Jedro

Prosilec za azil mora sam dokazati, da so se zanj okoliščine po izdaji prve odločbe v azilnem postopku bistveno spremenile. Možnost subsidiarne zaščite tujcem v smislu pravice do družinskega življenja sploh ni zakonsko določena in jo je nemogoče in nesprejemljivo zamenjevati z možnostjo "azila iz humanitarnih razlogov", kot je obstajala pred spremembo ZAzil (Ur.l. RS, št. 17/2006).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba, ki se nanaša na 1. točko sklepa Ministrstva za notranje zadeve z dne 20.2.2006, s katero je bila tožničina ponovna (druga) prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavržena, spremeni tako, da se tožba zoper ta del zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) deloma ugodilo tožbi tako, da je 1. točko sklepa tožene stranke z dne 20.2.2006, s katero je bila tožničina ponovna (druga) prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavržena, odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S sklepom (2. izreka sodbe in sklepa) je tožbo v delu, ki se nanaša na 2. točko sklepa tožene stranke z dne 20.2.2006, s katero je bila zavržena tožničina prošnja za priznanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji, zavrglo. S sklepom (3. izreka sodbe in sklepa) je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da je zadržalo izvajanje 1. točke sklepa tožene stranke z dne 20.2.2006, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. S sklepom (4. izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnico oprostilo plačila sodnih taks.

V zvezi s sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje citiralo določbo 1. odstavka 41. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003, 85/2005 - odl. US, 17/2006), po kateri prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka z odločbo z dne 21.10.2005 zavrnila tožničino prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Odločba tožene stranke, s katero je bilo tožnici naloženo, da zapusti Republiko Slovenijo v roku enega dne po pravnomočno končanem azilnem postopku, je postala pravnomočna dne 24.1.2006. Dne 20.2.2006 je tožena stranka izdala sporni sklep, s katerim je zavrgla tožničino ponovno (drugo) prošnjo za azil (1. točka izreka sklepa). Ključno vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je v tem, ali je tožnica predložila take dokaze, da je na njihovi podlagi mogoče ugotoviti, da so se zanjo okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Pritožbeno sodišče je v zadevi opr. št. I Up 1343/2002 z dne 4.12.2002 sprejelo stališče, da se za dokaz po 41. členu ZAzil uporabljajo splošna pravila o dokazovanju, v azilnih postopkih pa na podlagi 6. odstavka 24. člena ZAzil velja pravilo, da v teh postopkih ni posebnih formalnih dokaznih pravil (odločitev pristojnega organa ni odvisna od predložitve nobenih posebnih formalnih dokazov).

Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je tožnica že v prvi prošnji za azil navedla, da v Sloveniji od leta 1992 dalje živijo člani njene družine - oče, sestra in brat, vendar pravice do družinskega življenja v postopku ni uveljavljala, tožena stranka pa se v prvi odločbi (21.10.2005), s katero je zavrnila tožničino prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, do te tožničine pravice ni opredelila. Po mnenju sodišča prve stopnje odstranitev tožnice v izvorno državo, kjer, kot navaja v zadnji prošnji za azil, nima sorodnikov, zdravstvene oskrbe, zaposlitve in sredstev za preživljanja in ji je onemogočeno prakticiranje vere, pomeni za tožnico, ki v Sloveniji uživa vse te pravice, vključno s pravico do družinskega življenja, okoliščine, ki se bodo v primeru vrnitve v izvorno državo bistveno spremenile. Po mnenju sodišča prve stopnje bi prisilna odstranitev iz države za tožnico pomenila poseg v njeno pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Evropska konvencija o človekovih pravicah v 8. členu - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja (1. odstavek), javna oblast pa ne sme posegati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi za varnost države, javno varnost ali ekonomsko blaginjo države, za preprečevanje neredov ali zločinov, za varstvo zdravja ali morale, ali varstva pravic in svoboščin drugih (2. odstavek). Po mnenju sodišča prve stopnje je v kontekstu pravice do družinskega življenja potrebno upoštevati in oceniti tudi zdravstveno stanje tožničinega očeta, saj po oceni sodišča resna življenjsko nevarna bolezen ali stanje (družinskega člana, ki živi v Sloveniji) lahko pomeni novo in bistveno spremenjeno okoliščino za prosilca za azil v smislu določbe 1. odstavka 41. člena ZAzil. Po mnenju sodišča prve stopnje tudi, če se je tožničinemu očetu pred izdajo prve odločbe tožene stranke zdravstveno stanje poslabšalo, to glede na splošno znano dejstvo, da zdravje ni stalnica, ampak se spreminja, tožene stranke ne odvezuje, da z ustreznimi dokazili ugotovi dejansko stanje, ki ga zatrjuje tožnica. Ponovna prošnja za azil po 41. členu ZAzil tožene stranke v primeru, če ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, po mnenju sodišča prve stopnje ne odvezuje, da ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za podelitev subsidiarne zaščite v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil, če prosilec ta razlog uveljavlja.

