Jedro

1. Originarni lastnik oziroma imetnik pričakovane pravice sta po enotni sodni praksi v izrazito priviligiranem položaju proti imetniku prisilne hipoteke, saj se na zemljiškoknjižno stanje in na dobro vero lahko sklicuje le tisti hipotekarni upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi, ne pa tudi tisti, ki jo je pridobil na podlagi sklepa o izvršbi na nepremičnino.

2. Določeno težo imajo tudi trditve tožene stranke, da je lahko sporno varstvo originarnega lastnika, ki bi vedoma ali hote opustil vpis pravice zaradi zlorabe, vendar tožena stranka v tem postopku ni trdila in ni predlagala dokazov, da je bil sporazum o delitvi skupnega premoženja fiktiven in iz tega razloga ni bil predlagan vpis v zemljiško knjigo na njegovi podlagi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izvršba na nepremičnino z ID znakom XX do 1/3 ni dopustna. Kar je tožeča stranka zahtevala več (ugotovitev, da je izvršba na to nepremičnino nedopustna tudi do druge 1/3 in ugotovitev, da je dopustna le do deleža 1/3) je zavrnilo. Odločilo je, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi zatrjuje, da je sodišče v izpodbijani sodbi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj ni sledilo postavljenemu zahtevku, da izvršba na nepremičnino do 2/3 ni dopustna, da je dopustna le do deleža 1/3. Glede na izrek izpodbijane sodbe se tožena stranka sprašuje o čem je sodišče z izrekom sodbe sploh odločalo. Izrek je oblikovalo mimo postavljenega zahtevka, kar je nezakonito, saj je s tem samo spreminjalo obseg postavljenega zahtevka. V dokaznem sklepu je povzet notarski zapis notarja D.J. opr. št. SV 1, vendar tega dokaza, ki je po mnenju tožene stranke ključnega pomena, sodišče ni ocenilo. Iz tega dokaza izhaja, da je tožeča stranka leta 2007, to je šest let po domnevni originarni pridobitvi solastninske pravice na sporni nepremičnini, z nepremičnino razpolagala v skladu s podatki iz zemljiške knjige. V zemljiški knjigi pa je bila še v tem letu tožnica vpisana kot solastnica do 1/3 in ne do 2/3. Da razpolaga v skladu z zemljiškoknjižnim stanjem je tožnica v tem notarskem zapisu lastnoročno podpisala, zato njena trditev, da je bila nevedna, neprevidna oziroma zavedena s strani notarja, ne prepriča. Sodna praksa varuje položaj imetnika lastninske pravice v pričakovanju, ki je pošten imetnik bodoče lastninske pravice in od katerega se pričakuje vsaj minimalna skrbnost in poštenost pri ravnanju v pravnem prometu. Lastnika, ki je vedoma ali celo hote opustil svojo domnevno pravico, pa pravni red ne sme in ne more varovati. Sicer je publicitetni učinek zemljiške knjige, to je varovanje dobrovernih tretjih in imetnikov vknjiženih pravic, izničen in so s tem poteptana vsa temeljna načela zemljiškoknjižnega prava. Tožena stranka zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno razveljavitev in ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Predlaga tudi, da se vsi stroški pravdnega postopka naložijo v breme tožeče stranke.

Tožnica je odgovorila na pritožbo. V odgovoru zatrjuje, da sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Odločilo je znotraj tožbenega zahtevka, le da je v izreku sodbe razčlenilo zahtevek na dovoljeni in nedovoljeni del ter dovoljenemu delu ugodilo, nedovoljeni del pa zavrnilo. V zvezi z notarskim zapisom iz leta 2007 tožnica v odgovoru na pritožbo ponavlja navedbe, da se je o sami vsebini pogodbe o dolgoročnem potrošniškem kreditu z valutno klavzulo, ki je vsebovana v notarskem zapisu, dogovarjala s kreditojemalcem, to je R. banko d.d. S slednjo je bilo dogovorjeno, da tožnica in solidarni porok ter zastavitelj L.Ž. za zavarovanje vseh denarnih terjatev do te banke iz pogodbe zastavljata nepremičnino parc. št. 1134/14 k.o. P.. Pri tem sta tožnica in solidarni porok brezpogojno soglašala z vknjižbo zastavne pravice v zemljiški knjigi. Dogovorjena višina deležev tožnice in solidarnega poroka ter zastavitelja v pogodbi nista bili navedeni. Ker je bila zastavna pravica dogovorjena na celotni nepremičnini, sta bila z drugim zastaviteljem prepričana, da notarski zapis le potrjuje dogovor. Tožena stranka nima položaja stranke v pogodbi vsebovani v notarskem zapisu iz leta 2007, zato tudi pravice in obveznosti strank iz te pogodbe v ničemer ne vplivajo na pravno razmerje med pravdnima strankama zadevnega pravdnega postopka in tudi ne na obseg dejanskih lastniških upravičenj tožnice. Predlaga zavrnitev pritožbe in toženi stranki naj se naložijo stroški pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje z izrekom izpodbijane sodbe ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Odločilo je znotraj tožbenega zahtevka. Tožnici je prisodilo manj, kot je zahtevala. Zahtevala je ugotovitev nedopustnosti izvršbe do solastninskega deleža 2/3, z izrekom izpodbijane sodbe pa je ugotovilo nedopustnost izvršbe samo do 1/3, v ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tudi razlogi sodbe v delu, kjer je obrazložena odločitev, sprejeta v izreku sodbe, so jasni in razumljivi ter utemeljujejo odločitev.

