Jedro

Sodišče je jasno obrazložilo, da izpovedb policistov glede ustavljanja obdolženca ni povzemalo, ker je postopek zaradi prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP zoper obdolženca ustavilo, v tem delu pa pritožba ni bila napovedana. Tako z opustitvijo povzemanja izpovedb zaslišanih policistov glede tega, kje sta obdolženca dohitela, po tem, ko sta službeno vozilo obrnila in zapeljala za njim, kje sta ga začela ustavljati in na kakšen način sta ga ustavljala. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč ob upoštevanju obdolženčevega zagovora in izpovedb prič kot celote šteti za dokazano, da sta policista obdolženca zaznala kot voznika motornega vozila v cestnem prometu in sta mu zato tudi upravičeno in zakonito odredila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, za kar imata pooblastilo v določbah ZPrCP. Glede na to, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti odklonil in v postopku ni želel sodelovati opozorilo o opravljanju preizkusa po 15 minutah od zaužitja zadnje alkoholne pijače oziroma petih minutah od zadnjega pokajenega cigareta, niti ni bilo potrebno. Tudi če policist obdolženca še ni vprašal glede alkohola, to ne pomeni, da je postopek z odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti nezakonit in da tudi ni bistveno, ali so bili omenjeni kakšni znaki alkoholiziranosti s strani policista in ali je prehodno vzel kakšno zdravilo in katero. Vse to bi namreč bilo pomembno le v primeru, če bi obdolženec preizkus dejansko opravil. Preizkus alkoholiziranosti se lahko odredi tudi precej časa po tem, ko je voznik že doma, kadar se na primer ugotovi, da je bil voznik v cestnem prometu in je povzročil prometno nesrečo ter zapustil kraj nesreče, čeprav tudi v takem primeru policisti ne zaznajo osebno te osebe kot voznika, pač pa dobijo informacijo o tem iz drugih virov. Obdolženec je preizkus alkoholiziranosti odklonil zaradi prepričanja, da mu ga ni potrebno opraviti, ker ga policista nista ustavila kot voznika motornega vozila, tako prepričanje pa je zmotno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v pritožbeno izpodbijanem delu (točke 1/I do 1/IV izreka) potrdi.

II.Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 300,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki ga je storil 12. 3. 2023 ob 02.15 uri, ko je po tem, ko je vozil osebni avtomobil znamke BMW, tip X6, reg. označbe ..., po cesti na ...., iz smeri ... v smeri proti ..., odklonil preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, ki mu ga je odredil policist zaradi ugotovitve, ali je imel kot udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno. Za storjeni prekršek mu je izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka - sodne takse v višini 200,00 EUR ter drugih stroškov postopka v znesku 18,52 EUR. Pod točko 2. je postopek zoper obdolženca zaradi prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil v istih krajevnih in časovnih okoliščinah kot so opisane prej, s tem, da je izstopil iz vozila, ko je bil ustavljen z modro svetilko in kratkim zvočnim signalom, preden mu je to dovolil policist, ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in v zvezi s stroški ustavljenega postopka odločilo, da ti bremenijo proračun, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

2.Zagovornica s pritožbo izpodbija sodbo v točki 1. izreka zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb ZP-1, KZ-1 in ZPrCP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper obdolženca ustavi tudi zaradi prekrška, za katerega je bil spoznan za odgovornega, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev, v vsakem primeru pa odloči, da stroški postopka (v celoti) obremenjujejo proračun.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi v dokaznem postopku zaslišalo obdolženca ter poslujoča policista kot priče in prebralo listine, ki jih je naštelo v prvem odstavku 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Nadalje je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve najprej povzelo obdolženčev zagovor, kot ga je ta podal ob zaslišanju na sodišču, v tretjem odstavku 4. točke obrazložitve pa tudi vsebino ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ki ga je sicer sodišče že kot neutemeljenega zavrnilo s sklepom z dne 17. 4. 2023. Ob primerjavi povzetka obdolženčevega zagovora v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe z zapisnikom o zaslišanju obdolženca z dne 7. 4. 2023 (list. št. 20-21 spisa), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče zavajajoče povzemalo, da je obdolženec trdil, da ni bil ustavljen s strani policistov, ker jih na poti med vožnjo domov ni videl, saj je poleg tega trdil tudi, da ga policista nista mogla zaznati v cestnem prometu. Obdolženec namreč tega ni navajal v zagovoru, pač pa je na 3. strani ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, kjer je med drugim navedeno tudi, "da policista nista mogla niti zaznati, da je bil prav obdolženec voznik v cestnem prometu, ker sta ga videla ob cesti pred domom, nista pa ga niti vprašala, ali je vozil vozilo". Res je sicer, da sodišče tega zapisa ni izrecno oziroma dobesedno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj te navedbe niso del zagovora, ki ga je podal pred sodiščem, se je pa nedvomno tudi do teh navedb (smiselno) opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem na podlagi izpovedb zaslišanih policistov A. A in B. B., ugotovilo, da sta policista obdolženca predhodno zaznala kot voznika motornega vozila v cestnem prometu in da sta z njim opravila postopek kontrole v skladu z določbami ZPrCP.

