Jedro

Tožeča stranka ne uveljavlja, da je pogoj evidentiranja prenosa terjatve stvarno neupravičen oziroma da je nesmiseln ali povsem nepotreben. Tožeča stranka torej ne utemeljuje in ne uveljavlja, da pogoj evidentiranja sploh ne bi smel biti predpisan, za katerega koli upravičenca, pri čemer ima z vidika EKČP zakonodajalec Republike Slovenije določeno polje proste presoje. Ne glede na to, da torej stvarna upravičenost pogoja evidentiranja ni sporna med strankama, sodišče dodaja, da zakon osebi, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla, ne nalaga konkretnega evidentiranja v bazi podatkov pri banki, temveč le, da o prenosu terjatve iz naslova hranilne vloge (ustrezno) obvesti banko in da to obvestilo izkaže v postopku.

Tožeča stranka v tožbi ni navedla nobenih prepričljivih argumentov, da iz razlogov, ki so bili izven njenega vpliva, ni mogla izpolniti zakonskega roka za izpolnitev svoje obveznosti. Pri uveljavljanju varstva pravic do mirnega uživanja imovine je namreč treba upoštevati tudi skrbnost ravnanja osebe, ki trdi, da ji je poseženo v to pravico iz 1. člena Protokola št. 1 h EKČP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad RS za nasledstvo na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) zavrnil zahtevo tožnice za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica zahtevi priložila kopijo devizne knjižice št. ..., na kateri je kot lastnik naveden A. A. ter kopijo darilne pogodbe z dne 20. 6. 2009 sklenjene med A. A. kot darovalcem in tožnico kot obdarjencem, in ki vključuje tudi sredstva na devizni vlogi št. ... Tožena stranka je iz podatkov in dokumentov, pridobljenih na podlagi drugega in četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP, ugotovila, da tožnica ni bila pri Ljubljanski banki d.d. Ljubljana navedena kot lastnica te vloge, temveč je bil to A. A. in da pridobitev terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla s strani tožnice ni bila evidentirana pri Ljubljanski banki d.d. Ljubljana (v nadaljevanju: Banka). Z ugotovljenim je tožena stranka seznanila tožnico in ji dala možnost izjasnitve. Tožnica je v odgovoru na poziv povedala, da do 1. 12. 2015 ni evidentirala niti poskušala evidentirati pogodbe pri Glavni podružnici Zagreb, saj ni bila seznanjena s sprejetjem ZNISESČP in obveznostmi, ki izhajajo iz njega. V odgovoru je tudi trdila, da je določba tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP neustavna, saj pridobitelje terjatev na podlagi pravnih poslov postavlja v neenak položaj z osebami, ki so dobile terjatev na drugi podlagi, in ker je bil postavljen prekratek rok za evidentiranje obveznosti. Ker tožnica ni predložila nikakršnega dokazila ali uradnega potrdila, ki bi dokazoval evidentiranje v skladu z ZNISESČP, in je celo navedla, da evidentiranja ni opravila, je organ njeno zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge zavrnil. 2. Tožnica izpodbija odločitev Sklada, saj meni, da zakon ni bil pravilno uporabljen (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da začne postopek za oceno ustavnosti tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, da tožbi ugodi ter odpravi odločbo Sklada RS za nasledstvo št. 0041-3973/2017/9 z dne 7. 2. 2019 in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

