Jedro

Tožena stranka je s prevzeto obveznostjo rezultata sprejela nase točno definirano nalogo, zato bi se morala zavedati, da mora ves čas ne le sama izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, pač pa tudi slediti povečanju prodaje in spremljati izvajanje obveznosti tožeče stranke, ki niso bile le finančne narave. Če bi ob spremljanju izvedbe izdelanega vsebinskega in terminskega načrta razvojnega programa zasledila, da rezultata, predvidenega s pogodbo, ne bo mogla izpolniti zaradi nesodelovanja tožeče stranke, bi morala nedvoumno opozoriti tožečo stranko, da bo s tem preprečila povečanje prodaje, ji določiti rok za odpravo kršitve in če v danem roku kršitev ne bi bila odpravljena, sama odstopiti od pogodbe iz krivdnih razlogov na strani tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 35.495,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.506.234,60 SIT od 24.5.2004 do 31.12.2006 in od 35.495,88 UER od 1.1.2007 dalje (1. točka izreka). Obenem je toženi stranki naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.581,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožeča stranka se je zoper navedeni ugodilni del sodbe pravočasno pritožila, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ni izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili mandatno pogodbo po 766. členu Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer pa je tožena stranka prevzela obveznosti rezultata. Po določilu 8. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju (priloga A3, v nadaljevanju pogodba) naj bi namreč tožena stranka kot izvajalec s svojimi priporočili neposredno vplivala na prodajo naročnika (tožeče stranke) na področju knjigotrštva. V prvih šestih mesecih od začetka sodelovanja naj bi pripomogla k povečanju prihodkov naročnika za najmanj 90.000,00 EUR, v primerjavi s prejšnjim letom, v drugih šestih mesecih prav tako za 90.000,00 EUR in v tretjih šestih mesecih ponovno najmanj 90.000,00 EUR. V primeru, da je povečanje prodaje v katerem od navedenih šestmesečnih obdobij manjše od 50 % planirane vsote, (torej manjše od 45.000,00 EUR), naročnik ni dolžan plačevati nadaljnjih mesečnih zneskov, izvajalec pa mu mora vrniti vse do tedaj vplačane mesečne obroke za tisto šestmesečno obdobje (prim. 1. in 4. odstavek pogodbe). Peti odstavek pogodbe določa, da v primeru višje sile ali v primeru kršenja pogodbe s strani naročnika, izvajalca ne zavezujejo zgoraj omenjena določila. Za kršitev pogodbe s strani naročnika se šteje nespoštovanje pogodbenih obveznosti iz 10. člena te pogodbe. Vendar mora izvajalec na morebitne kršitve, zamude ipd. naročnika opozoriti pismeno in določiti rok za odpravo, ki je običajno osem dni ali po dogovoru (6. odstavek pogodbe). Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi kot nosilni razlog navedlo prav določbo 6. odstavka pogodbe. Tožena stranka je resnično s prevzeto obveznostjo rezultata sprejela nase točno definirano nalogo, zato bi se morala zavedati, da mora ves čas ne le sama izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, pač pa tudi slediti povečanju prodaje in spremljati izvajanje obveznosti tožeče stranke, ki niso bila le finančne narave. Če bi ob spremljanju izvedbe izdelanega vsebinskega in terminskega načrta razvojnega programa zasledila, da rezultata, predvidenega s pogodbo, ne bo mogla izpolniti zaradi nesodelovanja tožeče stranke, bi morala nedvoumno opozoriti tožečo stranko, da bo s tem preprečila povečanje prodaje, ji določiti rok za odpravo kršitve in če v danem roku kršitev ne bi bila odpravljena, sama odstopiti od pogodbe iz krivdnih razlogov na strani tožeče stranke. Tožena stranka bi se morala ves čas zavedati, da v primeru nedoseganja rezultata ni upravičena do mesečnih plačil oziroma jih je dolžna vrniti. Tek dogodkov pa je bil ravno obraten, od pogodbe ni odstopila tožena stranka pač pa tožeča stranka iz krivdnih razlogov na strani tožene stranke. Zato mora tožena stranka nositi riziko, ki ga je s pogodbo prevzela.

