Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1 ugotoviti, da storilcu pred izdajo odločbe o prekršku ni bila dana možnost podati izjavo o spremenjenem očitku in bi moralo to kršitev odpraviti tako, da bi storilcu omogočilo, da poda izjavo, kar pomeni, da bi mu moralo zagotoviti pravico do zagovora.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Kranj je z odločbo o prekršku storilca spoznal za odgovornega za prekršek po 8. alineji petnajstega odstavka 32. člena Zakona o cestah (ZCes-1), za katerega mu je izrekel globo 500,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in je storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 50,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec po zagovornici iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb zakona in zaradi odločitve o sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter postopek o prekršku ustavi, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Prekrškovni organ na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi so za pritožbeno presojo relevantna naslednja dejstva: - pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa je na kraju samem storilcu izdala plačilni nalog zaradi prekrškov po 1. točki drugega odstavka 48. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in po osemnajstem ter sedmem odstavku 32. člena ZCes-1, za katere mu je po določitvi posamičnih glob izreklo enotno globo 1.240,00 EUR; - zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo; - prekrškovni organ je po prejemu zahteve za sodno varstvo na podlagi petega odstavka 63. člena ZP-1 plačilni nalog odpravil za prekrška po osemnajstem in sedmem odstavku 32. člena ZCes-1 ter ga nadomestil z odločbo o prekršku, s katero je storilca spoznal za odgovornega za prekršek po 8. alineji petnajstega odstavka 32. člena ZCes-1, za katerega mu je izrekel globo 500,00 EUR; - pred izdajo odločbe o prekršku prekrškovni organ storilca ni obvestil o prekršku in ga ni poučil po določbah 55. člena ZP-1; - zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je uveljavljal, da ni bil seznanjen z opisom dejanskega stanja in da se mu omogoči izjasnitev o navedbah policije, ki mu še niso znane; - sodišče prve stopnje storilca ni zaslišalo z utemeljitvijo, da se je imel možnost izjaviti o prekršku na kraju samem.

6. Glede na povzeta dejstva je utemeljena pritožba, da je storilec bil na kraju samem seznanjen s prekrškoma, ki naj bi ju storil s tem, da je opravljal prevoz skupine vozil brez dovoljenja za izredni prevoz in brez oznak za izredni prevoz, v zvezi s čimer se je takrat lahko izjavil in v tej smeri vložil zahtevo za sodno varstvo, medtem ko je v odločbi o prekršku bil prvič soočen z očitkom, da je storil prekršek zaradi prevažanja deljivega tovora, ki je presegal največjo dovoljeno višino, ne da bi pred izdajo odločbe o prekršku bil s tem očitkom seznanjen in brez možnosti, da bi v zvezi s spremenjenim očitkom lahko zavzel stališče o dejanskih in pravnih vprašanjih, za katera ga je prekrškovni organ v odločbi o prekršku obremenil. 7. Tako se torej izkaže, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku moralo na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1 ugotoviti, da storilcu pred izdajo odločbe o prekršku ni bila dana možnost podati izjavo o spremenjenem očitku in bi moralo to kršitev odpraviti tako, da bi storilcu omogočilo, da poda izjavo, kar pomeni, da bi mu moralo zagotoviti pravico do zagovora, ne pa zaslišanje zavrniti z utemeljitvijo, da je možnost do izjave imel že na kraju samem.

8. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje storilcu kršilo pravico do izjave, ki je ustavno zagotovljena pravica iz 22. člena Ustave RS, kar ima za posledico, da je podana bistvena kršitev postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki vpliva na zakonitost sodbe in ki terja njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v katerem bo sodišče prve stopnje storilcu moralo zagotoviti pravico do izjave ter o njegovi zahtevi za sodno varstvo ponovno odločiti.