3. Zavrnilna odločitev Sklada ima podlago v določila tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, ki po mnenju tožnice nasprotuje pravici do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS - v nadaljevanju URS), enakega varstva pravic (22. člen URS), pravici do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen URS) ter 1. členu 1. Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin (v nadaljevanju Protokol), ki določa, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do spoštovanja svojega premoženja. Zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ..., odprte pri Glavni podružnici v Zagrebu, je tožnica vložila 28. 12. 2017 in dopolnila 24. 10. 2018 in 30. 10. 2018. Tožena stranka jo je 5. 11. 2018 pozvala na dopolnitev zahteve z dokazilom, kdaj je evidentirala ali poskušala evidentirati pravni posel pri Glavni podružnici Zagreb. Na ta poziv je tožnica toženi stranki dostavila darilno pogodbo med imetnikom knjižice in tožnico z dne 20. 6. 2009, ki vključuje tudi sredstva na devizni vlogi št. ..., ter sklep o dedovanju sodišča Opčinski sud u Rijeci opr. št.: ... z dne 23. 7. 2009. Iz darilne pogodbe izhaja, da je imetnik knjižice A. A. daroval vse svoje premoženje, vključno z neizplačano staro devizno vlogo št. ..., tožnici. Tožnica do 1. 12. 2015 ni evidentirala oz. poskušala evidentirati pridobljene terjatve pri Glavni podružnici Zagreb, saj ni bila seznanjena s sprejetjem ZNISESČP in z obveznostmi, ki izhajajo iz ZNISESČP. Zato tudi ni vedela za obveznost, določeno v tretjem odstavku 6. člena ZNISESČP. Po prepričanju tožnice so fizične osebe, ki so pridobile terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla, v povsem enakem položaju kot ostali upravičenci iz člena 6 ZNISESČP, ki imajo terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge na drugi podlagi (tj. prvotni imetniki devizne vloge in dediči prvotnega imetnika). ZNISESČP za te ostale upravičence ne določa nikakršne obveznosti evidentiranja imetništva oz. pridobitve terjatev. Meni, da je različno obravnavanje enakih oziroma primerljivih položajev v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena URS) in jo postavlja v bistveno slabši položaj. Iz predloga ZNISESČP izhaja, da je bila obveznost evidentiranja terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla določena zgolj iz tehničnih razlogov zaradi ureditve baze podatkov za nemoteno izvajanje procesa verifikacije oz. bančne prakse, po kateri je treba pri banki ustrezno evidentirati spremembe lastništva bančnih vlog. Poleg tega ZNISESČP že določa obveznost verifikacije, zato zahteva po dodatnem evidentiranju terjatev s strani upravičencev, ki so terjatev pridobili na podlagi veljavnega pravnega posla, ni nujna. V postopku verifikacije tožena stranka v vsakem primeru pregleda, ali je vlogo vložil njen zakoniti imetnik.

4. Tožnica v nadaljevanju ugovarja kršitve pravic zaradi nerazumno kratkega roka do 1. 12. 2015 za evidentiranje terjatev, torej le dobrih pet mesecev po sprejetju ZNISESČP. V specifičnih okoliščinah poplačila neizplačanih starih deviznih vlog (večina upravičencev je tujih državljanov; ZNISESČP ureja izplačila starih deviznih vlog, ki so bile odprte pred dnem 31. 12. 1991 itd.) je bilo nemogoče pričakovati, da bi se upravičenci pravočasno, tj. do 1. 12. 2015, seznanili z obveznostjo evidentiranja in opravili (oz. poskušali opraviti) evidentiranje. V tem roku se z navedeno obveznostjo ni seznanila niti tožeča stranka, posledično v roku tudi ni opravila evidentiranja. Objava javnega poziva za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog v Uradnem listu RS in v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajajo na celotnem območju Bosne in Hercegovine oziroma Republike Hrvaške, ter na spletni strani ministrstva (dne 30. 10. 2015), te težave ni ustrezno rešila. Upravičenci so namreč laične fizične osebe, v večini primerov že v visoki starosti, od katerih je nemogoče pričakovati, da bi lahko bili seznanjeni s svojimi upravičenji, ki izhajajo iz tujih zakonov. Meni, da so imeli upravičenci, ki so pridobili terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla, od objave javnega poziva do izteka roka za evidentiranje le 32 dni časa. Kdaj je bil javni razpis objavljen v dnevnih časopisih, ki izhajajo na celotnem območju Bosne in Hercegovine oziroma Republike Hrvaške, tožnici ni znano.

5. Z izdajo sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališič in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. 7. 2014 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in drugi), so vse osebe, ki so imele terjatve iz naslova starih deviznih vlog pridobile upravičeno pričakovanje, da jim bodo izplačane njihove terjatve iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog. To je veljalo tudi za osebe, ki so pridobile takšno terjatev na podlagi veljavnega pravnega posla. ESČP je namreč v točki 11 izreka navedene sodbe razsodilo, da »mora Slovenija v enem letu in pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Emina Ališič, Aziz Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare" devizne vloge pod enakimi pogoji, kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank«. V povsem enakem položaju kot Emina Ališič in Aziz Sadžak so bile tudi osebe, ki so pridobile vloge na podlagi pravnih poslov in osebe, ki so pridobile vloge na podlagi dedovanja.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja ugotovitve iz izpodbijane odločbe. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) mora tožena stranka določbo tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP uporabiti tako, kot se glasi. Če vlagatelj izpolnitve pogoja evidentiranja oziroma poskusa evidentiranja ne izkaže, ni podlage, da bi se mu priznal položaj upravičenca po ZNISESČP, in mora tožena stranka takšno zahtevo za verifikacijo obrazloženo zavrniti. V obravnavanem primeru je tožnica tudi sama potrdila, da ni evidentirala oziroma vsaj poskusila evidentirati pridobitve stare devizne vloge na podlagi sklenjenega pravnega posla pri Banki v zakonsko predvidenem roku in posledično izpolnjevanja tega pogoja tudi ni izkazala. S potrebo po evidentiranju prenosa deviznih vlog so bili potencialni upravičenci seznanjeni tudi z Javnim pozivom za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, objavljenem v Uradnem listu RS 81/2015 dne 30. 10. 2015 in v več dnevnih časopisih, zlasti s celotnega območja BiH ter Hrvaške. Način evidentiranja je bil podrobneje obrazložen tudi v navodilih za izpolnjevanje obrazca zahteve za verifikacijo in v odgovorih na pogosta vprašanja, objavljena na spletni strani tožene stranke. Vse navedeno je bilo prevedeno v več jezikov. Tožena stranka je bila še pred datumom objave javnega poziva, v primeru nejasnosti v zvezi z izvajanjem določb ZNISESČP, dosegljiva za dajanje pojasnil po različnih komunikacijskih kanalih. Meni, da je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi (potencialne) upravičence seznanila s ključnimi informacijami glede verifikacijskega postopka in določil ZNISESČP. Časovna dinamika sprejema ZNISESČP in rok za evidentiranje iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP sta bila določena iz razloga, ker je bilo Republiki Sloveniji s sodbo ESČP v zadevi Ališič naloženo, da v enem letu sprejme individualne in splošne ukrepe za zagotovitev izplačil nepoplačanim imetnikom starih deviznih vlog v podružnicah Ljubljanske banke d.d. Ljubljana v Zagrebu in Sarajevu. Varčevalci niso imeli le 32 dni časa za to, da so se seznanili z obveznostjo evidentiranja in hkrati dejansko izvedejo oziroma poskusijo izvesti takšno evidentiranje. V interesu varčevalcev je bilo, da se to naredili čim prej po sklenitvi pravnega posla, ki je bil pravna podlaga za pridobitev terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kar v predmetnem primeru pomeni, da je imela za zaščito svojih interesov tožnica to možnost narediti vse od dneva sklenitve darilne pogodbe (tj. od 20. 6. 2009), torej v obdobju več kot šest let, pa tega ni storila. V praksi se izvajanje evidentiranja prenosa terjatve do 1. 12. 2015 iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP presoja na način, da bi za dokazilo evidentiranja zadostoval dopis Banke, s katerim bi ta tožnici zavrnila možnost evidentiranja pravnega posla oziroma tudi dokazilo o poslani priporočeni poštni pošiljki, iz katerega bi bilo razvidno, kaj in kdaj je bilo posredovano Banki zaradi evidentiranja. ESČP je obravnavalo tudi že mehanizem, ki ga je za namene izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališič z ZNISESČP vzpostavila Republika Slovenija. Kot izhaja iz njegovega sklepa z dne 27. 4. 2017 v zadevi Vehbija HODŽIČ proti Sloveniji, št. 3461/08 in sklepa z dne 5. 9. 2017 v zadevi Stojan ZELJKOVIČ proti Sloveniji, št. 33805/17, je v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev, tudi z vidika vprašanja, ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sodbe ESČP v zadevi Ališič, in skladnost ZNISESČP s to sodbo. Prav tako je Odbor ministrskih namestnikov Sveta Evrope dne 15. 3. 2018, s sprejemom končne resolucije, zaključil nadzor nad izvrševanjem sodbe ESČP v zadevi Ališič v delu, ki se nanaša na obveznosti Republike Slovenije, da sprejme individualne in splošne ukrepe za zagotovitev izplačil nepoplačanim imetnikom starih deviznih vlog v podružnicah Ljubljanske banke d.d. Ljubljana v Zagrebu in Sarajevu in je ugotovil, da je Republika Slovenija v skladu s prvim odstavkom 46. člena EKČP sprejela vse potrebne ukrepe za popolno izvršitev sodbe ESČP v zadevi Ališič. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnica v pripravljalnih vlogah dodaja, da številni upravičenci pridobitev terjatev niso evidentirali v času, ko je bilo splošno znano, da Banka deviznih vlog ne izplačuje. Upravičencev namreč v primeru neevidentiranja prenosa terjatve niso zadele nobene negativne posledice. Do tega je prišlo šele z uveljavitvijo ZNISESČP. Člen 419 OZ določa, da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Tožnica opozarja, da je obvestitev po členu 419(1) OZ dolžnost odstopnika terjatve (pokojnega A. A.), ne prevzemnika terjatve (tožnice). Meni, da je dolžnost obvestitve dolžnika v členu 419(1) OZ primarno določena v korist prevzemnika terjatve in ne dolžnika. Člen 419(2) OZ ščiti dolžnika (oziroma prevzemnika izpolnitve) v primeru, da ne ve za odstop terjatve in zanj v primeru izpolnitve obveznosti odstopniku terjatve ne nastanejo nobene negativne posledice. Dodaja, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da naj bi bili upravičenci o obveznosti evidentiranja prenosa terjatev res obveščeni v več dnevnih časopisih, zlasti s celotnega območja Bosne in Hercegovine ter Republike Hrvaške.

