Jedro

OZ določa, da se lahko prenovi obstoječa obveznost (1. odst. 323. čl. OZ), zastarana terjatev pa predstavlja obstoječo toženčevo obveznost (po določilu 342. čl. OZ lahko dolžnik veljavno izpolni zastarano obveznost).

Izrek

Pritožba toženih strank se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.3.2010, opr.št. VL 1 v celoti vzdržalo v veljavi tako, da sta toženi stranki v 15 dneh dolžni plačati tožeči stranki 26.084,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2010 dalje ter izvršilne stroške v višini 91,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2010 do plačila. Hkrati je toženima strankama naložilo, da morata v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 782,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi sta toženi stranki po svoji pooblaščenki vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdita, da je sodišče odločilo na podlagi nedokazane trditve tožnika, da je med strankami konec leta 2008 prišlo do dogovora o zaključku vseh med njima odprtih zadev, čeprav je svoj zahtevek uveljavljal na temelju menice s protestom in kreditne oziroma posojilne pogodbe z dne 3.11.2008, skladno s katero mu je tožena stranka dne 28.11.2008 posojilo vrnila. Sodišče se torej ni držalo obravnavanja v okviru tožbenega zahtevka, ki je bil menični zahtevek, s čimer je kršilo določbo 2. čl. ZPP, prvi odstavek. Prav tako je odločilo v nasprotju s 3. odst. 3. čl. ZPP, saj pravni posel, kot ga je sodišče sprejelo kot utemeljitev zahtevka, nasprotuje prisilnim predpisom. Tožnik je strokovnjak za dodeljevanje posojil, kar ne pomeni, da sme pogojiti poplačilo zastarane terjatve s podpisom posojilne pogodbe in z dodelitvijo dolgoročnega posojila. Tožnik je odobril in prvemu tožencu plačal posojilo kot dolgoročno denarno posojilo, nato pa takoj zahteval vrnitev, kar se je tudi zgodilo, tako da je terjatev po sklenjeni pogodbi ugasnila. Sodišče zatrjuje, da se je, kar izhaja iz izjave tožnika z dne 30.10.2008 in dopisa tožnika z dne 16.10.2008, toženec zavezal poravnati tožniku povsem druge terjatve kot je temelj vtoževanja. Dopis z dne 18.11.2008 pa ne dokazuje nič drugega kot to, da je bil izpolnjen tožnikov pogoj, da bo izstavil izbrisno pobotnico v primeru plačila 25.000,00 EUR za terjatev, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Tolminu (In 1, I 1 in Z 1). Sicer pa sodišče listinskih dokazov ni ocenjevalo v smislu izkazovanja dogovora med strankama, pač pa jih je le povzemalo v njihovi vsebini, kot si v spisu sledijo in v resnici ne dokazujejo nikakršnega dogovarjanja ali dogovora. Navedeni izjavi ne dokazujeta dogovora med strankama, pač pa sta enostranski izjavi s pogojevanjem, da bo tožnik umaknil izvršbo, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Tolminu in Slovenski Bistrici, kjer pa je šlo le za eno terjatev v znesku 1.500.000,00 SIT, ki jo je tožnik vtoževal v navedenih sodnih postopkih. Tožnik pa ni direktno nikoli zahteval ali vtoževal od tožencev zneska 2.625.000,00 SIT, razen v pripravljalni vlogi z dne 9.6.2010, ko ga je začel zatrjevati kot temelj za sklenjeno posojilno pogodbo. Tožnikov namen ni bil tisto, kar je bilo podpisano (odobritev posojila tožencema), ampak navidezen posel za poplačilo svoje zastarane terjatve. Takšen navidezen posel je v nasprotju s predpisi in moralnimi pravili, saj je vsekakor nemoralno izkoristiti stisko tožencev in pogojiti podpis navidezne pogodbe. Posojilna pogodba, pri izpolnitvi katere je tožnik vztrajal in jo dokazoval z odpovedjo zaradi neizpolnjevanja in kljub priznanju poplačila posojilne pogodbe z vrnitvijo nakazanega posojila, pa vsekakor ne more biti dokaz, da je med strankama obstajal dogovor, kot ga zatrjuje sodišče. Slednje je kršilo tudi 2. odst. 7. čl. ZPP, saj bi moralo v skladu s tem določilom izvesti vse dokaze, da bi ugotovilo, zakaj je prišlo do navideznega pravnega posla, še posebno zato, ker je toženec v svoji vlogi 9.6.2010 in nadaljnjih predlagal zaslišanje prič in jih tudi navedel in se je toženec v vlogi z dne 22.7.2010 z izvedbo teh dokazov strinjal, ker je menil, da bi njihova izvedba dokazala pravilnost njegovih trditev, da se stranke o poplačilu zastaranih tejatev posebej niso nikoli dogovarjale. Sodišče tudi ni izvedlo zaslišanja strank, kot je to zahtevala tožena stranka, ravno tako pa ni ocenilo dokazov, ki jih je toženec „vložil ugovoru“, ni pa se niti opredelilo do listinskih dokazov, ki jih je predložil tožnik, in sicer do posojilne pogodbe iz leta 1992, plačil iz tega obdobja, ki prav tako izkazujejo plačila v letu 1993. Da je tožnik izsilil od toženca podpis posojilne pogodbe in da med strankama ni šlo za nikakršen dogovor o poplačilu zastaranih terjatev, priča s strani tožnika vložen dopis B. z dne 28.11.2008. Povzetek vsebine listin pa le dokazuje, kako je tožnik z enostranskimi izjavami pogojeval umik izvršbe za znesek 1.500.000,00 SIT. Naslovno sodišče je navedene dopise (A 18, A 17, A 19, A 20) ocenilo kot ponudbe tožnika in sprejem ponudbe tožene stranke, takšno stališče pa je nesprejemljivo. Sodišče je pri povzemanju domnevne vsebine dogovora spregledalo, da je bil med strankama odprt samo en postopek pred Okrajnim sodiščem v Tolminu za znesek 1.500.000 SIT in nič drugega. Sodišče je povzelo tudi kreditno pogodbo med HKS in tožencem z dne 31.8.1992 za znesek 2.625.000 SIT in da je bil ta znesek porabljen za prvega toženca, kar pa ni bistveno za konkretno zadevo. Vendar pa pogodba z dne 3.11.2008, za katero je sodišče zatrdilo, da je bistvena in pomembna, nima nobene povezave s poplačevanjem dolgov po pogodbi z dne 31.8.1992, ker če bi to bilo res, potem bi bil dogovor med strankama povsem drugačen in bi tožnik kot strokovnjak takšen dogovor vnesel v pogodbo o dolgoročnem kreditu tako, da bi ugotovil dolg tožene stranke do tožnika in nato navedel, kako bo toženec ta dolg poplačal. Torej nobenega dogovarjanja med strankama ni bilo, tožnik je poklical prvega toženca, mu vročil pogodbe in menice ter naročil, da v kolikor ne bo prinesel vsega podpisanega, ne bo umaknil izvršilnega predloga na sodišču za znesek 1.500.000,00 SIT. Tožnik je dobro vedel, da je v letu 2007 od Javnega sklada odkupil zastaran dolg, zato tudi nikoli ni začel vtoževati navedenega dolga. Sodišče se o ugovoru zastaranja ni opredelilo, nerazumljivo je, da ni ugotavljalo zastaranja terjatve, ki naj bi se s sklenjeno pogodbo poplačevala, torej tudi ne roka za poplačilo terjatev po pogodbi z dne 31.8.1992, ki je bil najkasneje 31.8.2002, glede na to, da je pogodba določala poplačilo posojila v roku deset let od podpisa pogodbe, torej so vse terjatve absolutno zastarane. Sodišče ni odločilo, kateri materialnopravni predpis je uporabilo v tem primeru. Ker je po njegovi odločitvi tožena stranka s sklenjeno pogodbo pristala in sta se stranki sporazumeli, da bo prva tožena stranka poravnala tožniku dolg po pogodbi z dne 31.8.1992 z odplačilno dobo 10 let, je bilo sodišče dolžno presojati ugovorne navedbe tožene stranke o zastaranem dolgu, torej po temelju 341. čl. OZ. Ta dovoljuje pisno pripoznavo zastarane obveznosti, ki pomeni odpoved zastaranju. Toda za njegovo veljavnost bi morala tožena stranka pisno pripoznati zastarano obveznost, tega pa v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti. Popolnoma nova kreditna pogodba za 24.000,00 EUR z odplačilno dobo do leta 2013 je kreditna pogodba, kot jih daje tožnik kot banka svojim komitentom in nič drugega.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba toženih strank ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je konec leta 2008 prišlo med tožečo in prvotoženo stranko do sklenitve dogovora o zaključku vseh med njima odprtih zadev. Njegova vsebina je bila v tem, da prvotožena stranka v dokončno in celotno poplačilo vseh svojih dolgov plača tožeči stranki znesek 49.000 EUR, in sicer s plačilom 25.000 EUR s strani toženca ali tretje osebe po njegovem nalogu do 30.11.2008 in najkasneje do takrat s sklenitvijo kreditne pogodbe med tožečo stranko in tožencem za znesek 24.000 EUR; z izstavitvijo izbrisne pobotnice s strani tožeče stranke za nepremičnine, zastavljene v njeno korist ter z ustavitvijo vseh sodnih postopkov, ki jih je tožeča stranka vodila zoper toženca.

