Jedro

Tožena stranka bi morala upoštevati ZUJIK, predvsem 45. člen, ki v drugem odstavku glede postopka odločanja o pravicah in obveznostih napotuje na smiselno uporabo določb ZJU, med temi tudi na določbi tretjega odstavka 24. člena in 3. odstavka 156. člena ZJU. Slednje pomeni, da je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.11.2003 določila napačen pravni pouk.

Za vsebinsko odločanje o pravicah in obveznostih delavcev pri toženi stranki se v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZUJIK, kolikor ta zakon ne določa drugače, upoštevajo splošni del ZJU, ZDR in kolektivne pogodbe.

Nastanek poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcev s strani delodajalca ni odvisen od tega, ali delodajalec v celotnem organiziranem procesu dela nima nobenega drugega delovnega mesta za nekega delavca. Nastanek poslovnega razloga je povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi in ne z novim delom oziroma s tem, ali delodajalec razpolaga z nekim drugim ustreznim delovnim mestom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18.11.2003, vrnitev na delo, obračun in plačilo plač tudi po izteku odpovednega roka, vpis delovne dobe v delovno knjižico in povračilo stroškov postopka. Sklenilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka začela s sanacijskim postopkom v letu 2002, v tem letu pa je bil sprejet tudi sklep o prenosu ustanoviteljskih pravic in o ustanovitvi javnega zavoda. V postopku sanacije in reorganizacije je bilo ukinjeno delovno mesto poslovne sekretarke - tajnice, na katerem je bila tožnica, naloge iz tega delovnega mesta pa so se združile z delovnim mestom koordinatorja splošnih služb. Zaradi finančnega stanja, racionalizacije in uvajanjem novih tehnologij je prišlo do prenehanja potreb po delu tožnice. Direktor tožene stranke je dne 29.9.2003 sprejel tudi spremembe in dopolnitve Pravilnika o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.11.2003, naložilo toženi stranki, da pozove tožnico na delo, ji obračuna bruto mesečno nadomestilo plače za mesec junij 2004 v višini 114.459,33 tolarjev, od tega zneska odvede davke in prispevke ter izplača tožnici neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od meseca julija 2004 do poziva pa ji obračuna bruto mesečna nadomestila plače v znesku 214.204,33 tolarjev za posamezni mesec z odvodom davkov in prispevkov ter ji plača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri odločanju o utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002), po katerem mora delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi najkasneje v roku 30 dni od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka tega razloga. Z razlogom za odpoved se je tožena stranka seznanila že marca 2003, ko je tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi v skladu s 47. členom ZDR. Odpoved je prepozna tudi v primeru, če bi za začetek roka iz petega odstavka 88. člena ZDR šteli formalno ukinitev delovnega mesta tožnice s sklepom direktorja z dne 29.9.2003. Pri tem ni pomembno, kdaj je svet tožene stranke dal soglasje k spremembam in dopolnitvam sistematizacije delovnih mest. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da ob reorganizaciji delovnih mest ni imela izdelanega programa razreševanja odvečnih delavcev, saj po vseh prognozah takšnih delavcev ni bilo. Za vse delavce so bila namreč na razpolago druga dela, ki so ustrezala stopnji izobrazbe tistih delavcev, katerih delovna mesta so se ukinila. Postopek prilagajanja sistemizaciji in sodobnim načelom organiziranja del ni prinašal zmanjšanja števila zaposlenih, temveč le boljši izkoristek njihovih delovnih zmožnosti. V tem postopku so bile res dogovorjene nekatere odpovedi iz poslovnih razlogov, vendar je šlo za delavce, ki so izpolnjevali pogoje za upokojitev in so to možnost uporabili. V kolikor tožnica ne bi vztrajno zavračala vsake možnosti drugega dela, ne bi nastali razlogi za prenehanje delovnega razmerja, temveč bi ji bila odpovedana le pogodba o zaposlitvi ter ponujena nova pogodba za ustrezno drugo delovno mesto. Na dan, ko je tožena stranka ukinila delovno mesto poslovne sekretarke - tajnice, ni vedela in mogla vedeti, da je tožničino delo pri toženi stranki nepotrebno iz poslovnih razlogov. Tožnici je poleg dveh formalno ponujenih delovnih mest ponujala v razgovoru še druga mesta, vendar se stranki nista mogli dogovoriti. Šele, ko je tožnica odklonila vsakršno delo, razen poslovne sekretarke - tajnice, ki je bilo ukinjeno, je njeno delo postalo nepotrebno. Sodišče druge stopnje je na podlagi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in povsem obšlo prizadevanje tožene stranke, da tožnici zagotovi delo in s tem socialno varnost. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