5.Zagovornica se sicer z ugotovitvijo sodišča, da sta policista obdolženca zaznala kot voznika v cestnem prometu, ne strinja in v pritožbi izpovedbi policistov, da sta obdolženca zaznala v prometu, obrnila svojo vozilo in vozila za njim, označuje kot neprepričljivi. Meni, da bi glede na relacijo, na kateri naj bi vozila za obdolžencem, vsekakor imela možnost, da bi obdolženca ustavila na tej poti, vsaj tam, kjer se ... priključi ..., kjer je na razpolago dovolj prostora. Nadalje pa tudi izpostavlja nasprotja v izpovedbah policistov glede tega, kje sta dohitela obdolženca, kdaj naj bi ga začela ustavljati in na kakšen način sta ga ustavljala, kot tudi glede njune ocene o tem, kaj je imel možnost obdolženec videti oziroma ali je možno, da bi spregledal modre rotacijske luči službenega vozila policije. Po mnenju zagovornice so te neskladnosti nelogične in ni prepričljiva razlaga, da se policista ne bi česa spomnila ali ne bi bila prepričana oziroma ni razloga, da ne bi mogla izpovedati skladno, kje sta dohitela obdolženca in kdaj sta ga začela ustavljati. Zaradi vsega navedenega sodišču očita, da je dokazna ocena izpovedb zaslišanih prič nevestna in neskrbna, ker sodišče ni ugotavljalo nobene izmed izpostavljenih neskladnosti, temveč je dokazno oceno gradilo le na tistih delih izpovedb policistov, ki so obremenilni za obdolženca, prav tako ni ocenjevalo verodostojnosti izpovedb prič na podlagi celotne izpovedbe. Glede na to, da sta policista različno izpovedovala o tem, kje naj bi dohitela obdolženca in kdaj naj bi ga začela ustavljati, se po mnenju zagovornice pojavi dvom tudi v dejstvo, da naj bi ga sploh zaznala v prometu, parkiranje doma in izstop iz vozila pa dodatno poveča in potrdi dvom v to, da je obdolženec sploh bil zaznan in ustavljen tako, kot trdita policista in je logičen in verodostojen zagovor obdolženca, da sta policista naključno pripeljala mimo in ga ustavila.

6.S takimi navedbami se ni mogoče strinjati, saj je sodišče v prvem stavku 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno obrazložilo, da izpovedb policistov glede ustavljanja obdolženca ni povzemalo, ker je postopek zaradi prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP zoper obdolženca ustavilo, v tem delu pa pritožba ni bila napovedana. Tako z opustitvijo povzemanja izpovedb zaslišanih policistov glede tega, kje sta obdolženca dohitela, po tem, ko sta službeno vozilo obrnila in zapeljala za njim, kje sta ga začela ustavljati in na kakšen način sta ga ustavljala, pri tem pa po mnenju zagovornice nista znala prepričljivo pojasniti, zakaj obdolženca nista ustavila že preden se je pripeljal do svojega doma, sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, kot neutemeljeno očita zagovornica. Vse navedene okoliščine, ki jih izpostavlja zagovornica v pritožbi, so namreč relevantne le v zvezi z ugotavljanjem odgovornosti za prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP, medtem ko je za samo presojo o odgovornosti za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP in ugotovitev, da je bil obdolženec voznik v cestnem prometu, zadošča ugotovitev sodišča, da sta policista obdolženčevo vozilo srečala na ..., ko sta policista s službenim vozilom vozila v smeri proti ... (obdolženec pa v nasprotni smeri), nato pa službeno vozilo obrnila in obdolženčevo vozilo dohitela na ..., o čemer pa sta policista skladno izpovedala, kot to izhaja iz drugega odstavka izpovedi priče A. A. ter prvega odstavka izpovedbe priče B. B. Nasprotja v izpovedbah policistov, ki jih izpostavlja zagovornica v pritožbi, pa niso takšna, da bi zaradi tega bilo šteti njuni izpovedbi za neverodostojni.