8. Pripravljalno vlogo je vložila tudi tožena stranka, ki meni, da ne gre enačiti položaja dediča s položajem pridobitelja na podlagi pravnega posla. Dedič, kot univerzalni pravni naslednik, že po zakonu samem vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s premoženjem pravnega prednika. V primeru smrti prvotnega imetnika devizne vloge, izpolnitev obveznosti le temu ni več mogoča, pač pa je mogoče obveznost izpolniti le njegovim dedičem. Upoštevaje slednje tudi ne more priti do izpolnitve obveznosti subjektu, ki nima več položaja upnika. Na drugi strani pridobitelj na podlagi veljavnega pravnega posla, kot singularni pravni naslednik, vstopi le v konkretno pravno razmerje prenosnika. Pri tem pa za primeru prenosa terjatve zakon tudi izrecno določa, da je potrebno o njem obvestiti dolžnika. Pravni položaj omenjenih pravnih naslednikov torej ni enak. Pri tem je potrebno upoštevati, da je Republika Slovenija v konkretnem primeru prevzemnica izpolnitve obveznosti banke (in ne dolžnica), zato je zakonodajalec pri sprejemanju zakona izhajal iz stališča, da morajo biti do pričetka izvajanja postopka verifikacije spremembe lastništva ustrezno evidentirane, kar naj bi Republiki Sloveniji dejansko omogočilo seznanitev z obsegom obveznosti in posameznimi upniki.

K I. točki izreka:

9. Tožba se zavrne.

10. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Sloveniji v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog.

11. ZNISESČP v prvem odstavku 2. člena definira, kaj je stara neizplačana devizna vloga. To so tiste terjatve fizičnih oseb do Banke (Glavne podružnice Sarajevo oziroma Zagreb), ki so jih te imele na deviznih računih (oziroma na deviznih hranilnih knjižicah) na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do 31. 12. 1991. Pri tem ZNISESČP določa, da se te terjatve zmanjšajo za izplačila podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi.

