Jedro

S tem stališčem sodišče odstopa od stališča, sprejetega v sodbah I U 986/2019 s 24. 9. 2020 in I U 971/2019 s 27. 1. 2021, po katerem se naj bi po uveljavitvi GZ (in s tem razveljavitvi ZGO-1) za opredelitev zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč uporabljale določbe ZUreP-2 in določbe VI. poglavja ZSZ/84, iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve te sodbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4224-656/2009-DULJ-19 z 12. 10. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku, kot zavezancu, v ponovnem postopku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 za v izreku navedene parcele, in sicer za zazidano stavbno zemljišče – objekte (zaprte površine), zazidana stavbna zemljišča – odprte (zunanje / spremljevalne) površine ter za nezazidano stavbno zemljišče v skupnem znesku 47.593,24 EUR; pri čemer ugotavlja, da je tožnik po odpravljeni odločbi z 8. 5. 2009 poravnal 28.788,65 EUR, zato mora plačati razliko med obveznostjo po tej odločbi in poravnanim zneskom v višini 18.804,59 EUR.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi navaja, da so sporne predvsem zunanje poslovne površine na zazidanem stavbnem zemljišču in obseg nezazidanega stavbnega zemljišča. S tem v zvezi poudarja, da podatkov o gradbenih parcelah ne vsebuje nobena uradna evidenca ter da so v katastru stavb samo podatki o fundusu gradbeno inženirskih objektov, ne pa tudi podatki o gradbeni parceli. Zato na podlagi teh podatkov upravni organ ni mogel določiti niti obsega funkcionalnega zemljišča k objektom, še manj pa tistih površin, ki bi v smislu petega odstavka 60. člena Zakona o stavbnih zemljiščih predstavljale površine, ki so namenjene poslovni dejavnosti. Sporno je torej vprašanje obračuna velikosti zazidanega stavbnega zemljišča, zlasti tistega, ki zajema odprte zunanje poslovne površine. Enako velja tudi za nezazidana stavbna zemljišča. Meni, da bi občina te podatke, glede na to da jih uradne evidence ne vsebujejo, morala pridobiti na način, kot je to določeno v 218. c in 218. č členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Tako je prepričan, da je občina za leto 2009 upoštevala približne podatke, ki jih je ugotavljala za poznejša leta, saj podatki na podlagi orto foto posnetkov ne dajejo zanesljivih površin, ki so podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) določenemu zavezancu.

4. Izpostavlja tudi, da se NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča lahko odmeri samo za območja, za katera je z lokacijskim načrtom določeno, da so namenjena za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin in če je z lokacijskim načrtom določena sanacija območja po opustitvi izkoriščanja in namenska raba za stanovanjsko oziroma poslovno pozidavo. Meni, da za odmero NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča v obsegu, kot ga je odmeril organ v tej zadevi, v Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča ni podlage.

5. Poleg tega je po tožnikovem prepričanju izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker odločitev o odmeri NUSZ temelji na petem odstavku 218.b člena ZGO-1, ki izniči ostale določbe tega zakona in je v nasprotju z Ustavo RS. Določa namreč diskriminacijo glede na druga nezazidana stavbna zemljišča, ki je ni možno utemeljiti z razumnimi razlogi in pomeni svojevrstno kaznovanje lastnikov oziroma uporabnikov zemljišč za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin.

6. Po povedanem tožnik sodišču predlaga, naj „uporabi svojo pravico _exceptio illegalis_ tako, da zaradi protiustavnosti odloči, da se ne uporabi peti odstavek 218.b člena ZGO-1 kot podlaga za odmero NUSZ za celotno območje OLN za stanovanjsko in poslovno cono na območju nekdanjega kamnoloma ...“. Podrejeno sodišču predlaga, naj prekine odločanje o tem sporu in Ustavnemu sodišču RS predlaga, da oceni ustavnost te določbe ZGO-1. 7. Sodišču tako predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane in pritožbene odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**Dokazni sklep**

9. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 9. 6. 2021 vpogledalo vse listine v upravnem spisu zadeve, in sicer predvsem: dopis Ministrstva za okolje in prostor s 24. 3. 2010 v zvezi z odmero NUSZ; mnenje Občine ... z 28. 5. 2010; karta območja kamnoloma ... - zunanje poslovne površine; dopolnitev mnenja za odmero NUSZ, izdana s strani podjetja B., d. o. o. 16. 2. 2011; mnenje, naslovljeno „Zbiranje, obdelava in strokovna interpretacija prostorskih podatkov za oceno ustreznosti odmere NUSZ za kamnolom v Občini ...“, izdelano s strani družbe A., d. o. o. z aprila 2018; odzivno poročilo, naslovljeno „ Priprava odzivnega poročila na izdelano ekspertizo podjetja A., d. o. o. v odmeri NUSZ za območje kamnoloma ...“, izdelano s strani podjetja C. septembra 2018; mnenje Občine ... z 31. 8. 2018; izpodbijana odločba z vsemi prilogami; tožnikova pritožba in pritožbena odločba.