7.Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je tudi sam obdolženec povedal, da sta se policista pripeljala do njegove hiše, ko se je on nahajal že izven vozila, ki ga je predhodno vozil in parkiral na travnati površini nasproti vhoda v hišo, kjer stanuje, tako ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec pred izvedbo kontrole cestnega prometa s strani policistov bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila, in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da je zmoten dejanski zaključek sodišča, da sta policista obdolženca zaznala kot voznika v okviru kontrole v cestnem prometu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč ob upoštevanju obdolženčevega zagovora in izpovedb prič kot celote šteti za dokazano, da sta policista obdolženca zaznala kot voznika motornega vozila v cestnem prometu in sta mu zato tudi upravičeno in zakonito odredila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, za kar imata pooblastilo v določbah ZPrCP.

8.V zvezi s pritožbenimi trditvami, da sta policista A. A. in B. B. neskladno izpovedovala o tem, kako je bil voden postopek glede preizkusa alkoholiziranosti, česar sodišče ni dokazno ocenjevalo niti ni opravilo primerjave, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornica pri tem ne pojasni, v čem naj bi se kazala nasprotja v njunih izpovedbah in do česa naj bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti, pa se ni. Pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je tako neutemeljen.

9.Enako velja glede navedb, da sodišče ni povzelo in ocenilo zagovora obdolženca, da ga policisti niso vprašali, če je vozil, da ga niso vprašali glede alkohola, če je kaj pil in koliko časa je minilo, kdaj je pil, niti niso bili omenjeni znaki alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje je namreč v 10. točki obrazložitve izpostavilo, da policista o tem, ali je bil obdolženec opozorjen oziroma vprašan ali je v zadnjih 15 minutah užival alkoholne pijače in v zadnjih 5 minutah kadil, nista prepričljivo izpovedovala, v 7. točki obrazložitve, v kateri je povzelo izpovedbo policista B.B. pa tudi, da navedena priča v delu izpovedbe o vprašanjih obdolžencu, ali je v zadnjih 15 minutah pil alkoholne pijače oz. v zadnjih 5 minutah kadil, ni bila prepričljiva, vendar je tudi pojasnilo, da to ne pomeni, da je bil postopek odreditve preizkusa alkoholiziranosti nezakonit oz. da je pa dejstvo, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti odklonil. Oba policista sta namreč tudi izpovedala, da glede na to, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti odklonil in v postopku ni želel sodelovati opozorilo o opravljanju preizkusa po 15 minutah od zaužitja zadnje alkoholne pijače oziroma petih minutah od zadnjega pokajenega cigareta, niti ni bilo potrebno.

10.Prav tako je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve pojasnilo, da tudi če policist obdolženca še ni vprašal glede alkohola, to ne pomeni, da je postopek z odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti nezakonit in da tudi ni bistveno, ali so bili omenjeni kakšni znaki alkoholiziranosti s strani policista in ali je prehodno vzel kakšno zdravilo in katero. Vse to bi namreč bilo pomembno le v primeru, če bi obdolženec preizkus dejansko opravil. Glede na povzete poudarke iz 7., 8. in 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče zagovora ni ocenilo glede na izpovedbe policistov o pravnem pouku, niti zagovora obdolženca kot celote, čeprav sta izpovedbi policistov neskladni in neprepričljivi v pretežnem delu in v vseh odločilnih dejstvih, s čimer naj bi kršilo pravico obdolženca do obrambe in načelo materialne resnice, sodba pa naj ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Glede na predhodno izpostavljeno pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta policista obdolženca zaznala kot voznika motornega vozila v cestnem prometu in da je bila odreditev preizkusa alkoholiziranosti jasna in razumljiva, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče zmotno zaključilo, da je bila odreditev preizkusa zakonita in skladna s 107. členom ZPrCP.