12. Na podlagi prvega odstavka 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena zakona. Zahtevo za verifikacijo pa je na podlagi tretjega odstavka 6. člena zakona upravičena uveljavljati tudi fizična oseba, ki je na podlagi veljavnega pravnega posla pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge od upravičenca, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena tega zakona, če je pridobitev terjatve evidentirana pri Glavni podružnici Zagreb oziroma Sarajevo do 1. 12. 2015. 13. Določba tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP ureja specifično situacijo, ko je imetnik terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge svojo terjatev prenesel na fizično osebo na podlagi veljavnega pravnega posla. V takem primeru je morala fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, pridobitev terjatve evidentirati pri Glavni podružnici Zagreb oziroma Sarajevo do 1. 12. 2015. Če pridobitve terjatve ni evidentirala do izteka roka, skladno s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP, ni upravičena uveljavljati zahteve za verifikacijo.

14. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica s prvotnim imetnikom stare devizne vloge sklenila veljaven pravni posel – Darilno pogodbo z dne 20. 6. 2009, na podlagi katere je pridobila predmetno devizno vlogo. Nesporno je tudi, da tožnica do dne 1. 12. 2015 pri Glavni podružnici Zagreb ni evidentirala niti ni poskušala evidentirati pridobitve terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi Darilne pogodbe. Sporno pa je, ali je zaradi zamude roka za evidentiranje pridobitve terjatve izpodbijana odločba nezakonita, ker časovna omejitev iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP na diskriminatoren način posega v pravico tožeče stranke do uveljavljanja terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge v primerjavi z ureditvijo za druge upravičence (prvotne lastnike in dediče), ki nimajo dolžnosti evidentiranja terjatve (14. člen v zvezi z določilom 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).1 Poleg tega pa tožeča stranka smiselno uveljavlja tudi, da je bil zakonski rok prekratek, da bi se naslovniki iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP lahko pravočasno seznanili z obveznosti evidentirati terjatve. V tem elementu gre pravzaprav za ugovor o nesorazmernem posegu v pravico do uveljavljanja varstva lastninske pravice iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Protokola št. 1 h EKČP. 15. V zvezi s tema dvema ustavno pravnima tožbenima ugovoroma sodišče najprej ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je poseg v pravico iz 1. člena protokola št. 1 k EKČP predpisan z zakonom in sicer s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP.2

16. V drugem koraku presoje v skladu z metodologijo presoje, ki jo uporablja ESČP, in ki je v konkretnem primeru relevantna, ker gre za izvrševanje sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Sloveniji, Upravno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne uveljavlja, da je pogoj evidentiranja stvarno (kakor koli) neupravičen oziroma da je nesmiseln ali povsem nepotreben. Tožeča stranka torej ne utemeljuje in ne uveljavlja, da pogoj evidentiranja sploh ne bi smel biti predpisan, za katerega koli upravičenca, pri čemer ima z vidika EKČP zakonodajalec Republike Slovenije določeno polje proste presoje.3 Ne glede na to, da torej stvarna upravičenost pogoja evidentiranja ni sporna med strankama, sodišče dodaja, da zakon osebi, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla, ne nalaga konkretnega evidentiranja v bazi podatkov pri banki, temveč le, da o prenosu terjatve iz naslova hranilne vloge (ustrezno) obvesti banko4 in da to obvestilo izkaže v postopku.

17. Nadalje tožeča stranka tudi ne utemeljuje, da sta položaja upravičenca iz prvega odstavka 6. člena (fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge) in upravičenca iz drugega odstavka istega člena ZNISESPČ (fizična oseba, ki je omenjeno terjatev pridobila od prvotnega upravičenca s pravnim poslom) v določenih bistvenih elementih do tolikšne mere primerljiva, da bi tudi njune obveznosti glede uveljavljanja terjatev morale biti povsem enako urejene. Tega tožeča stranka ne utemeljuje po vsebini, tako da v tem okviru sodišče nima podlage za ugotovitev, da je zakonodajalec s tem, ko je v 6. členu določil tri in ne samo dve vrsti oziroma tri različne položaje upravičencev prekoračil meje polja razumne proste presoje. V drugem odstavku so namreč opredeljeni kot upravičenci tudi civilne pravne osebe, ki so bile po predpisih o deviznem poslovanju SFRJ imetniki neizplačane stare devizne vloge.

