Jedro

V sistemu zapuščinskega prava ni nobenih določb, ki bi nalagala sočasnot izpolnitve (smiselna uporaba 122. člena ZOR), tako ne v rednem zapuščinskem postopku, kot tudi ne v pravdnem postopku, kadar je ta predpisan za urejanje dednopravnih razmerij. Tako niti v primeru več dediščinskih tožb ni nikakršne podlage, ki bi dedičem nalagala sočasno izpolnitev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Toženka M. M. je dolžna povrniti tožnici M. Z. stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti, odmerjene na 58.050 SIT, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pri tretjem obravnavanju zadeve odločilo, da se dovoli nasprotna tožba prve toženke proti tožnici, vendar je obravnavanje tega zahtevka izločilo iz skupnega obravnavanja z zahtevki tožnice iz njene tožbe. O teh zahtevkih je razsodilo, da pripada tožnici (po oporoki z dne 11.6.1951 pokojnega zapustnika J. A., umrlega dne 5.2.1975) lastninska pravica na parcelah št. 1313, 1329/2 in 1510 k.o..., kar je toženka M. M. dolžna priznati, opustiti uživanje teh nepremičnin in tožnici izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižila kot lastnica teh nepremičnin, sicer se bo lastninska pravica vknjižila na podlagi sodbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti dednih dogovorov opr. št. O 105/75 z dne 29.5.1975 in D 392/85 z dne 9.1.1986. Končno je še odločilo, da se zavrne prvotoženkin ugovor sočasne izpolnitve, to je izplačila nujnega dednega deleža v vrednosti četrtine čiste vrednosti zapuščine ter plačila 15.000 nekdanjih din in tolarske protivrednosti 4.700 nekdanjih DEM.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve toženke proti sodbi (tč. II/1 izreka: glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah) in proti sklepu (glede izločitve nasprotne tožbe in glede zavrnitve ugovora sočasne izpolnitve).

Proti sodbi in sklepu (pravilno: sklepu) pritožbenega sodišča in proti sodbi (pravilno: sklepu) prvostopenjskega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Izpodbija sklep sodišča prve stopnje v delu o izločitvi nasprotne tožbe in njenem ločenem obravnavanju v drugem postopku (tč. I/1 in 3) in v delu o zavrnitvi ugovora sočasne izpolnitve (tč. II/4) ter odločitev pritožbenega sodišča o navedenem. Izrecno navaja, da odločitve o glavni stvari (tč. II/1 in 3) ne izpodbija. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišči nista uporabili 132. in 141. člena Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list RS, št. 15/76 - 73/2004), 41. člen ZD pa sta uporabili nepravilno. Trdi še, da sodišči nista uporabili za ta spor smiselno veljavnega 122. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

