Jedro

S tem ko je sodišče druge stopnje v razlogih sodbe vrinilo besedo "oziroma" med pojma "poledenelost" (ta podatek iz zapisnika o ogledu kraja prometne nezgode v dokaznem postopku ni bil potrjen) in "spolzkost cestišča" (potrjeno v dokaznem postopku), je navedeno besedo uporabilo za popravek in bolj točno označitev prej povedanega: poledenelost oziroma spolzkost cestišča. Razlogi sodbe torej niso v nasprotju z dokazi, očitana kršitev iz 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP pa ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni J.G. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZRS-77. Izrečena mu je bila kazen 1 leta in 6 mesecev zapora ter stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije po 39. členu Kazenskega zakonika (KZ) za dobo enega leta, v katero se šteje čas odvzema vozniškega dovoljenja od 15.11.1993 do 20.10.1994, ko je bilo s sklepom preiskovalnega sodnika obsojencu vrnjeno.

Z uvodoma navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani sta bili pritožbi zagovornika obsojenega J.G. in okrožne državne tožilke zavrnjeni kot neutemeljeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 25.9.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 18. členom ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Hkrati je predlagal, da Vrhovno sodišče v skladu s 4. odstavkom 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec M.V. ugotavlja, da zagovornik uveljavlja v zahtevi predvsem napačne zaključke v zvezi z dejanskim stanjem, in sicer predvsem napačno oceno izvedeniških mnenj in zmožnostjo obsojenca opaziti vozilo, ki je vozilo po prednostni cesti. Tega razloga pa Vrhovno sodišče ne bo moglo upoštevati, ker ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Glede navedbe, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z dokazi, temu ni tako. Sodišče je res zapisalo: "da je izvedenec upošteval stanje ceste, to je poledenelost oziroma spolzkost vozišča in očitek pritožbe...", ko je zavračalo pritožbene navedbe. Ta trditev ni v nasprotju z dokazi. Izvedenec dr. J.K. v mnenju navaja, da je bilo vozišče mokro in spolzko, kar je v dokaznem postopku potrjeno, ni pa potrjeno, da je bilo poledenelo (izpoved izvedenca B.), zato je razumljiva navedba sodišča druge stopnje, ko besedo "oziroma" uporabi za popravek in bolj točno označitev prej povedanega: poledenelost oziroma spolzkost vozišča. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti očita sodiščema prve in druge stopnje, da sta obsojenca v tem kazenskem postopku spoznali za krivega in obsodili na kazen zapora, ker sta ravnali v nasprotju z načelom kazenskega prava o prosti presoji dokazov in v dvomu odločili v škodo ne pa v korist, kot zahteva načelo "in dubio pro reo". Ta kršitev naj bi vplivala na zakonitost sodne odločbe. Po mnenju vložnika je v obravnavanem primeru ključno pravno odločilno dejstvo, pomembno za vprašanje obdolženčeve odgovornosti in krivde, vprašanje ocene vožnje avtomobila znamke Bentley, ki je pripeljal z obdolženčeve desne strani ter se v križišču zaletel v obdolženčevo vozilo. Obramba je zatrjevala, da je to vozilo pripeljalo prehitro, in sicer s tako hitrostjo, da ga obsojenec tedaj, ko je zapeljal v križišče, ni mogel videti, ker je bilo izven njegovega zornega polja. Zato obsojencu ni mogoče očitati, da je njegova vinjenost in izsiljevanje prednosti razlog za nastanek prometne nesreče ter podlaga njegove kazenske odgovornosti. Vložnik opozarja na dejstvo, da je prvostopno sodišče v postopek pritegnilo kar tri izvedence, ki vsi ugotavljajo, da točnih izračunov o hitrosti vozila Bentley pred trčenjem ni mogoče napraviti zaradi zavornega sistema ABS, ker ni zavornih sledi. Izvedenec ing. L.B. je na glavni obravnavi 4.10.1995 povedal, da obstaja možnost, da obdolženec v trenutku, ko je speljal v križišče, ni videl prihajajočega vozila znamke Bentley zato, ker še ni bil v vidnem polju. Ta izvedenec je tudi povedal, da je to seveda ena od hipotez, vendar vložnik opozarja, da je ta hipoteza podprta z dejstvi in dokazi. Izvedenec dr. V.Z. zaradi smrti svojega mnenja ni mogel podrobneje pojasniti in utemeljiti, vendar njegove ugotovitve potrjujejo stališče obrambe, da je vozilo Bentley vozilo s hitrostjo preko 100 km/h, saj je po tem izvedencu hitrost navedenega vozila ob trčenju znašala 94,7 km/h, pri čemer je opozoriti, da ni znano, kakšno in koliko časa je trajalo zaviranje voznice Bentleya. Da je voznica Bentleya zavirala, je povedala sama, kar je potrdil tudi njen sopotnik. Tega podatka ni mogoče obdolžencu razlagati v škodo. Tudi izvedenec dr. J.K. je na glavni obravnavi 7.1.1998 pojasnil, da bi bilo lažje in mnogo eksaktneje izračunati hitrost, če bi bile na razpolago sledi zavorne poti prej navedenega avtomobila, iz česar vložnik zaključuje, da tudi izračuni tega izvedenca niso precizni, ker ni imel na razpolago ustreznih podatkov, ki jih ni. Ta izvedenec na vprašanje obrambe, ali je obsojeni lahko pri hitrosti vozila Bentley nad 100 km/h tega pravočasno opazil, odgovoril, da je to relativno in nato postavil domnevo, da obstaja možnost, da so bila tedaj stekla v avtu zarošena in zato preglednost iz vozila, ki ga je vozil obsojeni, slabša. O tem ni nobenega dokaza, kljub temu pa je to možnost sodišče uporabilo kot argument za obdolženčevo odgovornost, kot enega mogočih razlogov, da je obdolženec spregledal vozilo Bentley. Vložnik očita obema napadenima sodbama neprepričljivost dokazne ocene, saj sta sodišči svoji odločitvi utemeljevali tudi s to možnostjo, ki se v postopku ni preverjala, čeprav bi v tej smeri bilo mogoče zaslišati priče, ki so prišle takoj po trčenju na kraj nesreče. Vložnik je tudi mnenja, da si v obravnavanem primeru konkurirata dve enakopravni možnosti, kako so potekali dogodki, to je, ali je vozilo Bentley vozilo s tako hitrostjo, da bi ga obdolženec še lahko videl, ali pa je bila hitrost tako visoka, da ga, ko je pripeljal v križišče, ni mogel videti. Trije izvedenci na to vprašanje niso dali zanesljivega odgovora, ki pa ga tudi ni mogoče dati. V taki situaciji, ko gre za konkurenco enako utemeljenih možnosti, pa sta obe sodišči po mnenju vložnika kršili zakon, saj sta ravnali v nasprotju z načelom, da je dvom potrebno razlagati obsojencu v korist, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe, saj bi sodišče moralo izreči oprostilno sodbo ne pa obsojenca spoznati za krivega in obsoditi na zaporno kazen.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 18. členom ZKP ni podana. Ko sta sodišči ugotavljali dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja, sta bili vezani na temeljno načelo ZKP, in sicer iskanje materialne resnice, opredeljeno v 17. členu ZKP. Tako iz razlogov obeh napadenih sodb ni podlage za zaključek, kot ga ponuja vložnik, da sta vendar ostali odprti obe možnosti, to je, da je prišlo do prometne nezgode lahko tudi zaradi prehitre vožnje vozila Bentley, kar naj bi pomenilo, da posledica (prometna nezgoda) ni v vzročni zvezi z obsojenčevo alkoholiziranostjo ter posledično z izostankom zadostne pazljivosti pri vožnji obsojenca v križišče s prednostno cesto. Ob dejstvu, da so vsa razhajanja med tremi izvedeniškimi mnenji strokovno razčiščena in so dejanski zaključki prvostopnega in pritožbenega sodišča zadostno in ustrezno obrazloženi, vložnik napada ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet ocene v postopku za varstvo zakonitosti, ker je zmotno ugotovljeno dejansko stanje kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP izključen. Ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni prišlo do precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, to je v obravnavanem primeru o obstoju vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in posledico - prometno nezgodo. Ugotovitev, da je obsojeni prezrl vozilo na prednostni cesti, ko je bilo pri vseh dopuščenih variantah hitrosti vozila Bentely mogoče le-tega opaziti in ustrezno reagirati, pa obsojeni tega ni storil, je podlaga za zaključek o ravnanju obsojenega s krivdno obliko nezavestne malomarnosti. Tako nestrinjanje vložnika zahteve za varstvo zakonitosti z dejanskimi zaključki obeh napadenih sodb predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložnik očita sodbi pritožbenega sodišča. Razlogi pritožbene odločbe naj bi bili v nasprotju z dokazi, glede na to, da je izvedenec upošteval stanje ceste, to je poledenelost oziroma spolzkost vozišča, iz izvedeniškega mnenja izvedenca dr. J.K. in njegovega zaslišanja na glavni obravnavi pa je razvidno, da je izvedenec pri svojem mnenju upošteval, da je bilo vozišče mokro in spolzko, na glavni obravnavi pa je izrecno povedal, da je pri izračunu hitrosti za stanje cestišča uporabil koeficient 0,6 ter poudaril, "da se ta torni koeficient uporablja za normalno stanje ob mokri cesti in ob predpostavki, da je avto tehnično brezhiben in z dobrimi pnevmatikami". Izvedenec torej ni upošteval poledenelosti cestišča, kot se to navaja v sodbi sodišča druge stopnje. Očitanega nasprotja med razlogi v sodbi pritožbenega sodišča in izvedenskim mnenjem ter izpovedbo izvedenca dr. J.K. ni.

Pritožbeno sodišče je namreč sprejelo zaključek, da je ta izvedenec upošteval stanje ceste, to je "poledenelost oziroma spolzkost cestišča" in ocenilo, da očitek pritožbe v tej smeri ni utemeljen. Po oceni Vrhovnega sodišča je s tem pritožbeno sodišče ustrezno odgovorilo na pritožbena izvajanja o nepravilni uporabi tornega koeficienta pri izvedencu K. Izvedenec dr. J.K. v izvedenskem mnenju navaja, da je bilo vozišče mokro in spolzko. To je v dokaznem postopku potrjeno, ni pa bil potrjen podatek iz zapisnika o ogledu kraja prometne nezgode, da je bilo cestišče tudi poledenelo. Zato je razumljiva navedba sodišča druge stopnje, ko je besedo "oziroma" uporabilo za popravek in bolj točno označitev prej povedanega: poledenelost oziroma spolzkost vozišča. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da tudi očitana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče je glede na to, da je ugotovilo, da nobena od očitanih kršitev določb kazenskega postopka v napadenih sodbah ni podana, v skladu s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložnika kot neutemeljeno zavrnilo. Zahtevo za varstvo zakonitosti pa je bilo zavrniti tudi, kolikor je bila vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.