Jedro

Po 2. odstavku 54. člena in 1. odstavku 55. člena ZUN se lokacijsko dovoljenje za posege v območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, lahko izda le na podlagi lokacijske dokumentacije, ki temelji na prostorskih ureditvenih pogojih. Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine ne more biti podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, čeprav izrecno predvideva poseg v prostor, ki je predmet tožnikove vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja. Le ustrezna sprememba prostorsko ureditvenih pogojev bi lahko bila podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja za sporni poseg v prostor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 330/2000-16 z dne 19.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 6.1.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote T., Oddelka za okolje in prostor, z dne 6.6.1997, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika za pridobitev lokacijskega dovoljenja za gradnjo male hidroelektrarne na zemljišču s parc. št. 13/2 k.o. L. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da se po določbi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, v nadaljevanju: ZUN) lokacijsko dovoljenje za posege v prostor, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. Grad-njo na obravnavanem zemljišču s parc.št. 13/2 k.o. L. ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine T. (Uradni list RS, št. 8/94, v nadaljevanju PUP). Objekti za proizvodnjo električne energije po 57. členu Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 79/99 in 8/2000) sodijo v dejavnost infrastrukture, ki je na podlagi 5. odstavka 7. člena PUP dopustna v območjih, ki so v grafični prilogi PUP-a označeni z I. Tožnikovo zemljišče pa se nahaja v območju, označenem s 15 SK1, kjer dejavnosti infrastrukture niso dopustne. V zvezi s spremembo Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine T. v letu 1999 (Uradni list RS, št. 109/99), ki predvideva gradnjo male hidroelektrarne - L. (L.), je sodišče pojasnilo, da se dopustnost posegov v prostor presoja glede na prostorske ureditvene pogoje, ki veljajo za obravnavano območje.

Tožnik v pritožbi povzema dosedanje odločbe v upravnem postopku ter navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih navedb.

Pojasnilo mu je, da se v upravnem postopku odloča na podlagi predpisa, ki velja v času odločitve, hkrati pa potrdilo odločitev, sprejeto na podlagi ZUP, ki v času odločanja ni veljal. V okviru veljavnega ZUP ni določbe o odločanju po predpisih, veljavnih v času odločanja. Če bi pristojni organ odločal takrat, ko je vložil zahtevek, bi zahtevano dovoljenje moral izdati. Odločal je šele po tem, ko so bili sprejeti predpisi, ki so gradnjo onemogočili. V času odločanja tožene stranke je že bil sprejet odlok, ki je celo poimensko dovolil gradnjo tožnikove male hidroelektrarne. Zahtevano gradbeno dovoljenje bi torej moralo biti izdano ne glede na to, ali se uporabi predpis, veljaven v času vložitve zahtevka, ali pa predpis, veljaven v času odločanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje preizkusilo zakonitost v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke in obrazloženo odgovorilo na vse tožbene ugovore tožnika.

Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002), ki je pričel veljati 1.4.2000, v 324. členu določa, da se za zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma glede katerih je bilo ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86). Načelo zakonitosti, izraženo v 1. odstavku 4. člena ZUP/86 določa, da je organ dolžan odločati po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Organ, ki v upravnem postopku odloča na prvi stopnji, izda odločbo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega do zaključka postopka. Iz načela zakonitosti izhaja, da organ na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi predpise, ki veljajo v času odločanja. Ker v obravnavani zadevi noben od uporabljenih materialnih predpisov nima določbe, ki bi določala drugače, je po presoji pritožbenega sodišča organ prve stopnje s tem, ko je uporabil tiste predpise, ki so veljali v času odločanja, ravnal pravilno. Po 2. odstavku 1. člena ZUS sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, zato je dolžno pri presoji uporabiti predpise, ki so veljali v času izdaje upravnega akta.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je v času odločanja veljal PUP, ki med drugim ureja tudi območje, na katerem se nahaja zemljišče parc. št. 13/2 k.o. L., kjer naj bi se izvedel poseg v prostor, ki je predmet tožnikove vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ker ta PUP za območje spornega zemljišča v času odločanja ni predvideval dejavnosti energetske infrastrukture, kamor sodi tudi gradnja male hidroelektrarne, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila podana pravna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja za takšen poseg.

Lokacijsko dovoljenje se po 2. odstavku 54. člena ZUN za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom ZUN graditev prepovedana, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. V 1. odstavku 55. člena ZUN je določeno, da se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi določb o prostorsko ureditvenih pogojih. Na podlagi navedenih določb ZUN se lokacijsko dovoljenje za posege v območjih, ki je urejeno s prostorskimi ureditvenimi pogoji, lahko izda le na podlagi lokacijske dokumentacije, ki temelji na prostorskih ureditvenih pogojih. Tožnik se sicer v tožbi sklicuje na Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine T. v letu 1999 (Uradni list RS, št. 109/99), ki v času odločanja organa prve stopnje še ni veljal. Toda, tudi če bi takrat veljal Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine T. v letu 1999 (Uradni list RS, št. 109/99), ne bi mogel biti podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, saj je glede na določbe 2. odstavka 54. člena in 1. odstavka 55. člena ZUN lahko podlaga le PUP. Torej le ustrezna sprememba PUP bi lahko bila podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja za sporni poseg v prostor. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine T. v letu 1999 (Uradni list RS, št. 109/99), čeprav ta izrecno predvideva gradnjo male hidroelektrarne - L. (L.), saj glede na določbe 2. odstavka 54. člena in 1. odstavka 55. člena ZUN ne predstavlja podlage za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba sodišča prve stopnje lahko izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.