11.Zmotno pa je tudi mnenje zagovornice, da bi preizkus bil dovoljen šele potem, ko je bil voznik poučen glede 15 in 5 minut glede uživanja alkohola oziroma kajenja. Ta vprašanja oziroma opozorila pred opravo preizkusa bi bila relevantna le v primeru, če bi obdolženec preizkus z alkotestom opravil, saj bi to lahko vplivalo na pravilnost rezultata. Ker pa obdolženec preizkusa ni opravljal, opozarjanje policistov na 15 oz. 5 minut niti ni bilo potrebno, zato v nobenem smislu ne vpliva na zakonitost odrejenega preizkusa oziroma zakonitost odredbe za opravo preizkusa alkoholiziranosti.

12.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi se sodišče ob sklicevanju na sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 61/2021 moralo posebej opredeliti do tega, ali je v konkretnem primeru obdolžencu bil odrejen preizkus alkoholiziranosti v razumnem časovnem intervalu po končanju vožnje oziroma zaustavitvi vozila in pritožbenimi očitki, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz ugotovitev v izpodbijani sodbi povsem jasno izhaja, da je bil obdolženec obravnavan le nekaj trenutkov za tem, ko je vozilo ustavil in izstopil iz njega, kar je tudi sam povedal. Ob primerjavi s situacijo, ki je bila obravnavana v sodbi Višjega sodišča v Celju PRp 61/2021, kjer je med ustavitvijo vozila in odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti poteklo bistveno daljše časovno obdobje, kot v obravnavanem primeru, se nikakor ni mogoče strinjati s stališčem zagovornice, da je bil obdolžencu preizkus odrejen izven razumnega časovnega intervala. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se lahko preizkus alkoholiziranosti odredi tudi precej časa po tem, ko je voznik že doma, kadar se na primer ugotovi, da je bil voznik v cestnem prometu in je povzročil prometno nesrečo ter zapustil kraj nesreče, čeprav tudi v takem primeru policisti ne zaznajo osebno te osebe kot voznika, pač pa dobijo informacijo o tem iz drugih virov.

13.Nadaljnjim pritožbenim očitkom, da je sodišče zmotno zaključilo, da obdolženec med postopkom ni dokazoval nepravilnosti zapisnika, saj je vendarle ves čas v postopku s policisti trdil, da ni bil ustavljen, da je doma in da ni podlage za preizkus, kar sta potrdila tudi zaslišana policista, je sicer mogoče pritrditi, vendar to ne pomeni, da sodišče zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ne bi smelo upoštevati in nanj opreti svoje odločitve, niti to ne predstavlja podlage za spremembo izpodbijane odločitve. Četudi preizkušanec zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ne podpiše, je zapisnik še vedno listina, ki dokazuje določena dejstva - v konkretnem primeru, da je obdolžencu bil odrejen preizkus alkoholiziranosti kot vozniku motornega vozila in da ga je slednji odklonil, ne da bi zato imel upravičene razloge. V skladu s tretjim odstavkom 107. člena ZPrCP namreč lahko udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus alkoholiziranost le v primeru, če zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, ne more opraviti preizkusa. Zakon določa, da mu v takem primeru policist nato odredi strokovni pregled. Takšna situacija pa obravnavanem primeru ni bila podana, saj naj bi obdolženec preizkus alkoholiziranosti odklonil zaradi prepričanja, da mu ga ni potrebno opraviti, ker ga policista nista ustavila kot voznika motornega vozila v cestnem prometu oziroma ga niti nista zaznala kot voznika motornega vozila. Da je tako prepričanje zmotno, pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

14.Prav tako je v nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilno, razumljivo in prepričljivo obrazložilo tudi ugotovitev, da je obdolženec za storjeni prekršek odgovoren, saj je navedlo, da se je obdolženec zavedal svojega dejanja in ga je kljub temu hotel storiti, to pa konkretiziralo s pojasnilom, da mora vsak udeleženec cestnega prometa slediti odredbi poslujočega policista v zvezi s preizkusom psihofizičnih sposobnosti, s čimer je seznanjen že po opravljenem teoretičnem preizkusu znanja cestnoprometnih predpisov. Tako ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zaključke o krivdi obrazložilo le s splošnimi okoliščinami, da je obdolžencu mogoče očitati direktni naklep.