10. Vpogledalo je tudi s strani tožnika v sodni spis vloženi listini – sodbi Upravnega sodišča RS I U 972/2019 s 14. 7. 2020 in I U 1142/2015 z 12. 5. 2016 (prilogi A4 in A5). Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

11. Tožba je utemeljena.

Splošno

12. Med strankama je sporna odmera NUSZ za zazidano stavbno zemljišče – odprte (zunanje/spremljevalne) površine ter za nezazidano stavbno zemljišče za leto 2009. 13. Obveznost plačila NUSZ je določena v VI. poglavju Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji - ZSZ/84), ki se je v tem delu uporabljal v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - ZSZ). Ta ureditev je ostala nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje NUSZ.

14. Tako ZUreP-1 kot ZPNačrt (z izjemo 89. člena) sta prenehala veljati z uveljavitvijo novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2; 299. člen), ZGO-1 pa je prenehal veljati z uveljavitvijo Gradbenega zakona (GZ; prvi odstavek 125. člena). Oba zdaj veljavna zakona kot datum začetka uporabe in s tem razveljavitve prej veljavnih zakonov določata 1. 6. 2018, kar je pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe (12. 10. 2018). Pri tem ZUreP-2 v prehodnih določbah (členi 266 do 303) izrecno našteva postopke, pričete pred njegovo ureditvijo, ki naj se končajo po prej veljavni zakonodaji, med njimi pa ni postopkov za odmero NUSZ. GZ sicer v prvem odstavku 106. člena določa, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1, vendar postopek za odmero NUSZ - kot že rečeno - ni začet na podlagi ZGO-1, temveč ZSZ/84. Ob upoštevanju načela zakonitosti bi to torej pomenilo, da je treba kot pravilno materialnopravno podlago pri odmeri NUSZ (glede na prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZSZ) upoštevati izključno določbe VI. poglavja ZSZ/84 in seveda določbe zakonodaje, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, torej predvsem ZUreP-2, saj prehodne določbe zakonov, veljavnih v času izdaje izpodbijane odločbe ne dajejo podlage za uporabo določb ZUreP-1, ne ZPNačrt, ne ZGO-1 v tem postopku[1](#sdfootnote1sym). Vendar pa po oceni sodišča takšno stališče ne vzdrži sodne presoje.

15. Ustavno sodišče RS je namreč v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine z odločbo št. U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se Zakon o davku na nepremičnine razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (3. točka izreka), med katerimi so (tudi) našteti prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja ZSZ/84 in občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1. Torej ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitve ZUreP-2 ter GZ), je (glede na določitev načina izvršitve citirane ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. 16. S tem stališčem sodišče tako odstopa od stališča, sprejetega v sodbah I U 986/2019 s 24. 9. 2020 in I U 971/2019 s 27. 1. 2021, po katerem se naj bi po uveljavitvi GZ (in s tem razveljavitvi ZGO-1) za opredelitev zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč uporabljale določbe ZUreP-2 in določbe VI. poglavja ZSZ/84, iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve te sodbe.

Glede odmere NUSZ za zazidano stavbno zemljišče – odprte (zunanje / spremljevalne) površine

17. Po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Po četrtem odstavku istega člena je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom, po petem odstavku pa lahko občina določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča in delavnice na prostem.