Tožena stranka v pritožbi ponovno dokazuje, kdaj in kako je tožečo stranko opozarjala na njeno neizpolnjevanje obveznosti po 10. členu pogodbe. Ne navede pa, da je tožeči stranki dala rok za odpravo kršitev. Niti nobena listina, na katero se pritožnica sklicuje, ne vsebuje nedvoumnega opozorila po 6. odstavku 8. člena pogodbe z rokom za odpravo kršitev. To velja za neangažiranje oblikovalca S., d.o.o., S. K., A.. Tožena stranka ne samo, da ni tožeče stranke opozarjala z rokom odprave kršitve, pač pa je celo pristala na oblikovalca F. po tožničinem izboru. Tudi če bi zamuda v zvezi s tem izvirala iz sfere tožeče stranke, tožeča stranka na to ni bila ustrezno opozorjena. Tožeča stranka se utemeljeno sklicuje na zapis sestanka z dne 22.12.2003 (priloga A24), kjer je tožena stranka kljub zamudi zagotavljala, da je rezultat še mogoče doseči. Zamuda z oblikovanjem spletnih strani in megaloga torej ne more biti razlog za nedoseganje rezultata. V tej luči se pokaže, da je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke za zaslišanje B. E., S. in M. K. kot nepotrebne. Sodišče prve stopnje je namreč že na osnovi trditev in listinskih dokazov pravilno ugotovilo odločilna dejstva.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o pomanjkanju razlogov sodbe o predloženih elektronskih sporočilih. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ne dokazujejo kršitev pogodbe v smislu 8. člena pogodbe. Sodišču se tudi ni treba opredeljevati do slehernega analitičnega gradnika dokaznega gradiva, prav tako ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev in dokazov v postopku, pač pa le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. To pa je sodišče prve stopnje storilo.

Glede priznanja tožeče stranke v elektronskem sporočilu z dne 2.4.2004 (priloga B 189), da so izvajalci (oblikovalci) zamujali, je treba ugotoviti, da ga je tožena stranka iztrgala iz konteksta, medtem ko ima v celotnem besedilu vzeto drug pomen; tožeča stranka opozarja, da so najprej zamujali njeni izvajalci, nato pa toženkini, ki niso nič boljši. Obenem tudi tožeča stranka toženo opozarja na toženkino zamudo z vzgojnim megalogom. Tudi pritožbeno sodišče po vpogledu v vsa predložena elektronska sporočila ugotavlja, da so zamude sprva izvirale iz sfere tožeče stranke, nato pa iz sfere tožene stranke. To velja tako za spletne strani kot za megaloge. Poleg tega pritožnica navaja tudi, da je opozarjala tožečo stranko na neizpolnjevanje nalog v zvezi s posredovanjem informacij o poslovnih knjigah za megalog in povratnih informacijah ter drugih obveznostih po 10. členu pogodbe, ne navaja pa, da je določila tožeči stranki rok za odpravo kršitev. Zato tudi v zvezi s temi kršitvami sodišče druge stopnje soglaša s prvostopnim sodiščem. Zaslišanje strank in prič v informativne namene pa ni dopustno.

Glede očitka o pomanjkanju materialnopravnega vodstva po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišču prve stopnje ni potrebno izvajati materialnopravdnega vodstva glede vprašanj, na katera je opozorila že nasprotna stranka. Dolžnost stranke je namreč, da navede ne le vsa dejstva in dokaze, na katera opira svoj zahtevek, pač pa tudi tiste, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP).

Pritožnica ne soglaša z izvedenskem mnenjem sodne izvedenke A. Č. in izvedenki očita, da se je v svojem mnenju spuščala v stvari preko sklepa sodišča. Vendar sodišče prve stopnje teh podatkov v sodbi ni uporabilo, zato na odločitev niso vplivali. Enako velja za pomoto izvedenke pri izračunu obračanja zalog. Kot je že prvostopno sodišče pojasnilo, je koeficient obračanja zalog za rešitev te zadeve irelevanten, saj je odločilen prihodek. Očitana protispisnost izvedenskega mnenja ni podana. Prav tako pri izdelavi izvedenskega mnenja ni kršeno načelo kontradiktornosti. Vsi podatki, na katerih temelji izvedensko mnenje so ali priloženi mnenju ali javno dostopni. Pritožnica ne pojasni, v čem bi kršitev pravil o prekluziji vplivala na pravilnost mnenja ali na nadaljnji potek postopka. Sodišče druge stopnje prav tako kot sodišče prve stopnje ocenjuje mnenje kot dovolj strokovno in primerno, da na njem utemelji svojo sodbo. Če pa tožena stranka z njim ni soglašala, je imela možnost založiti predujem za dopolnitev ali za imenovanje novega izvedenca. Ne drži pa, da bi izvedensko mnenje v relevantnem delu vsebovalo tako očitne napake, da bi jih morala izvedenka na svoje stroške odpraviti. Če napake so, se nanašajo na nepomembne dele mnenja. Zaslišanje izvedenke pa je pritožnica predlagala šele v pritožbi, kar je prepozno (337. člen ZPP). Končno tudi pritožnica sama v pritožbi na strani 2 priznava, da do rezultata po pogodbi ni prišlo. To pa je tudi edina relevantna ugotovitev izvedenke. Glede na navedeno je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da mora toženka v skladu z 8. členom pogodbe vplačane mesečne obroke za šestmesečno obdobje vrniti.

Sodišče druge stopnje je s tem presodilo navedbe pritožnice, ki so odločilnega pomena. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP).