Jedro

Sama tožba na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe med toženima strankama ne more biti predmet zaznambe spora, saj tožeča stranka uveljavlja le obligacijsko terjatev in ne zahteva kot posledico ničnosti, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ne dovoli zaznamba spora pri nepremičnini, vpisani pri zemljiškoknjižnem vložku št. 308 k.o. M., parc. št. 279/10. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe med prvo in drugo toženo stranko. Po členu 104 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa posledice ničnosti, mora vsaka stranka vrniti drugi, kar je prejela. V konkretnem primeru, če bo tožeča stranka s tožbo uspela, zemljiškoknjižni prepis sporne parcele ne bo možen, ker ne bo pravnega temelja oziroma pogodbe. Zato pritožniku ni jasno, zakaj sodišče zaznambe spora ne dovoli, saj teče sodni postopek prav zaradi pridobitve stvarne pravice, na podlagi pravnega temelja, za katerega tožeča stranka trdi, da je ničen.

Pritožba ni utemeljena.

Zaznamba spora se dovoli, če teče sodni postopek o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice na nepremičnini (1. odstavek 44. člena Zakona o zemljiški knjigi; ZZK). Zaznamba spora pa se dovoli tudi, če teče sodni postopek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (2. odstavek 44. člena ZZK). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje in z zaključkom, da se zaznamba spora ne dovoli. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča sama tožba na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe med toženima strankama ne more biti predmet zaznambe spora, saj tožeča stranka uveljavlja le obligacijsko terjatev in ne zahteva kot posledico ničnosti, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. V konkretnem primeru torej ne gre za postopek o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice na nepremičnini in takega zaključka ne spremeni niti pritožbena navedba, da če bo tožeča stranka s tožbo uspela, zemljiškoknjižni prepis sporne parcele ne bo možen, ker ne bo pravnega temelja oziroma pogodbe.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 95. člena ZZK).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.