Jedro

Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.

Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).

Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).

Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.

Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.

Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa.

II. Toženec krije sam svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 585,60 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postopek delno ustavilo (za plačilo 10.763,53 EUR s pp) (I), ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnice do toženca za plačilo 26.432,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2019 do plačila, da ne obstoji terjatev toženca do tožnice za plačilo 26.432,23 EUR, ter tožencu naložilo, da tožnici plača 26.432,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2019 do plačila, v roku 15 dni (II) ter ji povrne še stroške postopka 1.537,21 EUR v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III).

2. Zoper II. in III. točko izreka se pritožuje toženec iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse. To je nevzdržno. Tožnica je poleg tega še javni zavod. Sodišče se je napačno oprlo na 190. člen OZ, kar je tudi v nasprotju s sodno prakso. Delodajalec prikrajšanja ne more terjati nazaj. Tudi če je tožnica dejansko bila prikrajšana po tem, ko je izvršila sodbo o obstoju delovnega razmerja, ni bila prikrajšana neupravičeno, saj je to pripisati le njej. Ne more se sklicevati na dobro vero, na zlorabo pravic s strani delavca. Toženec se ne strinja, da je bila s sodbo I Pd 108/2018 predrugačena narava razmerja na tak način, da je v celoti posegla v civilnopravno razmerje. Pravnomočno ugotovljen obstoj delovnega razmerja ne izključuje možnosti istočasnega obstoja civilnega razmerja. S tem ne pride do prenehanja obstoja temelja za izvršena plačila. Pogodbe so bile realizirane, delo opravljeno, toženec ni bil obogaten. Če sodišče ugotovi obstoj delovnega razmerja za nazaj, to ne pomeni, da mora toženec vrniti, kar je prejel na podlagi poslov. Sodišče se ni opredelilo do teh navedb. Sodba I Pd 108/2018 ni mogla poseči v samo veljavnost in vsebino pogodb civilnega prava, ki so bile realizirane. Te niso bile razveljavljene v gospodarskem sporu. Zaposlitev za polni delovni čas ne izključuje popoldanskega s.p. Ugotovitev sodišča, da zavodi vrnejo prispevke s.p.‑ju je zmotna in povsem splošna. Ni se opredelilo do tega, da država v primeru naknadne ugotovitve delovnega razmerja ne povrne v celoti plačanih prispevkov, zadrži npr. prispevke za popoldanski s.p. Sodišče se napačno sklicuje na zadevo VIII Ips 20/2019, saj se ta ni nanašala na neupravičeno obogatitev. Toženec je svoj zaslužek porabil v okviru opravljanja dejavnosti s.p. Ni možno primerjati zneskov izplačil po računih iz opravljanja pridobitne dejavnosti z neto zneski, ki jih prejme delavec. Plača se praviloma določi na podlagi splošnih aktov delodajalca, kolektivnih pogodb ali plač primerljivih delavcev, v konkretnem primeru pa se plača zaradi spoznavne krize ni ugotavljala na teh izhodiščih. Treba bi bilo uporabiti 191. člen OZ. Glede tega se sodišče ni opredelilo do navedb, zakaj tožnica ne more terjati nazaj plačanih zneskov - ob plačevanju računov je vedela, da so obstajali elementi delovnega razmerja, morala bi vedeti, da bruto plačila na podlagi pogodb civilnega prava presegajo neto izplačila iz delovnega razmerja. Ni si pridržala pravice zahtevati presežke nazaj. Sodišče se je do tega pomanjkljivo opredelilo. Zmotno je stališče, da ni relevaneten 3.a člen ZSPJS. Toženec ne more biti v slabšem položaju kot javni uslužbenec, ki mu je plača napačno odmerjena. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi toženčev pobot. V zvezi s tem glede plačanih prispevkov ni ugotavljalo dejanskega stanja, le na splošno in napačno je navedlo, da so za vračilo prispevkov pasivno legitimirani prejemniki (zavodi). Vendar pa država zadrži prispevke za popoldanski s.p. Civilne pogodbe niso določale stroškov službenih poti. Tudi niso določale poročanja o delu, poteh. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na izpovedbi prič, ki z določili pogodb nista bili seznanjeni. Ni res, da toženec glede tega ni priložil listinskih dokazov. Opisal je nekaj poti, ki so mu ostale v spominu, gre pa tudi za časovno oddaljenost. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A.A., ki bi lahko izpovedal o načinu dela in aktivnostih toženca in potrdil navedbe toženca. Dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo vseh nadrejenih tožencu. Sploh pa je toženec samostojno upravljal s svojim s.p., brez sodelovanja tožnice in pri njej zaposlenih. Tožnica bi morala voditi ustrezne evidence. Ker jih ni, se ne more sklicevati na to, da toženec ni opravil službenih poti. Uveljavlja nesklepčnost nasprotne tožbe. Zahtevek bi bilo treba zavrniti. Tudi je sodišče o plačilu davkov in prispevkov že odločalo v sporu I Pd 108/2018. Sprva je bilo toženo več oziroma drugače. Toženec je lahko šele po spremenjeni nasprotni tožbi, prejeti 6. 3. 2020, ugovarjal stvarno pristojnost sodišča. Šele od takrat je tožnica vtoževani znesek utemeljevala z odpadlo podlago civilnih pogodb ter terjala nazaj plačila po teh pogodbah, ki so nad zneski neto plač. Ker sodišče ni ugotovilo spremembe tožbe, je bistveno kršilo določbe postopka. Pogodbe civilnega (gospodarskega) prava niso bile sklenjene med pravdnima strankama, temveč med dvema pravnima subjektoma, zato se zavzema za splošno pristojnost, kjer bi lahko bil pasivno legitimiran kvečjemu B.B. s.p. (481. člen ZPP). Vztraja tudi pri zastaranju. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da sodišče ni moglo odstopiti od ustaljene sodne prakse. Sodne prakse o tem, v kolikšni meri je delodajalec upravičen terjati vračilo zneska, ki je bil plačan na podlagi civilnopravnega razmerja, ker je bilo to preoblikovano v delovnopravno razmerje, namreč še ni. Vrhovno sodišče je v zvezi s podobnimi vprašanji dopustilo nekaj revizij, o katerih še ni bilo odločeno. Tožnik napačno prikazuje, da ni prejel za 26.432,23 EUR več kot je znašala njegova plača. Očitno poudarja načelo »kar je dano, je v zlato jamo zakopano«. Ko se razmerje iz civilnega razmerja preoblikuje v delovno, mora delodajalec za nazaj plačati davke in prispevke, delavec pa lahko zahteva, da mu zavodi vrnejo plačane prispevke. Zahteva lahko tudi poračun dohodnine. Tožnica je tožencu plačala dvakrat - prvič iz naslova civilnega, drugič iz naslova delovnega razmerja. To je dokazala s predložitvijo obračunov, REK obrazcev in izvedenih plačil. Ker tožencu kot delavcu pripada le neto plačilo, je vtoževala razliko med prejetimi plačili in neto plačo. Osnova za obračun davkov in prispevkov je dobiček iz poslovanja. Nepomembne so navedbe, da toženec ni imel (bilančnega) dobička. Ta se lahko zmanjša s prikazom službenih poti, ki jih dejansko ni bilo, kot je pokazal dokazni postopek. Jasna podlaga vtoževanega oziroma prisojenega vračila je tretji odstavek 190. člena OZ. Ni relevantno, koliko je kdo tvegal s sklenitvijo pogodb civilnega prava, ampak le, kakšna je posledica, če se s sodbo civilno razmerje opredeli kot delovno razmerje. Tudi ne gre za vprašanje vračila preveč plačane plače po 3.a členu ZSPJS, saj izplačano ni bila plača, ampak plačilo s.p-jevih računov. Davke in prispevke, ki bremenijo delavca, je dolžan obračunati in v delavčevemu imenu plačati delodajalec, davke in prispevke, ki jih je bila ta ista oseba dolžna plačati kot s.p., pa je moral izvajalec po pogodbi civilnega prava obračunati in plačati sam. Glede pobotnega ugovora je pomembno, da toženec lahko sam izterja nazaj plačane prispevke. Dokazano je bilo, da ni bilo službenih poti, čeprav je to toženec prikazoval v razmerju do FURS. Ko je potekal spor glede obstoja delovnega razmerja, še ni bil znan izračun, ki je bil podlaga za opredelitev zneska v nasprotni tožbi (37.195,76 EUR). Sprva je tožnica predvidevala, da bo razlika znašala 52.270,89 EUR. Ko pa je sodišče v I Pd 108/2018 določilo plačo za 32. plačni razred, je tožnica temu prilagodila izračun, kar je privedlo do utesnitev zahtevka oziroma do delnega umika tožbe. Ni šlo za spremembo istovetnosti zahtevka. Zmoten je ugovor stvarne nepristojnosti, saj se nasprotna tožba nanaša na delovno razmerje in s tem na toženca kot delavca. Sploh pa sta samostojni podjetnik in fizična oseba isti subjekt, tako da tudi toženčev ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka) preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni utemeljen očitek samovoljnega odstopa od ustaljene sodne prakse, saj tovrstne prakse niti še ni. Gre za vprašanje poračunavanja prejemkov iz civilnega razmerja s prejemki iz delovnega razmerja v posledici pravnomočne sodbe delovnega sodišča, s katero je glede civilnega razmerja ugotovljeno, da ima elemente delovnega razmerja. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja ima za posledico priznanje pravic ter naložitev plačila prejemkov iz prisojenega delovnega razmerja, ki je lahko nižje kot plačilo po civilnih pogodbah.

7. Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.

8. Kot tožnica pravilno pojasnjuje v odgovoru na pritožbo, je resda uspela v podobnih sporih1 doseči dopuščeno revizijo v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo tudi na predmetni spor, na katera ob začetka pritožbenega postopka še ni bilo odgovorjeno, v času odločanja pritožbenega sodišča pa že, in sicer v korist revidentke, kar upošteva tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi. Gre zlasti za stališča iz prve tovrstne odločitve vrhovnega sodišča VIII Ips 89/2019 z dne 19. 10. 20212, s katero sicer poračun še ni bil izveden, vseeno pa je iz obrazložitve tega judikata sklepati na pravilno izvedbo poračuna v izpodbijanem sporu.

9. Pritožba sodišču prve stopnje na več mestih očita pomanjkljivo obrazložitev sodbe ter neopredelitev do toženčevih trditev. Smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. ter 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih ugotovilo vsa relevantna dejstva za sprejem odločitve, kot v tem primeru, kar vse je tudi ustrezno obrazložilo. To, da sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam toženca bodisi o dejstvih bodisi o materialnem pravu, ne pomeni postopkovne kršitve, kot zmotno sklepa toženec. Kot nakazano in kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve te odločbe, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

10. Ustrezno je izhajalo iz predhodnega delovnega spora I Pd 108/2018, v katerem je toženec (v vlogi tožnika) dosegel obstoj delovnega razmerja zoper tožnico (ki je ta takrat nastopala kot toženka), za katero je opravljal delo kot s.p. po pogodbah o poslovnem sodelovanju. Glede na to, da so bili v navedenem sporu ugotovljeni elementi delovnega razmerja, presenečajo protislovne navedbe toženca (ki se sicer ne nanašajo na glavno stvar spora, ampak na toženčev pobotni ugovor, kar je predmet obrazložitve šele ob koncu te sodbe), da je bil v odnosu s toženko samostojen - kot da ne bi bil vključen v delovni proces.

11. Tožnica je že v času vodenja navedenega spora vložila nasprotno tožbo (z dne 24. 9. 2018) in zahtevala, da sodišče tožencu naloži, da ji vrne vse, kar je prejel več kot znaša neto plača. Dne 13. 12. 2018 je bilo razsojeno, da je bil toženec dejansko v delovnem razmerju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017, na delovnem mestu novinar specialist. Delodajalki je bilo med drugim naloženo, da mu je dolžna obračunati3 mesečno bruto plačo, ki bi jo prejemal na tem delovnem mestu za 32. plačni razred, tj. 1.485,46 EUR za čas od 1. 1. 2013 do 31. 5. 2013, 1.469,81 EUR za čas od 1. 6. 2013 do 31. 8. 2016 in 1.485,46 EUR za čas od 1. 9. 2016 do 31. 12. 2017, povečano v skladu z merili za napredovanje ter veljavnimi predpisi, ga za to obdobje prijaviti v obvezna zavarovanja, od bruto plač zanj obračunati in odvesti davke in prispevke, ter mu izplačati razliko med neto plačo, ki bi jo prejemal na navedenem delovnem mestu, in plačilom za delo, ki ga je prejel pri njej4. Naložilo ji je tudi obračun bruto regresov za leta 2013 do 2015 v vsakokratni višini 346,00 EUR, za leto 2016 v višini 696,00 EUR in za leto 2017 v višini 790,73 EUR, od teh zneskov pa tudi odvesti davke in izplačati neto znesek.

12. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo. Glede na povzeto odločitev, ki je delodajalcu nalagala jasno izpolnitev denarnih terjatev, so brezpredmetne pritožbene navedbe, da naj bi bil znesek plače določen zaradi nekakšne spoznavne krize. Toženka je sodbo izvršila.

13. Tožnica je s predložitvijo listin pod A5 dokazala, da je sodno odločbo izvršila tako, da je za toženca odvedla dajatve od naslednjih bruto mesečnih plač: 1.490,36 EUR za čas od januarja 2013 do maja 2013; 1.474,66 EUR od junija 2013 do oktobra 2013; 1.479,51 EUR od novembra 2013 do oktobra 2014; 1.489,21 EUR od novembra 2014 do oktobra 2015; 1.484,36 EUR od novembra 2015 do avgusta 2016; 1.505,07 EUR za september in oktober 2016; 1.509,97 EUR od novembra 2016 do oktobra 2017; 1.514,87 EUR za november 2017 in december 2017. Mesečno je obračunala: za čas od januarja 2013 do maja 2013 prispevke 329,38 EUR in dohodnino 165,62 EUR; od junija 2013 do oktobra 2013 prispevke 325,89 EUR in dohodnino 162,34 EUR; od novembra 2013 do oktobra 2014 prispevke 326,97 EUR in dohodnino 163,35 EUR; od novembra 2014 do oktobra 2015 prispevke 329,11 EUR in dohodnino 165,40 EUR; od novembra 2015 do avgusta 2016 prispevke 328,05 EUR in dohodnino 164,36 EUR; za september in oktober 2016 prispevke 332,63 EUR in dohodnino 168,71 EUR; od novembra 2016 do oktobra 2017 prispevke 333,70 EUR in dohodnino 169,75 EUR; za november 2017 in december 2017 prispevke 334,78 EUR in dohodnino 170,79 EUR. Iz navedenega izhaja, da je vsota bruto plač znašala 89.452,86 EUR, prispevkov 19.769,03 EUR in dohodnine 9.944,40 EUR, kar je skupno 59.739,43 EUR neto plač. Regres za leto 2013, 2014 in 2015 znaša v vsakoletni višini 346,00 EUR, za leto 2016 bruto 696,00 EUR, dohodnina 4,06 EUR, neto regres pa 691,94 EUR; za 2017 bruto 790,73 EUR, dohodnina 197,68 EUR, neto regres pa 593,05 EUR. Tožencu pripadajoči neto regres znaša skupno 2.322,99 EUR. Skupni neto prejemki toženca po pravilni ugotovitvi sodišča znašajo 62.062,42 EUR. Ta znesek je sodišče odštelo od 89.466,65 EUR, kolikor je toženec prejel na podlagi pogodb civilnega prava. Razlika znaša 27.404,23 EUR, zaradi česar je zaključilo utemeljeno vtoževanje 26.432,23 EUR. Toženec takšnemu izračunu višine pravzaprav niti ne nasprotuje, saj prisojeno izpodbija predvsem po temelju.

14. Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi5, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).

15. Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen – podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).

16. Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.

17. Toženec navaja, da vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 20/2019 ni omenjalo pravil o neupravičeni obogatitvi, zaradi česar sodišču prve stopnje očita neustrezno sklicevanje na ta judikat, v katerem pa je bilo po pravilnem opozorilu sodišča prve stopnje vendarle že jasno nakazano, da je delavec v primeru ugotovljenega obstoja delovnega razmerja upravičen do plače, kakršno bi prejel, če bi bil v delovnem razmerju, poračunano s prejemki iz civilnopravnega razmerja. Tudi vrhovno sodišče samo se v novejši, že omenjeni zadevi VIII Ips 89/2019, sklicuje na svoja stališča, ki jih je predhodno nakazalo v zadevi VIII Ips 20/2019. 18. Tožnica je v vlogi z dne 5. 3. 2020 (poimenovana: utesnitev tožbenega zahtevka) navedla, da je toženca prijavila v zavarovanja od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017, ZZZS pa je 23. 12. 2019 za navedeno obdobje izdal odločbo o lastnosti toženca kot zavarovanca iz delovnega razmerja. Naredila je obračun plače, davkov in prispevkov (REK obrazci) ter plačala davke in prispevke (potrdila o bremenitvi računa). Po odbitju davkov in prispevkov od dosojene plače in regresa znaša pripadajoči mu neto znesek 63.064,42 EUR (na nadaljnjem mestu je navajala 63.034,42 EUR), katerega je odštela od vsote plačil tožencu po civilnih pogodbah, ki znaša 89.466,65 EUR in tako izračunala, da je toženec prejel od nje 26.432,23 EUR več, kot znaša neto znesek, do katerega je upravičen iz vzpostavljenega delovnega razmerja. Ker je na podlagi dejansko izvršene obveznosti plačila davkov in prispevkov iz delovnega razmerja za toženca razvidno, da je ta upravičen do večjega neto zneska, kot je tožnica predvidela ob vložitvi nasprotne tožbe, je zahtevek znižala s 37.195,76 EUR na 26.432,23 EUR. Zakonske zamudne obresti od 26.432,23 EUR je zahtevala od pravnomočnosti sodbe I Pd 108/2018 do plačila - pred tem jih je zahtevala le od izteka paricijskega roka dalje.

19. Le v tem obrestnem delu je šlo za povečanje zahtevka in s tem za spremembo tožbe, ki jo je sodišče pravilno dopustilo, ker je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (185. člen ZPP). V preostalem pa ni šlo za spremembo tožbe, kot to zmotno trdi pritožba. Ni šlo za spremembo istovetnosti zahtevka iz naslova glavne stvari, ampak le za znižanje glavnice. Neutemeljeno vztraja, da je tožnica podlago v prvotnih tožbenih navedbah utemeljevala z obračunom prispevkov iz delovnega razmerja in akontacije dohodnine, nato pa z odpadlo pravno podlago in uveljavljanjem nazaj plačila po pogodbah civilnega prava, ki so nad neto zneski. Tožnica je vseskozi navajala, da ji je toženec v primeru ugotovitve obstoja delovnega razmerja dolžan vrniti, kar predstavlja več kot neto plačo, v pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2018, ki je bila tožencu vročena istočasno z vročitvijo nasprotne tožbe v odgovor (15. 11. 2019), pa je tožnica tudi izrecno zatrjevala neupravičeno obogatitev za primer presoje, da je odpadlo dosedanje razmerje po pogodbah civilnega prava, ki je nadomeščeno z delovnopravnim.

