3. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž. na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 91/2002 z dne 15. 1. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1426/99 z dne 28. 9. 2000 in s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju št. P 7/97 z dne 15. 3. 1999 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Okrajnega sodišča v Velenju št. P 7/97 z dne 20. 3. 2001 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnika (v pravdi toženi stranki) sta bila v pravdnem postopku zaradi razveze dednega dogovora in izročilne pogodbe ter ugotovitve neučinkovitosti darilne pogodbe in izstavitve zemljiškoknjižnih listin v celoti neuspešna. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, ki sta jo potrdili tudi Višje in Vrhovno sodišče, da je za tožnika neučinkovita darilna pogodba, ki sta jo sklenila pritožnika, zaradi česar mora pritožnik izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo kot lastnica deleža nepremičnine vpisala pritožnica. Na podlagi razveze dednega dogovora in izročilne pogodbe pa je pritožnica po vknjižbi njene lastninske pravice na istem deležu nepremičnine dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri njej vpisala lastninska pravica v korist tožnika.

2.Pritožnika v laični ustavni pritožbi izražata svoje nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpodbijata zaključek sodišč, da sprememba tožbe ne pomeni nove tožbe, sodišču očitata samovoljno in pristransko ocenjevanje dokazov in vzpostavljanje lastninskih razmerij na premoženju, kot je bilo pred sklenitvijo pogodb med strankama, kar naj bi tožniku neupravičeno dajalo pravico razpolagati z njunim premoženjem. Navajata še, da naj bi sodišče s sklepom o njunem kaznovanju z dne 20. 3. 2001 zlorabilo sodno funkcijo in z njim zagrešilo tudi kaznivo dejanje razžalitve in žaljive obdolžitve. Uveljavljata kršitve določb Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. in Uradni list RS, št. 67/01 - ZD), Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), 2. in 37. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZSS) ter 14., 15., 21., 22., 33., 67. in 69. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlagata, naj ustavni pritožbi ugodi in prepreči škodljive posledice, ki bi nastale z izpodbijano sodbo.

3.Z vlogo, ki jo je Ustavno sodišče prejelo dne 7. 11. 2003, pritožnika poleg že prej zatrjevanih človekovih pravic, ki naj bi jih sodišča storila (tudi) nasprotni stranki v postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane sodbe, uveljavljata še kršitev 50. člena Ustave (pravica do socialne varnosti).

B.

4.Pritožnika zmotno razumeta pravno naravo ustavne pritožbe, ko skušata v njej uveljaviti svoje videnje dejanskega stanja ter svoja stališča glede uporabe materialnega in procesnega prava, s katerimi v pravdi nista uspela. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava.

Ustavno sodišče izpodbijano sodbo skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Pritožnika poleg kršitev, za presojo katerih Ustavno sodišče ni pristojno, sicer zatrjujeta tudi kršitve človekovih pravic, vendar teh kršitev z navedbami, s katerimi utemeljujeta ustavno pritožbo, ne izkažeta. Zgolj okoliščina, da odločitev ni v njuno korist, ne zadošča za ugotovitev, da je bila kršena katera od ustavnih pravic. Z navedbo, da naj sodišče v dokaznem postopku ne bi upoštevalo njunih (dokaznih) predlogov, bi lahko utemeljila (le) kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v postopkih pred sodišči in drugimi organi izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar pritožnika očitno napačno razumeta pomen te pravice. Iz te pravice, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku, namreč ne izhaja obveznost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze, pač pa samo tiste, za katere oceni, da so odločilni v konkretnem sodnem postopku. Pri tem velja, da ima tudi stranka pri uresničevanju navedene pravice dolžnost, da natančno opredeli, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi in na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva. Glede na navedeno, s pavšalnimi navedbami, da sodišče ni upoštevalo predloga za preizkus "dejanskih razmer med pogodbenima strankama pri nevtralnem ekspertu" in njunih opozoril "o nehumanem dejanju sorodstva", pritožnika ne moreta uspeti.

Tako sledi, da je tudi ta očitek povsem neutemeljen.

6.Kolikor pa pritožnika zatrjujeta kršitve ustavnih pravic, ki naj bi bile storjene s sklepom Okrajnega sodišča v Velenju št. P 7/97 z dne 20. 3. 2001, s katerim je to sodišče pritožnika kaznovalo z denarno kaznijo, Ustavno sodišče pojasnjuje, da ta odločba ne more biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Pritožnika namreč nista izkazala, da bi zoper navedeni sklep vložila pritožbo in s tem glede te odločitve sodišča izčrpala vsa pravna sredstva, kar je po 51. členu ZUstS procesni pogoj za dopustnost ustavne pritožbe.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Ustavno sodišče še pojasnjuje, da glede na določbo prvega odstavka 52. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, vloge, prejete dne 7. 11. 2003, s katero pritožnika zatrjujeta tudi kršitev 50. člena Ustave, ni moglo upoštevati.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger