Jedro

Tožnica v tujini (v Avstriji) ni bila vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje šele po priznanju pravice do starostne pokojnine, temveč je bila zavarovanka tujega nosilca zavarovanja že ob priznanju te pravice, zato ni prišlo do ponovnega vstopa v zavarovanje. Toženec ji je izplačevanje starostne pokojnine neutemeljeno za nazaj ustavil na podlagi 1. odstavka 178. člena ZPIZ-1, po katerem uživalec pokojnine, ki začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina ne izplačuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. … z dne 17. 1. 2011 in št. ... z dne 23. 3. 2011. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z odločitvijo, da tožnica od 15. 10. 2009 do 31. 5. 2010 nima pravica do izplačila starostne pokojnine ter da se ji starostna pokojnina od 1. 6. 2010 dalje izplačuje po odločbi št. ... z dne 6. 10. 2009, posegla v pravnomočno odločbo z dne 6. 10. 2009 in s tem v pravnomočno urejeno razmerje. Iz dejanskega stanja je namreč razvidno, da je tožnica dne 26. 8. 2009 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in da ob vložitvi zahteve ni bila obvezno zavarovana pri tujem nosilcu zavarovanja. Z odločbo prvostopenjskega organa tožene stranke št. ... z dne 6. 10. 2009 je postala uživalka pravice do starostne pokojnine od 15. 10. 2009 dalje. Tožnica je bila v navedeni odločbi tudi opozorjena, da je dolžna v roku 8 dni javiti vsako osebno ali dejansko okoliščino oziroma spremembo, ki vpliva na pravico do prejemanja njene pokojnine. Tožnica se je ponovno vključila v obvezno zavarovanje v Avstriji v oktobru 2009 in bila vključena v zavarovanje do 31. 5. 2010. Na zapisnik dne 18. 10. 2010, sestavljen pri toženi stranki, kot tudi na glavni obravnavi je tožnica izpovedala, da je leta 2006 uveljavljala oprostitev plačevanja prispevkov za socialno zavarovanje. Nadalje je še izpovedala, da je konec leta 2009, torej po uveljavitvi pravice do starostne pokojnine, od avstrijskega nosilca zavarovanja dobila v izpolnitev obrazce, na podlagi katerih se je ponovno vključila v zavarovanje. Tožena stranka je od avstrijskega nosilca zavarovanja dne 30. 9. 2010 (obrazec E 205) prejela izpis tožničinih obveznih zavarovanj v svojstvu kmetice, za čas od 1. 10. 1984 do 31. 12. 2006 in od 1. 10. 2009 do 31. 5. 2010. Glede na opisano tožena stranka meni, da gre v primeru tožničinega obveznega avstrijskega zavarovanja za novo nastalo dejstvo, ki je nastalo po vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, pa tudi po priznanju pravice do starostne pokojnine in po datumu, ko se ji je že pričela izplačevati pokojnina. Navedeno dejstvo je sicer imelo učinek za nazaj, vendar gre za novo nastalo dejstvo, ki je nastalo po pridobitvi pravice do pokojnine, saj gre za ponovno opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je bila tožnica ponovno obvezno zavarovana. Zato tožnica posledično ni bila upravičena do izplačevanja starostne pokojnine v obdobju od 15. 10. 2009 do 31. 5. 2010. Pravnomočna odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 6. 10. 2009 namreč zajema odločitev o datumu pridobitve pravice do starostne pokojnine v določenem znesku, zato je zgolj v tem okviru odločitve podana tudi njena pravnomočnost. Za vse ostale mesece oziroma leta pa o starostni pokojnini ni bilo odločeno. V spornem primeru torej ni bilo poseženo v pravnomočno priznano pravico. Razen tega je potrebno ločiti dva različna inštituta in sicer gre v prvem primeru za pravico do starostne pokojnine, v drugem primeru pa za njeno izplačevanje. Pravica do pokojnine je osebna pravica, določena v zakonu. V zakonu so določeni tudi pogoji za pridobitev te pravice. Izplačevanje pokojnine dejansko predstavlja le izvedbo oziroma realizacijo pravice do pokojnine. Prav tako pa zakon določa pogoje, ko pravica do uživanja pokojnine, torej do izplačevanja pokojnine preneha zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje po pridobitvi pravice (178. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Posledično tako ni moč slediti zaključku sodišča prve stopnje, da bi lahko tožena stranka posegla v pravnomočno odločbo z dne 6. 10. 2009 le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, saj tožena stranka z ustavitvijo izplačevanja starostne pokojnine ni z ničemer posegla v pravnomočno odločbo. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča v nadaljnji posledici tudi pomeni, da je odpadel pravni temelj za vrnitev neupravičeno prejetega za nazaj. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo se tožnica sklicuje na 158. in 155. člen Ustave RS ter na 4. odstavek 225. člena ZUP. Na podlagi pravnomočne odločbe z dne 6. 10. 2009 je tožnica pridobila pravico do starostne pokojnine od 15. 10. 2009 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je tožena stranka z odločbo z dne 17. 1. 2011 odločila, da tožnica v času 15. 10. 2009 do 31. 5. 2010 ni imela pravice do izplačila starostne pokojnine za nazaj, v rednem postopku posegla v pravnomočno odločbo, za kar pa v ZPIZ-1 ni zakonske podlage. Tožena stranka je s tako odločitvijo posegla v že pridobljeno pravico tožnice. Tožnica tudi opozarja na sodno prakso vrhovnega in višjega sodišča in sicer št. VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012, Psp 206/2012 z dne 7. 6. 2012 in Psp 184/2009 z dne 26. 8. 2009. V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa 178. člen ZPIZ-1, tožnica namreč kot lastnica nepremičnine v Avstriji z enotno vrednostjo nad 1.500,00 EUR ni ponovno pridobila lastnosti zavarovanca, ampak je bila v pokojninsko zavarovanje vključena na osnovi obveznih zakonskih določil, na območju Avstrije. Osem mesecev je bila nevede v obveznem zavarovanju pri tujem nosilcu zavarovanja. Navedeno pa samo po sebi še ne pomeni, da je s tem začela opravljati dejavnosti, kot to zmotno ocenjuje tožena stranka. Le-ta je torej napačno ugotovila, da je tožnica ponovno pridobila lastnost zavarovanca. Ker za dejstvo, da je bila od 1. 10. 2009 do 31. 5. 2010 vključena v obvezno zavarovanje pri tujem nosilcu zavarovanja, sploh ni vedela, pa ji tudi ni mogoče očitati, da bi navedeno spremembo morala v roku 8 dni sporočiti toženi stranki. Tožnica sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2011, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 1. 2011. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da tožnica v času od 15. 10. 2009 do 31. 5. 2010 ni imela pravice do izplačila starostne pokojnine ter da se ji od 1. 6. 2010 dalje starostna pokojnina izplačuje po odločbi št. ... z dne 6. 10. 2009. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 6. 10. 2009 priznana pravica do starostne pokojnine od 15. 10. 2009 dalje. Avstrijski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja je toženi stranki na obrazcu E 205, ki ga je tožena stranka prejela 30. 9. 2010, sporočil, da je bila tožnica v obdobju od meseca avgusta 1984 do meseca decembra 2006 (269 mesecev) ter v času meseca oktobra 2009 do meseca maja 2010 (8 mesecev) vključena v zavarovanje.