Po mnenju sodišča prve stopnje bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku ugotoviti, ali se je zdravstveno stanje tožničinega očeta dejansko poslabšalo, kot tudi, ali tožnica izpolnjuje pogoje za podelitev subsidiarne zaščite v smislu pravice do družinskega življenja in tako tudi, ali so se za tožnico okoliščine po izdaji prejšnje (prve) odločbe tožene stranke (dne 21.10.2005), bistveno spremenile.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa). Meni, da mora prosilec za azil (tožnica) glede na 41. člen ZAzil sam dokazati, da so se zanj okoliščine po izdaji prve odločbe v azilnem postopku (21.10.2005) bistveno spremenile. O tem pa ni mogoče govoriti v primeru tožnice, saj tožnica kot prosilka za azil pri podaji ponovne prošnje ni predložila nobenih dokazov o tem, da bi se zanjo okoliščine po izdaji prejšnje odločbe kakorkoli spremenile. Celo zatrjevala je, da vztraja pri izjavah, podanih v njeni prvi prošnji za azil z dne 4.10.2005 (o kateri je bilo že pravnomočno odločeno). Meni, da je imela zadostno podlago, da je tožničino ponovno prošnjo za azil zavrgla. Zato ne more sprejeti napotila sodišča prve stopnje, da mora v ponovnem postopku ugotoviti, ali so se okoliščine za tožnico kot prosilko za azil po izdaji prve odločbe bistveno spremenile, saj bi morala tožnica, kot to določa ZAzil, to dokazati sama, pa tega ni storila. Pripominja, da zdravstveno stanje tožničinega očeta v ničemer ni relevantno v azilnem postopku, ki ga je sprožila tožnica. V azilnih postopkih se namreč ugotavlja ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Razlogi, ki jih je pri podaji ponovne prošnje, poleg ponavljanja razlogov iz prve prošnje za azil, navedla tožnica kot prosilka za azil (poslabšanje zdravstvenega stanja njenega očeta), pa glede na že navedeno, ne morejo pomeniti preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in azilni praksi. Tako je bilo njena odločitev, da tožničino ponovno prošnjo zavrže, toliko bolj logična in utemeljena.