18. Po drugem odstavku 218. člena in prvi alineji prvega odstavka ter drugem in tretjem odstavku 218.b člena ZGO-1 se kot zazidana stavbna zemljišča štejejo zemljiške parcele ali njihovi deli - gradbene parcele, na katerih je zgrajena oziroma se na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja gradi katerakoli vrsta stavbe ali gradbeni inženirski objekt, ki ni objekt gospodarske javne infrastrukture, če so takšne parcele oziroma njihovi deli v skladu z določbami tega zakona določene kot gradbene parcele. Če gradbena parcela še ni določena z odločbo, se kot zazidano stavbno zemljišče šteje površina, na kateri stoji stavba oziroma gradbeni inženirski objekt, in del preostale površine zemljišča, ki se določi tako, da se površina zemljišča, na katerem stoji stavba ali gradbeni inženirski objekt, pomnoži s faktorjem 1,5. Tako dobljena površina se šteje za zazidano stavbno zemljišče, preostanek pa za nezazidano stavbno zemljišče, če izpolnjuje tudi ostale pogoje iz 218. in 218. b člena ZGO-1. 19. V zvezi s svojo odločitvijo o zazidanih stavbnih zemljiščih - zunanjih poslovnih površinah prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi navaja, da zunanje poslovne površine nedvomno predstavljajo površine, ki so funkcionalno povezane s poslovnim prostorom in se zato za njih plačuje NUSZ, v zvezi s čimer se sklicuje na 16. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Lukovica (Odlok)[2](#sdfootnote2sym). V zvezi z odmero območja pridobivalnega prostora oziroma dejanske uporabe platoja za (zunanje) poslovne površine se sklicuje na v decembru 2010 opravljen terenski ogled in na fotografije iz leta 2010, pri čemer poudarja, da so bili podatki, pridobljeni s terenskim ogledom, primerjani z uradnimi podatki Geodetske uprave RS iz leta 2006, zato je prepričan, da izkazujejo dejansko stanje prostorov v trenutku zajema podatkov[3](#sdfootnote3sym). Pojasnjuje, da se velika večina navedenih površin nahaja na platoju pod pridobivalnim prostorom in služijo drobilnici mineralnih surovin, skladiščenju mineralnih surovin ter skladiščenju odpadnega materiala, delovnih strojev, potrebnih za proizvodnjo mineralnih surovin in skladiščenju ostalih stvari, ki jih zavezanec na te površine odlaga[4](#sdfootnote4sym). Poudarja, da je bil tožnik v mnenju občine s 17. 11. 2011 seznanjen, kako so bile določene zunanje poslovne površine in da vse te površine predstavljajo zaprt prostor, ki ga uporablja izključno tožnik, zaradi česar je uporabnik teh površin[5](#sdfootnote5sym). V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na mnenje družbe A., d. o. o. ugotavlja, da se nanaša na grafično stanje iz leta 2017, občina pa je podatke pripravila na podlagi stanja iz 2006 in 2010. Ker se ugotavlja dejansko stanje v letu 2009, je tako organ upošteval podatke občine[6](#sdfootnote6sym).

20. Po drugem odstavku 15. člena Odloka se za zazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Skladno s 16. členom Odloka je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. Kot poslovna površina se štejejo tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti ter nepokrita skladišča, interna parkirišča, delavnice na prostem, gostinski vrtovi, deli pridobivalnega prostora kamnolomov, peskokopov in glinokopov (pisarne, skladišča in drugo opravljanje poslovnih dejavnosti ter druge urejene površine), površine za obratovanje bencinskih servisov in druge površine, namenjene za opravljanje poslovne dejavnosti.

21. Kot izhaja iz prej povzetih določb 60. člena ZSZ/84 ter drugega odstavka 218. člena in prve alineje prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 218. b člena ZGO-1, se NUSZ v primeru zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od čiste tlorisne površine poslovnega prostora in prostorov, ki so funkcionalno povezani z njim, če občina tako določi pa tudi od površine zemljišč, ki so namenjena poslovni dejavnosti. Zakon torej ne daje podlage za kakršno koli povezavo med celotno površino zemljišča - tudi pripadajočega zemljišča oziroma stavbišča - in odmero NUSZ, saj kot podlago za odmero nadomestila predpisuje izključno dejansko površino, ki je v uporabi za poslovno dejavnost. 22. Po presoji sodišča dajejo citirane določbe VI. poglavja ZSZ/84 ter 218. in 218.b člena ZGO-1 odgovor na vprašanje, ali je mogoče za poslovne površine šteti tudi površine zemljišč, ki niso neposredno oziroma v najožjem pomenu namenjene opravljanju tožnikove poslovne dejavnosti. Namen zakonodajalca je namreč mogoče povzeti iz četrtega odstavka 60. člena ZSZ/84, ki poslovne površine ne opredeljuje le kot poslovni prostor, temveč tudi kot površino vseh prostorov, ki so z njim funkcionalno povezani. Predmetne površine po petem odstavku tega člena niso izenačene s poslovnim prostorom, temveč s poslovnimi površinami, za katere je kriterij funkcionalna povezanost s poslovnim prostorom. Povedano drugače: nepokrita skladišča, interna parkirišča, deli pridobivalnega prostora kamnoloma in druge površine, namenjene za opravljanje poslovne dejavnosti, s tožnikovim poslovanjem niso funkcionalno povezani nič manj, kot npr. hodnik ali sanitarije, saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov. Zato imajo relevantne določbe Odloka po presoji sodišča ustrezno podlago v citiranih določbah ZSZ/84 in ZGO-1. 23. Sodišče ugotavlja, da je organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe v preglednici št. 1 navedel parcelne številke k.o. ... in površine v m2, od katerih je tožniku odmeril NUSZ za zazidane zunanje površine[7](#sdfootnote7sym). Ni pa določno navedel, konkretno kateri inženirski objekt se nahaja na katerem zemljišču, za katero je bil odmerjen NUSZ za zazidane zunanje površine. Zato tožnik po presoji sodišča svojega ugovora v tej smeri niti ni mogel (bolj) konkretizirati.