Zahteva v razlogih navaja, da sta sodišči delno ugodili tožničini dediščinski tožbi, da tožnici pripada lastninska pravica na spornih zemljiščih v k.o..., ki jih je na podlagi dogovora v zapuščinskem postopku po pokojnem J. A. imela v lasti in posesti prva toženka, pred njo pa njen pravni prednik P. A. Dedni dogovor na podlagi zakonitega dedovanja po J. A. ni upošteval njegove oporoke, ki so jo v sodni hrambi našli in razglasili šele 15.3.1988. Prva toženka pa v nasprotni tožbi zahteva v skladu z določilom oporoke J. A. plačilo vrednosti četrtine čiste vrednosti zapuščine, pri čemer je potrebno upoštevati tudi plačila prvotoženkinega prednika P. A. A. B. v znesku 15.000 takratnih din in tolarsko protivrednost 4.700 DEM za stroške nagrobnika. To tožbo sta sodišči izločili iz obravnavanega postopka in se obravnava ločeno. Zahteva izpodbija to odločitev in pa odločitev o zavrnitvi ugovora sočasne izpolnitve. Pri tem navaja, da je na prvotoženkinega pravnega prednika pokojnega P. A. s smrtjo pokojnega J. A. po sistemu ipso iure prešla zapuščina, ki jo je v svoji oporoki določil zapustnik (132. člen ZD). Ta je z oporoko naložil tožnici izplačati P. A. 1/4 vrednosti zapuščine, kar pomeni, da mu je zapustil kot dediču nujni delež v denarju. Prva toženka z nasprotno tožbo zahteva od tožnice vzpostavitev stanja, kakršno je obstajalo ob smrti zapustnika, preden je sodišče materialnopravno napačno na podlagi zakonitega dedovanja (namesto na podlagi oporočnega dedovanja) odločalo v zapuščinskem postopku. Tožba prve toženke ima enako kot tožničina tožba pravno naravo dediščinske tožbe po 141. členu ZD in ne tožbe za delitev zapuščine po 144. členu ZD, kot materialnopravno napačno razlaga sodišče. Že po naravi stvari je z oporoko zapustnika in z razpolaganjem zapustnika povezani dediščinski tožbi potrebno obravnavati kot celoto (7. in 8. člen ZD). Obravnavani pravdni postopek sanira napake, ki jih je sodišče storilo zaradi založitve oporoke v zapuščinskem postopku po pokojnem J. A., ponovno pa v zapuščinskem postopku po pokojnem P. A. Narava obravnavanega spora torej terja, da sodišče o vseh zahtevkih strank odloči v tem postopku. Če je menilo, da zahtevek nasprotne tožbe še ni zrel za odločbo, bi v obravnavani zadevi eventualno lahko izdalo delno sodbo.

Zahteva tudi navaja, da sta sodišči materialnopravno napačno zavrnili ugovor prve toženke, ki temelji na smiselni uporabi pravila sočasne izpolnitve (122. člen ZOR). Sodišči sta v neizpodbijani točki II/1 prvostopenjske sodbe uskladili dejansko stanje obravnavanega razmerja s pravnim glede tožnice, nista pa tega storili glede prve toženke, ki je sodedič tožnice. Materialnopravno napačno sta odločili, da je ugovor prve toženke za sočasno izpolnitev zastaran, ker je bila oporoka J. A. razglašena 15.3.1988, prva toženka pa je ugovor sočasne izpolnitve prvič postavila šele 16.3.1991. Prva toženka ne uveljavlja zmanjšanja oporočnih razpolaganj po 41. členu ZD, kot zmotno razlaga prvostopenjska sodba. Njen pravni prednik P. A. se je v zapuščinskem postopku po pokojnem J. A. priglasil kot dedič ter se zavezal svoji sestri A. B. izročiti znesek 15.000 din. Po podatkih spisa je ta sklep realiziran. Na podlagi tega sklepa je pokojni P. A. v zapuščinskem postopku po svojem očetu pridobil dedno pravico do 1/4 zapuščine zapustnika, torej pravico enakega obsega, kot mu jo priznava oporoka zapustnika. Pravni prednik toženke je torej na podlagi zakonitega dedovanja že maja 1975 postal dedič zapustnika, le delitev zapuščine ni odražala prave volje dedičev, ki so dedna dogovora sklenili kot zakoniti dediči, ker niso vedeli za oporoko. Pravica do delitve dediščine po drugem odstavku 144. člena ZD pa ne zastara. Prva toženka je ugovor sočasne izpolnitve vložila pred pretekom deset let od razglasitve oporoke. Zato pravočasno in utemeljeno uveljavlja, da tožnica, katere dediščinski tožbi je sodišče ugodilo, sočasno izpolni obveznost, ki izhaja iz oporoke pokojnega J. A. V skladu z določbami 391. in 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila zahteva vročena pravdnima strankama.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila tožeča stranka. V odgovoru navaja, da se določba 122. člena ZOR uporablja pri dvostranskih pogodbah, kjer je dogovorjena sočasna izpolnitev obveznosti. V konkretnem primeru pa gre za enostransko izjavo oporočitelja. Dejanska podlaga za zahtevek prve toženke je sodna oporoka z dne 11.6.1951. Za njeno izpolnitev se nikakor ne more upoštevati ali uporabljati določba 122. člena ZOR. Izločitev nasprotnega tožbenega zahtevka je zgolj sklep procesne narave.