Tožnica je pri podaji ponovne prošnje za azil navedla tudi, da je glavni razlog, da ponovno zaproša za azil, tudi želja po združitvi družine. Njena družina je prišla v Slovenijo kot "vojni begunci" iz Bosne in Hercegovine leta 1992, na kar so si uredili dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji. Tožnica želi ostati v Sloveniji s svojo družino. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi mnenja, da tožnica kot prosilka za azil pravice do družinskega življenja v svoji prvi prošnji za azil ni uveljavljala, tožena stranka pa se v svoji prvi odločbi (21.10.2005) do tega dejstva ni opredelila. Prav tako sodišče prve stopnje v navedeni sodbi meni, da bi odstranitev tožnice v izvorno državo pomenila poseg v njeno pravico do družinskega življenja, ki ga uživa v Sloveniji. Tožena stranka se s temi navedbami ne more strinjati. Neizpodbitno dejstvo je, da tožničina družina (oče H., sestra A. in brat R.) v Ljubljani živi od leta 1992, to je preden je tožnica v Sloveniji prvič zaprosila za azil (dne 4.10.2005). Pri tem opozarja na določbo 29. člena ZAzil, kjer je v 4. odstavku med drugim določeno, da mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Slovenije. Glede na dejstvo, da tožničina družina v Sloveniji prebiva že od leta 1992, bi morala tožnica kot prosilka za azil v skladu z določbami ZAzil dejstvo, da za azil zaproša tudi zaradi želje po združitvi družine, navesti že v svoji prvi prošnji za azil (dne 4.10.2005). Zato ne more sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da pomeni prosilkina želja po združitvi družine zaradi tega, ker je v prvem azilnem postopku ni uveljavljala, pristojni organ pa se do nje ni opredelil, novo dejstvo oziroma okoliščino v smislu 41. člena ZAzil. Ne sprejema za smiselnega napotka sodišča prve stopnje, da mora v ponovnem postopku preveriti, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev subsidiarne zaščite v smislu pravice do družinskega življenja. Novela ZAzil (Uradni list RS, št. 17/2006) v 3. odstavku 1. člena eksplicitno navaja, da daje Republika Slovenija subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Pojem "resna škoda" pa je jasno in natančno opredeljen v 8. alinei 1. odstavka 2. člena novele ZAzil, in sicer pojem "resna škoda" zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca za azil v izvorni državi; ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Možnost subsidiarne zaščite v smislu pravice do družinskega življenja, kot jo v izpodbijani sodbi (1. točka izreka sodbe in sklepa) navaja sodišče prve stopnje, po njenem mnenju torej sploh ni zakonsko določena in jo je nemogoče in nesprejemljivo zamenjevati z možnostjo "azila iz humanitarnih razlogov", kot je obstajala pred spremembo ZAzil. Po njenem mnenju so utemeljitve sodišča prve stopnje v tem delu torej brez vsakršne zakonske osnove.

V zvezi z napotili sodišča prve stopnje, naj v ponovljenem postopku preveri: "možnost dodelitve subsidiarne zaščite v smislu pravice do družinskega življenja" tudi pripominja, da "združevanje družine" oziroma urejanje prebivanja v Republiki Sloveniji v nobenem primeru ni namen določb ZAzil. ZAzil pojem "združevanje družine" omenja edino v 3. členu, kjer določa pravico ožjih družinskih članov begunca (osebe, ki ima v Republiki Sloveniji priznan status begunca). Ta člen pojasnjuje, kdo se šteje za "ožje družinske člane" v smislu ZAzil: zakonec, mladoletni neporočeni otroci in starši mladoletnih beguncev. Nihče izmed tožničinih družinskih članov nima priznanega statusa begunca (njen oče H. in sestra A. imata v Republiki Sloveniji veljavno dovoljenje za stalno prebivanje, brat R. pa je šele dne 17.3.2006 zaprosil za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje), prav tako pa se tudi tožnica sama ne uvršča v pojem "ožjega družinskega člana", kot ga opredeljuje ZAzil v svojem 3. členu.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) spremeni tako, da se tožničina tožba v delu, ki se nanaša na 1. točko sklepa tožene stranke z dne 20.2.2006, zavrne kot neutemeljena.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (1. točka izreka sodbe in sklepa) ni pravilna in ni zakonita.

