke ureja ZIL-1. Ta v 101. členu ureja ugovorni postopek. Nesporno v zadevi je, da je tožeča stranka vložila ugovor, o katerem pa pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo odločeno, kar bi glede na določbo 102. člena ZIL-1, pred izdajo izpodbijane odločbe iz 103. člena ZIL-1, moralo biti. Izpodbijana odločba je bila izdana preuranjeno, kršitev pravil pa je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.