15.Pritožbeno zanikanje, da obdolženec s tem, da je dolžan slediti odredbi policista za opravo preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, tudi če ga ne ustavijo tako, da bi ga zaznali za volanom vozila, ni bil seznanjen, je neprepričljivo, sodišče pa za tako sklepanje ni bilo dolžno izvajati nobenih dokazov. Kadar se v postopku ne izpostavlja posebej vprašanje obdolženčeve prištevnosti, se v zvezi s presojo krivdnega odnosa do storitve prekrška praviloma ne izvajajo nobeni posebni dokazi, temveč se o tem sklepa predvsem na podlagi samega zagovora, pa tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov. Pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v zvezi z vprašanjem odgovornosti za prekršek potrebno upoštevati tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri se je sodišče opredelilo do obdolženčevih zatrjevanj, da je bil prepričan, da je šlo za legitimiranje njega kot občana in ne ugotavljanje oziroma kontrolo cestnega prometa, kar dodatno utrjuje prepričanje o tem, da je obdolženec vedel, da mora ravnati po odredbi policista in opraviti preizkus alkoholiziranosti ter da je njegovo sklicevanje na zmoto o zakonitosti policistove odredbe za opravo preizkusa alkoholiziranosti neutemeljena, ter iz 8. točke obrazložitve, v kateri se je sodišče prve stopnje opredelilo do zatrjevanj obdolženca o tem, da ni vedel, da mora tudi v taki situaciji opraviti preizkus alkoholiziranosti.

16.Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je obdolženec redni udeleženec v cestnem prometu, da je redno ustavljen, da ni nikoli bil alkoholiziran in da je velikokrat opravljal preizkus ter da zato ve, kako se opravlja in kakšne pravne pouke mora prejeti. Nikoli pa še ni bil pozvan k preizkusu v okoliščinah, kot so bile v konkretnem primeru, pa tudi policist B. B. je izpovedal, da dopušča možnost, da obtoženec ni vedel, da doma ne sme izstopiti iz avtomobila. Zagovornica nadalje meni, da je bil obdolženec utemeljeno v zmoti, da preizkusa ni dolžan opravljati in da mu naklepa ni mogoče očitati, ter da je s tem ovržena odgovornost obdolženca za očitani prekršek. Takim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti, saj ni mogoče spregledati izpovedb policista B.B, da je obdolžencu večkrat odredil preizkus alkoholiziranosti, saj ima raje, da se opravi preizkus in da ima nek rezultat za sodišče, kot da preizkus odkloni in da zato do konca postopka vztraja, da se preizkus opravi, vendar ga obdolženec ni želel opravljati in v nobeni fazi postopka ni želel sodelovati. Prav tako je policist B. B. pojasnil, da je v zvezi s trditvami, da ga nista ustavila, obdolžencu pojasnil, da sta ga zaznala kot voznika v cestnem prometu, prav tako pa mu je bilo pojasnjeno, da je bil udeležen v cestnem prometu in da so udeleženci dolžni ravnati po ukazih in odredbah policistov. Glede na navedeno je jasno, da tudi v primeru, če bi obdolženec dejansko bil v zmoti glede tega ali je odredba policista zakonita in ali je dolžan opravljati preizkus alkoholiziranosti v okoliščinah konkretnega primera, je opravičljivost takega zmotnega prepričanja s povzetimi pojasnili policista odpadla. Tako je nedvomno vsaj po prejetih pojasnilih policista B. B. vedel, da je kot zaznani voznik v cestnem prometu dolžan ravnati v skladu z odredbo policista, da opravi preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, in ker je kljub temu vztrajal pri svoji odločitvi, da preizkusa alkoholiziranosti ne bo opravil, je popolnoma utemeljen očitek sodišča, da je prekršek storil z direktnim naklepom.

17.Pri preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kljub dejstvu, da je bil obdolženec že pravnomočno kaznovan za prekršek, obdolžencu izreklo globo v najnižjem predpisanem znesku za tovrstni prekršek tj. 1.200,00 EUR, medtem ko kakšnih drugih obteževalnih ali olajševalnih okoliščin ni našlo. Prav tako je ob upoštevanju, da je obdolženec imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, slednjemu utemeljeno in zakonito izreklo stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, kot je predpisana za ta prekršek, saj je izrek te sankcije obvezen.

18.Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče v skladu z 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

19.Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso po tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah - ZST-1 v višini 300,00 EUR. Sodno takso je obdolženec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, k plačilu pa ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 107