Po mnenju pritožbenega sodišča ima tožena stranka prav, saj ima zato podlago v 1. odstavku 41. člena ZAzil, to je, da mora prosilec za azil sam dokazati, da so se zanj okoliščine po izdaji prve odločbe v azilnem postopku bistveno spremenile. Tožena stranka ima prav, da v primeru tožnice tak dejanski stan ni podan. Tožnica kot prosilka za azil pri podaji ponovne prošnje ni predložila nobenih dokazov o tem, da bi se zanjo okoliščine po izdaji prejšnje odločbe (21.10.2005) kakorkoli spremenile, celo zatrjevala je, da vztraja pri izjavah, podanih v njeni prvi prošnji za azil z dne 4.10.2005 (o kateri je bilo že pravnomočno odločeno na podlagi sodbe pritožbenega sodišča, št. I Up 1654/2005-2 z dne 11.1.2006). Tudi pritožbeno sodišče meni, da je imela tožena stranka zadostno podlago, da je tožničino ponovno prošnjo za azil zavrgla (1. točka izreka sklepa tožene stranke z dne 20.2.2006).

Tudi pritožbeno sodišče meni, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je utemeljena pritožbena pripomba tožene stranke, da zdravstveno stanje tožničinega očeta v ničemer ni relevantno v azilnem postopku, ki ga je sprožila tožnica. Po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno poudarja, da razlogi, ki jih je pri podaji ponovne prošnje za azil, poleg ponavljanja razlogov iz prve prošnje za azil, navedla tožnica kot prosilka za azil (poslabšanje zdravstvenega stanja njenega očeta) ne morejo pomeniti preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in azilni praksi.

Po mnenju pritožbenega sodišča je utemeljeno sklepanje tožene stranke v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da bi morala tožnica kot prosilka v skladu z določbami ZAzil (4. odstavek 29. člena) dejstvo, da za azil zaproša tudi zaradi želje po združitvi družine, navesti že v svoji prvi prošnji za azil. Tako ima tožena stranka prav, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pomeni tožničina želja po združitvi družine zaradi tega, ker je v prvem azilnem postopku ni uveljavljala, pristojni organ pa se do nje ni opredelil, novo dejstvo, oziroma okoliščino v smislu 41. člena ZAzil. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da nihče izmed tožničinih družinskih članov v Republiki Sloveniji nima priznanega statusa begunca (njen oče H. in sestra A. imata v Republiki Sloveniji veljavno dovoljenje za stalno prebivanje, brat R. pa je šele dne 17.3.2006 zaprosil za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje), prav tako pa se tudi tožnica sama ne uvršča v pojem "ožjega družinskega člana", kot ga opredeljuje ZAzil v svojem 3. členu (zakonec, mladoletni neporočeni otroci in starši mladoletnih beguncev).

Tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ni sprejela za smiselnega napotka sodišča prve stopnje, da mora v ponovnem postopku preveriti, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev subsidiarne zaščite v smislu pravice do družinskega življenja. Pri tem se tožena stranka utemeljeno sklicuje na novelo ZAzil (3. odstavek 1. člena in 8. alineo 1. odstavka 2. člena novele ZAzil) glede opredelitve subsidiarne zaščite tujcem in glede pojma "resna škoda". Tudi pritožbeno sodišče meni, da možnost subsidiarne zaščite v smislu pravice do družinskega življenja, kot jo v izpodbijani sodbi (1. točka izreka sodbe in sklepa) navaja sodišče prve stopnje, torej sploh ni zakonsko določena in jo je nemogoče in nesprejemljivo zamenjevati z možnostjo "azila iz humanitarnih razlogov", kot je obstajala pred spremembo ZAzil (Uradni list RS, št. 17/2006). Tudi pritožbeno sodišče meni, da so utemeljitve sodišča prve stopnje glede tega brez vsakršne zakonske osnove.

Ker je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, izpodbijana sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa se opira na ta dejstva in je tudi v zvezi s temi dejstvi zmotno uporabilo materialno pravo (1. odstavek 41. člena ZAzil), je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v delu izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 20.2.2006 (1. točka izreka sklepa) tožničino tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena v zvezi z 1. odstavkom 59. člena ZUS.