18. Zato sodišče lahko pritrdi zakonodajalcu, da sta dejanski situaciji, ko gre za upravičenca do terjatve iz stare devizne vloge po prvem odstavku (edini upravičenec), in za upravičenca, ki ni prvotni upravičenec, ampak je do tega položaja prišel s pravnim poslom s prvotnim upravičencem, drugačni. Tožeča stranka pa sama pravi v tožbi, da je bila obveznost evidentiranja terjatve na podlagi veljavnega pravnega posla določena „zgolj iz tehničnih razlogov zaradi ureditve baze podatkov za nemoteno izvajanje procesa verifikacije oziroma bančne prakse, po kateri je treba pri banki ustrezno evidentirati spremembe lastništva bančnih vlog.“ Tudi tak tehnični razlog zaradi evidentiranja spremembe lastništva bančnih vlog je lahko podlaga za to, da upravičenec iz prvega in drugega odstavka 6. člena ZNISESPČ nista v povsem enakem položaju, zato različni pogoji za uveljavljanje terjatev ne pomenijo neenakega obravnavanja in zato se sodišču tudi ni treba spuščati v presojo, ali za neenako obravnavo obstaja objektivna in upravičena podlaga in če obstaja razumno sorazmerje med sporno določbo (ukrepom) in cilji, ki jih ta določba uresničuje.5

19. Glede drugega tožbenega ugovora, da je rok iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESPČ objektivno gledano prekratek in da gre v tem smislu za nesorazmeren poseg v pravico iz 33. člena Ustave oziroma pravico do mirnega uživanja imovine iz 1. člena protokola št. 1 h EKČP pa sodišče zopet najprej ugotavlja, da tožnik ni prepričljiv v utemeljevanju, da je bil rok 5 mesecev prekratek za seznanitev z obveznostjo evidentiranja. Sodba v zadevi Ališić in ostali proti Sloveniji je bila izdana meseca julija 2014 in vsaj od takrat naprej, če že ne od sodbe ESČP na prvi stopnji sojenja so lahko potencialni upravičenci spremljali zakonodajno aktivnost Državnega zbora Republike Slovenije, ki je objavil petmesečni zakonski rok za evidentiranje terjatev dne 30. junija 2015. Tožeča stranka pa v tožbi ni navedla nobenih prepričljivih argumentov, da iz razlogov, ki so bili izven njenega vpliva, ni mogla izpolniti zakonskega roka za izpolnitev svoje obveznosti. Pri uveljavljanju varstva pravic do mirnega uživanja imovine je namreč treba upoštevati tudi skrbnost ravnanja osebe, ki trdi, da ji je poseženo v to pravico iz 1. člena Protokola št. 1 h EKČP.6

20. Temu sodišče še dodaja, da je določba tretjega odstavka 6. člena ZNISESPČ za pridobitelje terjatve glede evidentiranja prenosa ugodnejša, kot je splošna določba 419. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki nalaga dolžnost obveščanja o spremembi na odstopnika terjatve.7 Tretji odstavek 6. člena ZNISESČP namreč omogoča vsem prevzemnikom terjatev, da evidentirajo pridobitev terjatve, ne le odstopniku terjatve. Tudi v obrazložitvi predloga ZNISESČP (EVA 2015-1611-0074 z dne 28. 5. 2015) se Vlada Republike Slovenije kot predlagatelj zakona glede te določbe sklicuje na splošna pravila obligacijskega prava, po katerih mora odstopnik terjatve obvestiti dolžnika o njenem prenosu, in na bančno prakso, po kateri banka v primeru spremembe lastništva hranilne vloge to spremembo evidentira v svoji bazi podatkov, novemu lastniku pa izda hranilno knjižico ali drug dokument, s katerim dokazuje lastništvo. Po presoji sodišča ima Republika Slovenija kot prevzemnica obveznosti na podlagi določb ZNISESČP legitimen interes, da se prepriča o verodostojnosti pridobitve terjatve, se seznani z identiteto novih upnikov in si zagotovi predvidljivost obsega svoje obveznosti. Ima tudi legitimen interes, da že zaradi predvidljivosti obsega svoje obveznosti, določi prekluziven rok za evidentiranje pridobitve terjatve.

21. ZNISESČP je pričel veljati 4. 7. 2015, kar pomeni, da je imela tožnica, ki je bila takrat, glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje, že imetnica predmetne devizne vloge, od uveljavitve ZNISESČP do 1. 12. 2015 na razpolago skoraj pet mesecev za to, da pošlje dokazila o pridobitvi terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge na naslov Banke. V tem primeru torej ni mogoče govoriti o tem, da je zakonodajalec naložil tožeči stranki pretirano breme.8

22. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je z namenom, da bi zagotovila čim širšo seznanjenost potencialnih upravičencev, skladno z 8. členom ZNISESČP, objavila javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog v Uradnem listu RS ter več dnevnih časopisih na ozemlju celotne Bosne in Hercegovine ter Hrvaške. Način evidentiranja je bil obrazložen v navodilih za izpolnjevanje obrazca zahteve za verifikacijo ter na spletni strani med odgovori na pogosta vprašanja. V primeru nejasnosti, pa je tožena stranka dajala pojasnila preko različnih komunikacijskih kanalov že pred objavo javnega poziva. V pozivu so bili navedeni pogoji za vložitev zahteve za verifikacijo, izrecno je naveden tudi pogoj, da mora fizična oseba, ki je terjatev pridobila na podlagi pravnega posla, pridobitev terjatve evidentirati pri Glavni podružnici Zagreb/Sarajevo do 1. 12. 2015. S tem je tožena stranka po presoji sodišča v razumni in zadostni meri izpolnila svoje pozitivne obveznosti glede uresničevanja sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali proti Sloveniji in za varstvo pravic iz 1. člena Protokola št. 1 h EKČP, upoštevajoč pri tem konkretne ugovore in raven utemeljitve zatrjevane protiustavnosti tožeče stranke v tem upravnem sporu oziroma na drugi strani breme evidentiranja, ki izhaja za tožnico iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, po presoji sodišča ni nesorazmerno, saj za njegovo izpolnitev zadošča vlagateljeva minimalna aktivnosti. Poseg v pravico iz 1. člena Protokola št. 1 h EKČP je predpisan z zakonom in ima legitimen cilj; je primeren, tako da je z njim možno uresničiti namen, to je da se pri banki ustrezno evidentirajo spremembe lastništva bančnih vlog in pravočasno uresniči sodba ESČP v zadevi Ališić in ostali proti Sloveniji. Določen zakonski rok je tudi nujen, da se v določenem roku iz sodbe ESČP v omenjeni zadevi izvrši sodba ESČP. 23. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

24. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, saj je ocenilo, da bistveno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno, to je, da je bila sklenjena veljavna Darilna pogodba ter da na njeni podlagi pridobljene terjatve tožnica ni evidentirala pri Banki do 1. 12. 2015, kar izhaja tudi iz dokazil priloženih k tožbi. Sporna je bila torej le razlaga materialnega prava. V takem primeru pa daje ZUS-1 v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo sodišču, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). O pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava se je tožnica izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah skozi daljše časovno obdobje izrecno razvijalo interpretacijo, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku9. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.10 Tak je tudi obravnavani primer.

K II. točki izreka:

25. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Po 14. členu EKČP je uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo, zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine. Po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti lastnina odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava.Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni. Ti dve določili ustrezata določilu prvega odstavka 14. člena Ustave v zvezi z 33. členom Ustave. 2 Glej mutatis mutandis sodbo Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Fabian v. Hungary, App. no. 78117/13, 5. 9. 2017, odst. 66. 3 Ibid. odst. 65. 4 Tako sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 181/2017, 10. točka obrazložitve. 5 Ibid. odst. 113-116. 6 Ibid. odst. 76-77. 7 V obravnavanem primeru bi, če bi bilo treba uporabiti splošne določbe OZ, moral o prenosu terjatve „dolžnika“ obvestiti A. A., ki pa je bil v času sprejema ZNISESČP pokojni in tega ne bi mogel storiti. 8 Ibid. para. 65. 9 Glej na primer Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 10 Ramos Nunes de carvalho E Sá v. Portugal, App. no. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191