24. Da bi za tožnika sporni deli zemljišča ustrezali pojmu zazidanega stavbnega zemljišča iz prej citiranih določb 218. in 218.b člena ZGO-1, iz izpodbijane odločbe torej ne izhaja. Sodišče zato tožbenega ugovora odmere velikosti zazidanega stavbnega zemljišča za odprte zunanje poslovne površine ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Glede odmere NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča

25. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se organ v zvezi z odmero NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča sklicuje na določbo 1. točke petega odstavka 218.b člena ZGO-1. Poudarja, da je pogoj iz 1. točke petega odstavka 218. b člena ZGO-1 pri tožniku izpolnjen, saj parcele št.: 000 - s površino 491,65 m2, 111 - s površino 1.762,32 m2, 222 - s površino 6.081,97 m2, 333 - s površino 357,62 m2, 444 - s površino 14.106,87 m2, 555 - s površino 11.761,02 m2, 666 - s površino 1.695,62 m2, 777 - s površino 1.561,82 m2, 888 - s površino 226,26 m2, 999 - s površino 50,65 m2, vse k.o. ... in parcele št.: 0000 - s površino 701,95 m2, 1111 - s površino 51,98 m2, 2222 - s površino 3.737,81 m2, 3333 - s površino 6.247,74 m2 in 4444 - s površino 1.375,79 m2, vse k.o. ..., skladno z določbo Odloka o lokacijskem načrtu območja sanacije kamnoloma ... (Uradni vestnik Občine Lukovica št. 1 s 14. 3. 2006, Odlok o lokacijskem načrtu) predstavljajo lokacijo na območju predvidene sanacije kamnoloma ... ter je na podlagi 3. člena Odloka o lokacijskem načrtu območje namenjeno proizvodnji, poslovno-storitveni, stanovanjski in rekreativni dejavnosti nižjega ravninskega dela ter intenzivni drevesni vegetaciji saniranega hribovskega dela, ki se po zaključku sanacije vrne površinam gozdne dejavnosti. Poudarja, da Odlok o lokacijskem načrtu za obravnavano območje predvideva stanovanjsko-poslovno pozidavo kot enega izmed kriterijev iz 1. točke petega odstavka 218.b člena ZGO-1. Organ je upošteval tudi dejstvo, da se odmera lahko izvede samo za tiste površine parcel, ki niso že zajete pri odmeri NUSZ za zunanje poslovne površine[8](#sdfootnote8sym).

26. Skladno s petim odstavkom 218.b člena ZGO-1 se ne glede na določbe druge alineje prvega odstavka tega člena štejejo za nezazidano stavbno zemljišče tudi zemljiške parcele, za katere je z lokacijskim načrtom določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, če je z lokacijskim načrtom določeno, da se po opustitvi izkoriščanja na njih izvede sanacija tako, da se namenijo za gradnjo (1. točka te določbe).

27. Navedena zakonska dikcija "se štejejo" pomeni izjemo od siceršnje opredelitve pogojev za stavbna zemljišča, saj izenačuje pravni status omenjenih zemljišč s tistimi, ki izpolnjujejo splošne pogoje za stavbna zemljišča. Med pogoje, ki jih ta določba izrecno izključuje ("ne glede na določbe druge alineje prvega odstavka") spada tudi zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto. Zgolj to, da na parcelah, ki so predmet obravnavane odločbe, ni zagotovljena komunalna oskrba v navedenem obsegu, torej ni razlog za nedopustnost odmere NUSZ[9](#sdfootnote9sym).

28. Po citirani določbi 1. točke petega odstavka 218.b člena ZGO-1, ki v obravnavani zadevi predstavlja pravno podlago za odmero NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče, sta za odločitev, ali se od obravnavanih parcel odmeri NUSZ, pravno pomembni izključno dve okoliščini: da gre za zemljiške parcele, za katere je z lokacijskim načrtom določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin in da je z lokacijskim načrtom določeno, da se po opustitvi izkoriščanja na njih izvede sanacija tako, da se namenijo za gradnjo.

