Jedro

Ob upoštevanju vseh procesnih dejanj, opravljenih v preiskavi in po vloženi obtožnici, prvostopnemu sodišču ni moč očitati zavlačevanja postopka oziroma takšne neažurosti pri obravnavanju te kazenske zadeve, da bi šlo za kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, oziroma za kršitev obtoženčeve ustavno zagotovljene pravice, da se o obtožbi zoper njega odloči v razumnem roku.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega J.G. varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočnim sklepom, navedenim v uvodu te sodbe, je bil zoper obt. J.G. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor do konca glavne obravnave.

Zoper ta sklep je obtoženčev zagovornik dne 7.5.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo vlaga na podlagi 2. točke 420. člena v zvezi s 371. členom in 2. odstavkoma 200. člena ZKP. Meni, da v postopku evidentno ni zakonsko zahtevane ažurnosti ter predlaga, da vrhovno sodišče pripor zoper obtoženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da zagovornikove navedbe o neažurnosti postopka ne držijo in predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik z vloženim izrednim pravnim sredstvom ne izpodbija obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP in tudi ne navaja nobene (absolutne) bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, na katero se zagovornik sklicuje v svoji zahtevi. Iz vsebine njegove zahteve pa je razvidno, da uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki je podan, če so storjene druge (torej ne iz 1. odstavka 371. člena ZKP) kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V konkretnem primeru zagovornik uveljavlja kršitev določbe 2. odstavka 200. člena ZKP, po kateri je sodišče dolžno postopati posebno hitro, če je obdolženec v priporu.

Iz podatkov spisa izhaja, da se obtoženec nahaja v priporu od 16.9.1995, da je bila zoper njega dne 15.12.1995 vložena obtožnica zaradi kaznivega deajnja spolnega napada na otroka po 2. in 1. odstavku 183. člena KZ in da je dne 9.5.1996 (torej dva dni po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti) sodišče prve stopnje izdalo sodbo, s katero je bila obtožencu za navedeno kaznivo dejanje izrečena kazen 5 let zapora.

V zvezi z zatrjevano neažurnostjo sodišča, vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da delo sodišča prve stopnje ni bilo najbolj ekspeditivno. Vendar pa ob upoštevanju vseh procesnih dejanj, opravljenih v preiskavi in po vloženi obtožnici, prvostopnemu sodišču ni moč očitati zavlačevanja postopka oziroma takšne neažurosti pri obravnavanju te kazenske zadeve, da bi šlo za kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, oziroma za kršitev obtoženčeve ustavno zagotovljene pravice, da se o obtožbi zoper njega odloči v razumnem roku.

Vrhovno sodišče lahko ocenjuje le, ali je bilo dosedanje delo sodišča prve stopnje v nasprotju z določbo 2. odstavka 200. člena ZKP, ne more pa se spuščati v utemeljenost zagovornikovih navedb, "da zadeva ne bo pravnomočno rešena še najverjetneje eno leto". Ne glede na to pa vrhovno sodišče pripominja, da ažurnost izvedbe kazenskega postopka ni odvisna samo od sodišča, temveč od ravnanj vseh procesnih udeležencev - torej tudi zagovornika.

Ker po presoji vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev zakona ni podana, je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).