Potrdilo je datirano z 27. 9. 2010. Navedeno potrdilo torej izkazuje, da je bila tožnica v zavarovanje vključena že z 1. 10. 2009, torej že v času pred izdajo pravnomočne odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 10. 2009, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine od 15. 10. 2009 dalje. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da naj bi se tožnica že po izdaji odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine vključila v zavarovanje in da naj bi jo avstrijski nosilec zavarovanja vključil za nazaj, torej s 1. 10. 2009, vendar tožena stranka s tem v zvezi ni predložila nobenih dokazov. Tudi iz zaslišanja tožnice na glavni obravnavi ne izhaja, da bi se naknadno vključila v zavarovanje. Izpovedala je le, da je prejela neke obrazce, kjer je napisala, da je upokojena in da ne dela ničesar. Iz izpovedbe torej ni mogoče zaključiti, da bi se tožnica naknadno vključila v zavarovanje.

ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju je v 178. členu, ki se nanaša na ponovni vstop v zavarovanje določal, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije ali začne opravljati dejavnost na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje.

Ker je bila tožnica vključena v zavarovanje že pred izdajo pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine, v tem primeru ne gre za ponovno vključitev v zavarovanje po pridobitvi pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka zato v določbi 178. člena ZPIZ-1 ni imela nobene podlage za ustavitev izplačevanja starostne pokojnine, ki je bila tožnici priznana s pravnomočno odločbo z dne 6. 10. 2009. Ker je omenjeno dejstvo obstajalo že v času izdaje pravnomočne odločbe, lahko tožena stranka v tako odločbo poseže zgolj z izrednimi pravnimi sredstvi. Dejstva, ki so nastala kasneje, torej po izdaji pravnomočne odločbe, pa so lahko predmet nove odločitve, na kar opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v več zadevah, ki jih citira že sodišče prve stopnje, pa tudi v zadevi VIII Ips 15/2013 z dne 7. 6. 2013. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.