Jedro

Ker je tožnik že dne 9.9.1999 prejel od delodajalca kopijo delovne knjižice, iz katere izhaja, da je s 31.8.1999 odjavljen iz zavarovanja in da mu je takrat prenehalo delovno razmerje, mu ni mogoče očitati, da je po tem datumu neupravičeno izostal z dela, kar je delodajalec ugotovil v sklepu z dne 20.9.1999 in 11.11.1999, saj po 9.9.1999 ni imel več razlogov za prihod na delo in njegove odsotnosti ni mogoče šteti za neupravičeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da glasi: "1. Razveljavita se sklepa tožene stranke z dne 20.9.1999 in 11.11.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika. 2. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in mu z vsemi pravicami še traja. 3. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter plačati vse prispevke, ki se plačujejo od bruto plače. 4. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v plačilo od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8. dneh."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 20.9. in 11.11. 1999; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in mu z vsemi pravicami še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter plačati vse prispevke, ki se plačujejo od bruto plače, kot nadalje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v plačilo od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Ugotovilo je, da tožnik po datumu 31.8.1999 ni več prihajal na delo k toženi stranki, pri čemer tudi v nadaljevanju ni pri njej več delal, zaradi česar mu je utemeljeno prenehalo delovno razmerje po določbi 6. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je imel v pogodbi o zaposlitvi opredeljeno časovno razmejitev tako delo direktorja kot ostala opravila na različnih projektih tožene stranke. Za njo je tudi dne 3.9.1999 dejansko opravljal delo, čemur sodišče ni dalo nobenega pomena. Z direktorjem se je sicer dogovarjal o prenehanju delovnega razmerja, vendar med njima ni prišlo do ustreznega sporazuma. Ko se je zanimal pri pristojnem zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o statusu njegovega delovnega razmerja in plačevanju prispevkov, je ugotovil, da ga je tožena stranka z dnem 31.8.1999 odjavila iz delovnega razmerja, pri čemur mu je dne 9.9.1999 poslala fotokopijo zaključene delovne knjižice. Glede na takšno dejstvo ni imel razlogov za nadaljevanje dela pri toženi stranki. Ker meni, da mu ni prenehalo delovno razmerje na zakonit način, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z ugotovljenimi razlogi in zaključki v sodbi, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na zakonit način, ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Tožena stranka je s sklepoma z dne 20.9. in 11.11.1999 ugotovila, da se tožnik vse od dne 31.8.1999 do izdaje sklepa ni zglasil na delo v družbi in svojega izostanka z dela ni upravičil. Vendar je iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi razvidno, da je bilo tožniku zaključeno delovno razmerje pri toženi stranki že z dnem 31.8.1999, kar je tožnik dne 3.9.1999 zvedel na pristojnem zavodu za zaposlovanje in bil seznanjen tudi z kopijo zaključene delovne knjižice. Tako po navedenem datumu ni imel več statusa delavca v delovnem razmerju, zaradi česar tudi ni imel nobenega razloga, da bi še prihajal na delo ali izvajal opravila za toženo stranko po pogodbi o zaposlitvi. Zato ne more vzdržati očitek o njegovi neupravičeni odsotnosti z dela po 31.8.1999 zaporedoma najmanj pet delovnih dni, zaradi česar ni bilo podanih resnih razlogov za prenehanje njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki v smislu določb 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejstvu, ki je odločilnega pomena, izkazuje pa ga tudi izvedeno listinsko gradivo, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 31.8.1999 in na zakonit način. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. in 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zahtevkom tožnika v celoti ugodilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Izrek o stroških postopka tako na prvi stopnji kot o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki v sporu nista priglasili.