Drži pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku seznanilo tudi z notarskim zapisom SV 1 z dne 17.8.2007. V obrazložitvi sodbe se do njegove vsebine ni posebej opredelilo iz razlogov, ki jih je pojasnilo v zadnjem odstavku 7. točke obrazložitve. Po stališču sodišča prve stopnje razlogi, zakaj tožnica ni vpisala novih solastninskih deležev po sporazumu o delitvi skupnega premoženja med zakoncema iz leta 2001, niso odločilni v tem sporu. Glede na navedbe tožene stranke v zvezi z obema notarskima sporazumoma (iz leta 2001 in iz leta 2007) je to stališče tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica z bivšim možem L.Ž. sklenila pri notarju v letu 2001 sporazum o delitvi skupnega premoženja (SV 2), s katerim so se zaradi vlaganj njenega posebnega premoženja v skupno nepremičnino spremenili solastninski deleži. Pred sklenitvijo tega sporazuma je bil v zemljiški knjigi vpisan bivši mož kot solastnik nepremičnine parc. št. 1134/14 k.o. P. do 2/3, tožnica pa do 1/3. Po delitvi skupnega premoženja pa je postala tožnica zaradi vlaganj solastnica do 2/3, bivši mož pa do 1/3. Tožnica ni poskrbela, da bi se spremenjeno solastninsko stanje vpisalo v zemljiški knjigi, zato je v izvršilnem postopku, ki teče proti njenemu bivšemu možu na nepremičnino, izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo na solastniški delež 2/3 in hkrati pri 2/3 vknjižilo prisilno hipoteko. V izvršilnem postopku je tožena stranka nasprotovala ugovoru tretje, zato je tožnica vložila tožbo na nedopustnost izvršbe, v kateri vztraja, da ima v razmerju do hipotekarnega upnika, ki je hipoteko pridobil v izvršilnem postopku, prednost, saj takšen upnik ni varovan nasproti originarnemu lastniku oziroma nasproti imetniku pričakovane pravice, in to ne glede na svojo dobro vero in ne glede na (ne)skrbnost lastnika oziroma imetnika pričakovane pravice. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, upoštevaje novejšo sodno prakso, da ima lastninska pravica pravega lastnika prednost pred dobrovernim upnikom in njegovo pravico do učinkovite izvršbe (1), tožnici pritrdilo. Pojasnilo je, da je z načelom zaupanja v zemljiško knjigo varovan samo dobroverni upnik v primeru pogodbene obremenitve nepremičnine. Ko gre za prisilno hipoteko, se ta pravila ne upoštevajo. Originarni lastnik oziroma imetnik pričakovane pravice je po enotni sodni praksi tako v izrazito privilegiranem položaju proti imetniku prisilne hipoteke, saj se na zemljiškoknjižno stanje in na dobro vero lahko sklicuje le tisti hipotekarni upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi, ne pa tudi tisti, ki jo je pridobil na podlagi sklepa o izvršbi na nepremičnino. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je v izpodbijani sodbi upoštevalo vsa ta pravila, je zato pravilna in zakonita.

Po mnenju pritožbenega sodišča imajo določeno težo navedbe tožene stranke, da je lahko sporno varstvo originarnega lastnika, ki bi vedoma ali hote opustil vpis pravice zaradi zlorabe, vendar tožena stranka v tem pravdnem postopku ni trdila in predlagala dokazov, da bi tožnica sklenila leta 2001 fiktiven pravni posel in da iz tega razloga ni vpisala višjega solastninskega deleža, ki ga je pridobila na podlagi sporazuma, sklenjenega v obliki notarskega zapisa v letu 2001. Dejstvo, da je v letu 2007 podpisala notarski zapis, v katerem je bila dogovorjena za zavarovanje kredita hipoteka, pa samo po sebi tudi ne dokazuje njeno zavestno zavajanje tretjih glede pravega lastniškega stanja sporne nepremičnine. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da razlogi, zakaj tožnica ni poskrbela za vpis spremenjenih deležev po sporazumu iz leta 2001, niso v tem pravdnem postopku relevantni. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in ker ni ugotovilo niti kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, razlogi odgovora na pritožbo pa niso takšni, da bi kakorkoli prispevali k boljši pojasnitvi zadeve, zato stroški, nastali z odgovorom na pritožbo, niso bili potrebni stroški (155. člen ZPP) in je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.

op. št. 1: Odločba Ustavnega sodišča Up-35/01 z dne 19.4.2001 in Up-128/03 z dne 27.1.2005.