Jedro

Zahteve za denacionalizacijo ni mogoče dopolniti po preteku roka iz 64. člena ZDen v korist še živečih upravičencev.

Izrek

1. Pritožbi M.B. in M.B. se zavržeta.

2. Pritožba tožeče stranke I.B. se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije opr.št. U 607/98-16 z dne 15.3.2000.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.11.1997. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (prizadeta stranka) zoper delno odločbo Upravne enote L., Izpostava V. - R., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 2.9.1997. Odpravila je točko 1.A in točko 1.B ter 2., 3. in 4. točko izreka delne odločbe, kjer je bilo odločeno, da se M.B. vrne v last in posest parc. št. 1847 in 1848 k.o. B., M.B. pa parc. št. 1854 v isti k.o.. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila delna odprava prvostopne odločbe pravilna, saj je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka, skupaj z M.B., v zahtevi za denacionalizacijo, vloženi dne 17.2.1993, zahtevala vrnitev premoženja, podržavljenega njunima pokojnima staršema T. in I.B. Z dopolnitvijo vloge dne 1.12.1995 je bilo zahtevano vračilo zemljišč, podržavljenih F.B., z naslednjo dopolnitvijo dne 24.7.1996 pa tudi vrnitev zemljišč, podržavljenih M.B. in sestram. Ti dopolnitvi vloge bi se lahko nanašali le na premoženje, podržavljeno tožničinim staršem in na katero se je nanašala zahteva za denacionalizacijo, vložena dne 17.2.1993. Tožnica vloge, v kateri je zahtevala podržavljeno premoženje pokojnima staršema I. in T.B., ni mogla spremeniti oziroma razširiti tudi za sporne parc. št. 1847, 1848 in 1854, saj iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da sta bili parc. št. 1847 in 1848 podržavljeni M.B., parc. št. 1854 pa M.B., ki sta še živa in sta torej samostojna upravičenca do denacionalizacije. Tožnica ni bila upravičena vložiti zahteve za denacionalizacijo navedenih parcel, ampak bi tako zahtevo lahko vložila le sama upravičenca M.B. in M.B., katerima so bila zemljišča dejansko podržavljena. Po določbah 15. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) so upravičeni vložiti zahtevo za denacionalizacijo upravičenci in pravni nasledniki upravičencev, če so upravičenci mrtvi ali razglašeni za mrtve. Glede na, to po presoji sodišča prve stopnje, vloge z dne 1.12.1995 in z dne 24.7.1996 ni mogoče šteti za dopolnitev niti za razširitev oziroma spremembo pravočasne zahteve, ampak je vlogo z dne 24.7.1996, v kateri se zahteva vrnitev spornih parcel, šteti kot novo vlogo, ta pa je, kot je pravilno navedla tožena stranka, prepozna. Zoper prvostopno odločbo tožnica ni vložila pritožbe, ampak jo je izpodbijal samo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov in to v tistem delu, v katerem je bilo zahtevku za denacionalizacijo ugodeno v korist M.B. in M.B. Zato je prvostopno sodišče presojalo utemeljenost tožbenih ugovorov samo v obsegu, ki se nanaša na odpravljeni del izreka prvostopne odločbe. Tožnica s tožbo ne more izpodbijati prvostopne odločbe v delu, v katerem je bil njen zahtevek zavrnjen, ker ta del izreka s pritožbo ni bil izpodbijan in se tudi izpodbijana odločba nanj ne nanaša. Pritožbo zoper prvostopno odločbo sta vložila, skupaj s tožnico, tudi M.B. in M.B. Ne strinjajo se s stališčem, da zahteva za denacionalizacijo ni bila pravočasna. Parc. št. 1847, 1848 in 1854 so prejeli od staršev po izročilni pogodbi in zato menijo, da so upravičeni do vrnitve. Glede parc. št. 1854, ki je bila vpisana na ime M.B., pa navajajo, da se je ta že za življenja staršev odpovedal temu zemljišču v korist posestva, kar je razvidno iz izročilne pogodbe iz leta 1985. Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

K točki 1: Pritožbeno sodišče je zavrglo pritožbi M.B. in M.B., ker nimata položaja stranke v pritožbenem postopku. Položaj stranke v pritožbenem postopku je pridobila samo I. B., ki je vložila tožbo v upravnem sporu in je prvostopno sodišče presodilo zakonitost izpodbijane odločbe samo v obsegu njenih tožbenih navedb. Po določbah 333. člena Zakona o pravdnem postopku(ZPP), ki se v smislu 16. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, lahko pritožbo vloži stranka v postopku. Po določbah 3. odstavka 343. člena ZPP je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo M.B. in M.B. v smislu 1. odstavka 343. člena ZPP zavrglo.

K točki 2: Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu prvostopne sodbe v obsegu pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialne predpise. Prepričljivih razlogov, ki so navedeni v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Pravilno je stališče prvostopnega sodišča o tem, da na podlagi 15. člena ZDen zahtevo za denacionalizacijo lahko vložijo pravni nasledniki upravičencev, če so upravičenci mrtvi ali razglašeni za mrtve. Po 1. odstavku 64. člena ZDen je bil skrajni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo 7.12.1993. Zahteva za denacionalizacijo, vložena 7.2.1993, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, se je nanašala le na premoženje pokojnih J. in T.B. Dopolnitev vloge za denacionalizacijo je bila možna, kot to ugotavlja prvostopno sodišče, samo v okviru premoženja, ki je bilo podržavljeno tema razlaščencema. Glede premoženja, ki je bilo podržavljeno še živim upravičencem, pa razširitev oziroma dopolnitev te vloge ni bila več dopustna po preteku navedenega prekluzivnega roka. Zato je tožena stranka upravičeno ugodila pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je izpodbijal odločbo tožene stranke prav zaradi spornega vprašanja pravočasnosti vložene zahteve za denacionalizacijo za parcele, ki so bile vrnjene s prvostopno odločbo M. in M.B. in niso bile razlaščene pokojnima upravičencema T. in I.B. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.