Res je, da je sodišče prve stopnje vsebino med strankama sklenjenega dogovora ugotovilo iz listin, ki jih je sestavila tožeča stranka oziroma tretja oseba (B. d.d.), ne drži pa pritožbena trditev, da je te listine le povzemalo, ne pa tudi ocenjevalo v smislu izkazovanja dogovora med strankama. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje posebej poudarilo, da se je med strankama dejansko dogajalo to, kar izhaja iz listin; dejanja, ki jih je ugotovilo sodišče in ki potrjujejo vsebino dogovora, so: plačilo 25.000 EUR, opravljeno dne 18.11.2008 s strani B. d.d. za toženca na račun tožeče stranke; dne 3.11.2008 sklenitev kreditne pogodbe za znesek 24.000 EUR; dne 28.11.2008 izplačilo tega zneska tožencu, ki je še istega dne ta znesek nakazal nazaj tožeči stranki, z navedeno pogodbo pa se je zavezal tožeči stranki ta kredit odplačevati; izstavitev izbrisne pobotnice s strani tožeče stranke in posredovanje le-te B. d.d.; umik predlogov za izvršbo s strani tožeče stranke v zadevah In 1 in I 1, ustavitev postopka zavarovanja in izbris hipoteke na nepremičninah.

Drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka v obravnavani zadevi vložila predlog za izvršbo na podlagi menice s protestom in da je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na podlagi kreditne pogodbe z dne 3.11.2008, vendar pa sodišče prve stopnje zato, ker je svojo odločitev temeljilo na dogovoru med pravdnima strankama, doseženem jeseni 2008, ni kršilo določbe 1. odst. 2. čl. Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da sodišče odloča v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov. Pritožbeno sodišče meni, da predstavlja navedeni dogovor podlago (razlog) za sklenitev kreditne pogodbe z dne 3.11.2008 (39. čl. Obligacijskega zakonika, OZ), kar pomeni, da ni utemeljena pritožbena trditev, da navedena pogodba nima nobene povezave s poplačevanjem dolgov po pogodbi z dne 31.8.1992. Izostanka povezave med eno in drugo pogodbo tudi ne more predstavljati dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, in sicer, da bi v primeru, če bi dejansko obstajal takšen dogovor, tožeča stranka kot strokovnjak pogodbo o dolgoročnem kreditu oblikovala tako, da bi v njej ugotovila dolg tožene stranke do tožeče stranke in nato navedla, kako bo tožena stranka ta dolg poplačala.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji toženčev dolg po kreditni pogodbi z dne 31.8.1992 v višini 30.354,36 EUR po stanju na dan 19.10.2005, pritožba te ugotovitve ne izpodbija. Toženčevo obveznost po navedeni kreditni pogodbi sta pravdni stranki nadomestili z novo, s tem da sta dne 3.11.2008 sklenili kreditno pogodbo (prenovitev po 323. čl. OZ). Četudi drži, da je prenovljena obveznost prvotožene stranke ob sklenitvi pogodbe z dne 3.11.2008 že zastarala, to ne pomeni, da je zato sklenjena kreditna pogodba navidezen posel, kar se zatrjuje v pritožbi. OZ določa, da se lahko prenovi obstoječa obveznosti (1. odst. 323. čl. OZ), zastarana terjatev pa predstavlja obstoječo toženčevo obveznost (po določilu 342. čl. OZ lahko dolžnik veljavno izpolni zastarano obveznost). Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da sklenjena pogodba nasprotuje prisilnim predpisom, da naj bi z njeno sklenitvijo tožeča stranka izkoristila stisko tožencev, pa pritožnika zatrjujeta le pavšalno. Ker je torej sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo prenovljeno kreditno pogodbo z dne 3.11.2008, je utemeljeno zavrnilo ugovor toženih strank o zastaranju terjatve. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je prvi toženec dolg dolžan plačati kot kreditojemalec po kreditni pogodbi z dne 3.11.2008 in kot menični zavezanec, druga toženka pa je menično izjavo podpisala kot avalist in je s tem jamčila za plačilo meničnega zneska.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, kot jih je v svoji vlogi z dne 9.6.2010 predlagala tožeča stranka, saj jih je ta podala v dokaz svojih trditev, ne pa trditev toženih strank. Slednja bi ob izpolnjenih predpostavkah lahko uveljavljala takšno kršitev določb postopka le v primeru, če sodišče ne bi izvedlo z njene strani predlaganih dokazov. Kar se pa tiče trditev, da sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja strank po predlogu tožene stranke, ta zatrjevana kršitev določb postopka ni bila uveljavljena že na prvi stopnji (286. b čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), tako da je sedaj ni mogoče upoštevati. Kateri so tisti dokazi, ki jih je toženec „vložil ugovoru“ in ki jih sodišče naj ne bi ocenilo, pa pritožnika ne navajata, tako da teh trditev že zato ni mogoče upoštevati.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.