Sodišče ne more tolerirati pasivnosti prve toženke, ki je šele po štirinajstih letih od vložitve tožbe pokazala določeno aktivnost. Sicer pa prva toženka ni zahtevala delitve zapuščine, saj je ta delitev določena že v sami oporoki. Zahtevek prve toženke je zgolj zahtevek za plačilo vrednosti nujnega dednega deleža in s tem smiselno zmanjšanje oporočnih razpolaganj, kar lahko zahteva le v treh letih od dneva razglasitve oporoke. Zahtevek pa je zastaral, tudi če ga je šteti kot zahtevek po 141. členu ZD. Tožnica torej predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma je ugotoviti, da gre v tem postopku za dedno pravico po pokojnem J. A., umrlem dne 5.2.1975. Zakon o dedovanju, ki velja od 1.1.1977 dalje, določa v 228. členu, da se uporablja za vse dediščine, v katerih se uvede dedovanje po njegovi uveljavitvi. Za primere, ko je zapustnik umrl pred tem datumom, in je bilo z dnem njegove smrti uvedeno dedovanje, se uporabljajo določbe nekdanjega jugoslovanskega Zakona o dedovanju (ZD SFRJ, Ur. l. SFRJ, št. 42/65). Poudariti pa je, da so določbe obeh zakonov, ki so v tem postopku odločilne, povsem enake.

Revizijsko sodišče je že s prejšnjim sklepom v tej zadevi, opr. št. II Ips 362/2001 z dne 7.2.2002 pojasnilo, da gre za tožničino dediščinsko tožbo po 141. členu ZD (oziroma po 144. členu ZD SFRJ). Z dediščinsko tožbo tožnik zahteva od toženca, da stori tisto, kar je potrebno, da bo vzpostavljeno stanje, kakršno je pridobil s smrtjo zapustnika. Vloži jo proti osebam, ki imajo stvari ali pravice, na podlagi dednopravnega temelja, za katerega se pozneje izkaže, da ne obstaja. V obravnavanem primeru je to sklep o dedovanju skupaj z dednim dogovorom po pokojnem J. A., ki glede na kasneje najdeno oporoko ni pravilen. Gre za vzpostavitev premoženjskega stanja, do kakršnega bi prišlo, če bi bila oporoka upoštevana že v zapuščinskem postopku.

Navedeno velja za tožnico in njen zahtevek oziroma sedaj neizpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča v točki II/1. Vrhovno sodišče pritrjuje zahtevi, da ima tudi nasprotna tožba prve toženke pravno naravo dediščinske tožbe. Zahteva namreč plačilo četrtine vrednosti zapuščine, ki po oporoki pripada tožnici. Z oporoko z dne 11.6.1951 je J. A. oporočni dedinji naložil izplačilo dolžnega deleža, to je četrtine čiste vrednosti zapuščine pravnemu predniku prve toženke P. A. Tu ne gre za volilo, ampak za zapustnikovo določitev oporočnega dediča, ki svoj delež prejme v denarju (27. člen ZD oziroma 32. člen ZD SFRJ). Da gre za določitev univerzalnega naslednika, izhaja iz dikcije oporoke, s čimer se v podobnih primerih strinjajo tako teorija (Alojzij Finžgar, Dedno pravo Jugoslavije, 1962, str. 69; Ksrel Zupančič, Dedno pravo, 1991, str. 70, 71) kot sodna praksa (sodba VS RS opr. št. II Ips 160/99). Drugačno stališče nižjih sodišč je zmotno, kar velja tudi za sklicevanje na 41. člen ZD (oziroma na 46. člen ZD SFRJ). Prav ima zahteva, da se je prvostopenjsko sodišče pri zavrnitvi ugovora sočasne izpolnitve zmotno sklicevalo na zastaranje prvotoženkinega zahtevka, ker je zamujen rok iz 41. člena ZD (oziroma 46. člena ZD SFRJ) za zmanjšanje oporočnih razpolaganj. Rok po navedeni določbi namreč ne pride v poštev, saj v prvotoženkinem primeru pri njenem zahtevku ne gre za zmanjšanje oporočnih razpolaganj, ker naj bi bil prikrajšan nujni delež. Pokojni zapustnik je namreč že v oporoki razpolagal s svojim premoženjem tako, da je prvotoženkinemu predniku določil delež zapuščine (sicer v denarju), kar pomeni, da je že sam zmanjšal svoja razpolaganja v korist tožnice. Že z oporoko je zapustnik odločil tako, da ni prikrajšan nobeden izmed obeh dedičev in zato zmanjšanje oporočnih razpolaganj ni potrebno. Člen 41 ZD torej ni prava podlaga za zavrnitev ugovora (tč. II/4), čeprav je odločitev pravilna iz drugih razlogov. Dodati je še, da gre za ugovor materialnopravne narave, ki bi se v primeru utemeljenosti odražal pri odločitvi o glavni stvari kot posebna omejitev, sicer pa njegova neutemeljenost ne terja navzočnosti v izreku sodne odločbe, kot je ta svoj sklep po nepotrebnem sprejelo v izrek prvostopenjsko sodišče. Zahteva za varstvo zakonitosti se pretežno opira na izostanek smiselne uporabe 122. člena ZOR o upoštevanju pravila sočasne izpolnitve. To pravilo je pomembno, ker prinaša pomemben materialnopravni ugovor neizpolnjene pogodbe (exceptio non adimpleti contractus; drugi odstavek 122. člena ZOR), ki daje pogodbeni stranki pravico, da zadrži izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni nasprotna stranka. V sodnem postopku stranka s takim ugovorom doseže, da ji sodišče naloži izpolnitev njene obveznosti šele takrat, ko svojo obveznost izpolni tudi druga stranka. Na tak ugovor, ki ga je podala prva toženka med postopkom, nato pa tudi v obliki nasprotne tožbe, se sklicuje zahteva s trditvijo, da smiselna uporaba pravila o sočasni izpolnitvi ni bila upoštevana niti pri odločanju o prvotoženkinem ugovoru niti pri odločanju o izločitvi nasprotne tožbe iz skupnega obravnavanja s tožničino tožbo.

Vrhovno sodišče sodi, da pravilo sočasne izpolnitve iz 122. člena ZOR oziroma njegova smiselna uporaba v zapuščinskem postopku in v postopku obravnavanja dediščinske tožbe oziroma več dediščinskih tožb ne pride v poštev. Samo pri dvostranskih vzajemnih pogodbah velja domneva, da sta stranki dolžni druga drugi obenem opraviti izpolnitev (122. člen ZOR). Po prejšnjih pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika je veljalo pravilo sočasne izpolnitve samo pri menjalni pogodbi (par. 1052 ODZ), kupni pogodbi (par. 1062 ODZ) in zakupni pogodbi (par. 1100 ODZ). V drugih primerih pravilo sočasne izpolnitve ni predpisano. V zapuščinskem postopku je oporoka enostranski pravni akt, sklep o dedovanju pa je deklaratorne narave in praviloma ne nalaga izpolnitve obveznosti. Sodba po dediščinski tožbi vsebinsko gledano nadomešča nepravilni sklep o dedovanju. Res je to dajatvena sodba, ki nalaga izpolnitev, vendar ne izhaja iz dvostranskih pogodb, za katere je predpisana sočasna izpolnitev. V sistemu zapuščinskega prava ni nobenih določb, ki bi nalagale sočasnost izpolnitve, tako ne v rednem zapuščinskem postopku, kot tudi ne v pravdnem postopku, kadar je ta predpisan za urejanje dednopravnih razmerij. Tako niti v primeru več dediščinskih tožb ni nikakršne podlage, ki bi dedičem nalagala sočasno izpolnitev, sodiščem pa dolžnost, upoštevati tako pravilo. Zaključiti je torej, da je pravno zmotno sklicevanje zahteve na smiselno uporabo pravila o sočasni izpolnitvi iz 122. člena ZOR oziroma na sočasno izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz oporoke.

Iz pravkar navedenih razlogov je materialnopravno pravilna odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi ugovora sočasne izpolnitve (tč. II/4 izreka prvostopenjske sodbe), ki je sicer zavrnjen iz drugih razlogov.

Dodati je še, da za izpodbijanje tega sklepa niti ni pravnega interesa. Čeprav je zahteva vložena zaradi javnega interesa, pa je njen končni smoter sprememba ali razveljavitev izreka sodne odločbe. Pri utemeljenem ugovoru neizpolnitve pogodbe po drugem odstavku 122. člena ZOR sodišče toženi stranki naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tožeča stranka. S tem sodišče deloma zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji prisodi nekaj manj, kot je zahtevala (primerjaj sodbo VS RS, opr. št. II Ips 266/93). V obravnavanem primeru pa je odločitev o tožbenem zahtevku (tč. II/1) pravnomočna in sedaj neizpodbijana, tako da sprememba niti v primeru utemeljenosti obravnavanega ugovora sočasne izpolnitve ne bi bila mogoča. Na odločitev o tožničinem zahtevku sedaj tudi morebitna utemeljenost zahteve v tem delu ne bi mogla vplivati.

Zahteva pa se nanaša tudi na sklep o ločenem obravnavanju nasprotne tožbe v drugem postopku (300. člen ZPP). V navedeni določbi je dana sodišču pravica take odločitve. Zahteva temu nasprotuje iz materialnopravnih razlogov. Kolikor se njeno razlogovanje tudi za to odločitev opira na smiselno uporabo 122. člena ZOR, je neutemeljeno iz že navedenih razlogov neuporabe pravil o sočasni izpolnitvi v zapuščinskih zadevah, bodisi da je uveljavljano v obliki ugovora ali z nasprotno tožbo. Sicer pa zahteva v zvezi s sporno odločitvijo niti ne govori o sočasni izpolnitvi kakšnih obveznosti, ampak le o skupnem obravnavanju oziroma o odločanju v enem postopku. Pri tem se sklicuje le na naravo obravnavanega spora, to je povezavo več dediščinskih tožb v zvezi z eno oporoko oziroma zapuščino. Najprej je treba ugotoviti, da ima razpravljajoče sodišče pravico nasprotno tožbo obravnavati skupaj s tožbo ali pa jo izločiti v posebno obravnavanje in nadalje, da v tem postopku ne gre za vprašanje smotrnosti enega ali drugega. Nasprotna tožba je samostojna tožba, skupaj z glavno tožbo jo je treba obravnavati samo v primeru, ko je to nujno zaradi pravilne materialnopravne obravnave celotnega spora. V obravnavanem primeru zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe ne veže pravilo sočasne izpolnitve, kot je bilo pojasnjeno, pa tudi pravila zapuščinskega postopka ne narekujejo nujno ene same odločitve v enotni sodni odločbi. Tudi v zapuščinskem postopku je mogoč delni sklep o dedovanju, dodatni sklep o dedovanju in nadaljnje odločitve v pravdah po končanem zapuščinskem postopku. V primeru več dediščinskih tožb različnih dedičev ni nobene ovire, da se vsaka obravnava posebej, tako da po presoji Vrhovnega sodišča tudi v obravnavanem primeru nobene materialnopravne določbe ne nalagajo enotnega obravnavanja več dediščinskih tožb, za kar si prizadeva zahteva. Pri tem prezre, da je o tožničinem zahtevku že dokončno odločeno in se bo prvotoženkin zahtevek po nasprotni tožbi obravnaval samostojno v drugem pravdnem postopku, enako kot bi se obravnaval samostojno v obravnavanem pravdnem postopku. Materialnopravna odločitev o utemeljenosti zahtevka bo v enem ali drugem postopku enaka.

Neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti je zato Vrhovno sodišče na podlagi 391. člena ZPP v zvezi s 384. in 378. členom ZPP zavrnilo.

Tožnica je vložila odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala povrnitev stroškov. Vrhovno sodišče je predlogu ugodilo in odmerilo njene potrebne stroške na podlagi Zakona o sodnih taksah ter Odvetniške tarife na 58.050 SIT (154., 155. in 165. člen ZPP).