Revizija tudi nima navedb in ugovorov v smeri predpostavk za sodno odločanje, zato revizijsko sodišče ni presojalo niti o tem vidiku spora. Opozarja pa, da bi tožena stranka morala že sama upoštevati Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Uradni list RS, št. 96/2002), predvsem 45. člen (glej tudi razlago v odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-35/04 -11 z dne 11.1.2007), ki v drugem odstavku glede postopka odločanja o pravicah in obveznostih napotuje na smiselno uporabo določb Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 56/2002), med temi tudi na določbi tretjega odstavka 24. člena in 3. odstavka 156. člena ZJU, in kar pomeni, da je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.11.2003 določila napačen pravni pouk.

Za vsebinsko odločanje o pravicah in obveznostih delavcev pri toženi stranki (v tem primeru javnih uslužbencev - glej tudi določbo 1. člena ZJU) se v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZUJIK, kolikor ta zakon ne določa drugače, upoštevajo splošni del ZJU, ZDR in kolektivne pogodbe. ZUJIK tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga določa, da delodajalec pogodbo za nedoločen čas redno odpove na način in pod pogoji kot jih določa zakon (prvi odstavek 55. člena), obenem pa, da se za poslovni razlog šteje tudi sprememba strateškega načrta javnega zavoda in iz njega izpeljan program ter kadrovski načrt, itd. (drugi odstavek 55. člena). Glede na to opredelitev je delodajalec pri redni odpovedi iz poslovnega razloga dolžan upoštevati določbe ZDR, saj ZUJIK razen dodatne opredelitve poslovnega razloga o tem nima drugih določb. ZDR v petem odstavku 88. člena določa roke za redno odpoved iz poslovnega razloga. Po tej določbi mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tridesetdnevni subjektivni rok in šestmesečni objektivni rok po petem odstavku 88. člena ZDR predstavljata prekluzivna materialna roka (tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 109/2006 z dne 25.4.2006). Na tej zakonski podlagi in upoštevajoč dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo po poteku tega roka.

Tožena stranka v reviziji ne zanika, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno. Izrecno tudi ne nasprotuje zaključkom o tem, kdaj je to bilo oziroma kdaj so prenehale potrebe po njenem delu. Navaja pa, da pri toženi stranki (gledano v celoti) dejansko ni bilo odvečnih delavcev, saj so bila za vse na razpolago druga dela, ki so ustrezala stopnji izobrazbe delavcev, katerih delovna mesta so se sicer ukinjala. Tako je tudi tožnici formalno že pred odpovedjo ponudila delo na drugih delovnih mestih in ji hotela zagotoviti ustrezno delo, vendar je tožnica takšne ponudbe odklanjala.

Te revizijske navedbe niso utemeljene. Nastanek poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcev s strani delodajalca namreč ni odvisen od tega, ali delodajalec v celotnem organiziranem procesu dela nima nobenega drugega delovnega mesta za nekega delavca. ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena opredeljuje poslovni razlog kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Nastanek poslovnega razloga je torej povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi in ne z novim delom oziroma s tem, ali delodajalec razpolaga z nekim drugim ustreznim delovnim mestom. Delodajalec je v primeru odpovedi pogodbe iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga sicer dolžan preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga je opravljal oziroma prekvalificirati za drugo delo, in če ta možnost obstaja, delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (tretji odstavek 88. člena ZDR in 90. člen ZDR). Vendar pa ta dolžnost obstaja šele po ugotovitvi, da je prišlo do prenehanja potreb po delu na obstoječem delovnem mestu. Delavec ima v primeru ponudbe nove (ustrezne) zaposlitve možnost, da ponudbo sprejme ali odkloni.

Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 18.11.2003 tudi ne izhaja, da je tožena stranka tožnici ponudila v podpis novo pogodbo za drugo ustrezno ali neustrezno delo. Druge pogodbe je tožnici ponujala že pred tem, vendar ne v okviru postopka po 88. členu ZDR, temveč brez predhodne odpovedi, v skladu s 47. členom ZDR. Takšno postopanje delodajalca pa ne vpliva na njegove obveznosti po 88. členu ZDR in teh obveznosti ne izključuje. To tudi ne vpliva na rok, v katerem mora delodajalec ob seznanitvi s poslovnim razlogom delavcu redno odpovedi pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje se s tem v zvezi pravilno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 313/2006 z dne 21.11.2006. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.