29. Tožnik v zvezi s tem v tožbi ugovarja, da za takšno odmero ni pravne podlage, saj v nobenem postopku Občina Lukovica ni navedla prostorskega akta, s katerim je določeno območje, način in pogoji za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin. Upravna organa obeh stopenj in Občina Lukovica se sklicujejo zgolj na Odlok o lokacijskem načrtu, vendar ta akt po tožnikovem prepričanju predstavlja le prostorski akt, ki opredeljuje prihodnjo namensko rabo območja ob izpolnitvi pogoja sanacije prostora po končanem pridobivanju surovin, ki še vedno traja. Ne vsebuje pa tudi elementov prostorskega izvedbenega akta, na podlagi katerega bi bilo mogoče izdati dovoljenje za gradnjo objektov za potrebe površinskega izkoriščanja mineralnih surovin.

30. Sodišče ugotavlja, da tožnik utemeljeno ugovarja, da organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni izrecno navedel pravne podlage, po kateri je za zemljiške parcele, od katerih je v tej zadevi z izpodbijano odločbo odmerjen NUSZ za nestavbna zemljišča, določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, kar, kot navedeno v točki 28 te sodbe, predstavlja eno izmed relevantnih okoliščin za odmero NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče po 1. točki petega odstavka 218.b člena ZGO-1. 31. Očitka neustavnosti navedene zakonske določbe oziroma zatrjevane diskriminacije (in s tem kršitve 14. člena Ustave) po petem odstavku 218.b člena ZGO-1 glede na druga nezazidana stavbna zemljišča, pa tožnik po presoji sodišča, ob upoštevanju posebne narave zemljišč, namenjenih izrecno za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, torej za izvajanje del (oziroma dejavnosti) z namenom pridobivanja, obogatitve in uskladiščenja mineralnih surovin, in s tem za odkopavanje, predelavo in hranjenje teh snovi, ki se nahajajo na površini zemljišč, ni konkretizirano pojasnil. Sodišče namreč meni, da je opisana narava teh zemljišč oziroma namen njihove uporabe tako specifičen, da predstavlja razumen in stvaren razlog za razlikovanje obravnave tovrstnih zemljišč glede na druga nezazidana stavbna zemljišča pri določitvi obveznosti za odmero NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča. Enako je namreč treba obravnavati tiste pravne ter dejanske stanove, ki so si v bistvenem podobni, in obratno[10](#sdfootnote10sym).

Sklepno

32. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem je, glede na četrti odstavek te določbe, vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki s tičejo postopka.

33. V ponovnem postopku bo tako organ pri odmeri NUSZ za leto 2009, ob uporabi materialnega prava, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, moral natančno opredeliti, kateri deli predmetnih zemljišč so se v navedenem obdobju šteli za zazidana in v kakšnem obsegu ter zakaj, na kateri podlagi in kateri deli za nezazidana. Hkrati bo moral dati tožniku v zvezi s svojimi ugotovitvami možnost izjave, nato pa v skladu z ugotovitvami po tako izvedenem postopku odmeriti NUSZ in svojo odločitev tudi argumentirano obrazložiti.

**K II. točki izreka**

34. Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). To pomeni, da se mu na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povišani za 22% DDV, saj je tožnikova pooblaščenka zavezanka za ta davek, skupaj torej 469,70 EUR. Plačana sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

[1](#sdfootnote1anc)Takšno stališče je to sodišče zavzelo v sodbah I U 986/2019 s 24. 9. 2020 in I U 971/2019 s 27. 1. 2021. [2](#sdfootnote2anc)Glej: prvi odstavek na 17. strani obrazložitve izpodbijane odločbe.

[3](#sdfootnote3anc)Glej: drugi odstavek na 17. strani obrazložitve izpodbijane odločbe.

[4](#sdfootnote4anc)Glej: četrti odstavek na 17. strani obrazložitve izpodbijane odločbe.

[5](#sdfootnote5anc)Glej: zadnji odstavek na 18. strani in prvi odstavek na 19. strani obrazložitve izpodbijane odločbe.

[6](#sdfootnote6anc)Glej: drugi odstavek na 19. strani obrazložitve izpodbijane odločbe.

[7](#sdfootnote7anc)Glej: str. 17 in 18 izpodbijane odločbe.

[8](#sdfootnote8anc)Glej: prvi odstavek na 21. strani obrazložitve izpodbijane odločbe.

[9](#sdfootnote9anc)Tako tudi sodba tega sodišča I U 1162/2013 z 10. 7. 2015. [10](#sdfootnote10anc)Primerjaj: M. Avbelj in K. Vatovec v Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. M. Avbelj, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, I. del, str. 116, tč. 21.