20. Tožnici ob vložitvi nasprotne tožbe ni bilo znano, kolikšna bo višina plače, ki jo bo sodišče v zadevi I Pd 108/2018 prisodilo tožencu niti kolikšna bo višina neto zneska po odbitku davkov in prispevkov od prisojenih prejemkov. Četudi je šlo pravzaprav za preuranjeno vložitev tožbe, kar kaže na problem sklepčnosti tožbe v tej začetni fazi postopka, pa je tožnica to sanirala z vlogo z dne 5. 3. 2020, ki je pomenila tudi delni umik tožbe za 10.763,53 EUR, s čimer je toženec soglašal. Četudi ob vložitvi nasprotne tožbe v njej uveljavljani tožbeni zahtevek še ni dospel, pa je za vprašanje zavrnitve zahtevka bistveno, da je vtoževana dajatev zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP).

21. Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.

22. Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku6. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno7 – njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.

23. Toženec je neuspešno v pobot uveljavljal tudi potne stroške v skupni višini 49.641,38 EUR, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mu ti stroški dejansko niso nastali. Sam je izpovedal, da mu tožnica teh voženj ni naročila in da je o njih ni obveščal, saj da to tudi ni bil dolžan. Tudi nadrejena (C.C. in D.D.) o nastalih potnih stroških nista vedela izpovedati. Toženec je navajal še, da je na snemanja prišel s svojim avtom, tožnica pa je poudarila, da mu službenih poti ni naročila, ter da tudi sicer niso bile potrebne, na terene je šla širša ekipa (snemalci, tehniki itd.) s službenimi vozili tožnice in na njene stroške. Njene navedbe sta potrdila že omenjena nadrejena. Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje novinarja A.A., ki naj bi izpovedal o delu, načinu dela in aktivnostih toženca, o tem, da honorarni sodelavci niso bili dolžni poročati urednikom glede opravljenih sestankov in da se sestanki z gosti niso opravljali z vedenjem urednikov. Ker to niso odločilna dejstva spora, sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga kot nepotrebnega ni kršilo določb postopka.

24. Toženec je izpovedal, da razen predložene tabele, v katero je vpisoval podatke o poteh, nima nobenega drugega listinskega dokaza o obstoju teh poti. Neutemeljeno vztraja, da tožnica obstoja teh poti ne more uspešno zanikati, ker o tem ni vodila evidence po ZEPDSV. Za oblikovanje dokazne ocene so bolj kot zatrjevano negativno dejstvo pomembna ugotovljena dejstva, da tožnica tožencu službenih poti ni naročila, da ji jih on niti ni sporočal, zato tožnici ni smiselno očitati, da o teh stroških nima evidence. Toženec tudi v svoji izpovedi ni vedel vsebinsko pojasniti podatkov iz omenjene tabele. Primeroma, glede zapisa za 2. 1. 2013, pot v E., razlog: sestanek s stranko F.F., je na vprašanje, glede česa sta se sestala, izpovedal, da se ne spomni, verjetno glede morebitnega gostovanja v oddaji, pri čemer se tudi okoliščin morebitnega gostovanja ni spomnil oziroma je izpovedal, da je F.F. potem verjetno sodeloval v oddaji, oziroma, da ne ve. Sodišče prve stopnje je toženčevo izpoved pravilno ocenilo kot neprepričljivo, pri čemer časovne oddaljenosti ni možno šteti kot odločilne za sprejem drugačne dokazne ocene.

25. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec v tabelo pogosto vnašal relacijo G. - H. - G., tj. pot od doma do tožnice in nazaj, upoštevalo pa je tudi, da je bilo v zadevi I Pd 108/2018 ugotovljeno, da je delo opravljal v prostorih tožnice, polni delovni čas, stroški rednega prihoda na delo in z dela pa so že predmet nasprotne tožbe I Pd 803/2020, ki jo je vložil zoper tožnico.

26. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vtoževana terjatev obstoji, da v pobot uveljavljana terjatev do višine tožbenega zahtevka ne obstoji in je tožencu pravilno naložilo plačilo 26.432,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 6. 2019. S tem, ko se dan po pravnomočnosti sodbe v zadevi Pd 108/2018 šteje za nastop zamude s plačilom, čemur toženec niti ne nasprotuje, njegov ugovor zastaranja terjatev v času od januarja do septembra 2013 zaradi vložitve nasprotne tožbe 24. 9. 2018 ne more biti utemeljen.

27. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

28. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo, v katerem utemeljeno vztraja pri novejših stališčih, pomembnih za razvoj sodne prakse. Zato se ji prizna 800 točk, kar z DDV znaša 585,60 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Predmet presoje v teh sporih sicer ni bila nasprotna tožba - podobna problematika poračunavanja se je nanašala na ugovore izpolnitve in tudi na pobotne ugovore, kar pa se je pokazalo za preuranjeno, saj tekom trajanja sporov iz naslova obstoja faktičnega delovnega razmerja še ni znana višina neto prejemkov iz delovnega razmerja. 2 Relevantna je tudi zadeva VIII Ips 47/2020 z dne 19. 10. 2021, ki se natančneje ukvarja z institutom bruto plače in pravilnim izrekom v delovnih sporih, ki ne zajema odločitve o davkih in prispevkih. Slednje pa se navezuje tudi na vsebino civilne sodbe vrhovnega sodišča II Ips 2242/2019 z dne 6. 9. 2021 s pritrdilnim ločenim mnenjem, ki poudarja nedopustnost sodnega odločanja o predmetu, ki sodi v pristojnost davčnega organa. 3 V omenjenem sklepu VIII Ips 89/2019, še bolj nazorno pa v judikatu VIII Ips 47/2020 se vrhovno sodišče zavzema za pravilnejše izreke v delovnih sporih, in sicer da se dikcija obračunati bruto plačo v znesku ... in po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zzo nadomesti s klasično dikcijo izrekov o denarnih terjatvah - zgolj na plačilo ... z zzo. 4 Toženec med drugim v pritožbi predlaga zavrnitev zahtevka tudi zaradi slednjega dela izreka pravnomočne sodbe, četudi s tem verjetno misli na vztrajanje pri svojem ugovoru litispendence iz prvostopenjskega postopka, ki pa ga je sodišče prve stopnje prav tako pravilno zavrnilo. V zadevi I Pd 108/2018 je delodajalka uveljavljala pobotni ugovor, ki pa ga je sodišče zavrglo, ker je šlo za za uveljavljanje istovrstne terjatve kot z nasprotno tožbo. Zavrženje pobotnega ugovora pa sodišča ne odvezuje vsebinskega odločanja o nasprotni tožbi. 5 Prvi odstavek 190. člena OZ namreč v prvem odstavku določa: Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Vendar pa ta izhodiščna določba 190. člena OZ ni pomembna za odločitev v tem sporu. Enako velja za ostale določbe OZ o pravilih vračanja (npr. 191. člen OZ), z interpretacijo katerih skuša toženec v pritožbi doseči spremenjeno odločitev, ko navaja, da ni šlo za zlorabo pravic s strani delavca, da tožnica tekom izvajanja civilnega razmerja ni bila v dobri veri, da je tožnica ob plačevanju računov vedela, da so obstajali elementi delovnega razmerja, da si ni pridržala plačano terjati nazaj. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno obrazloženo zavrnilo. 6 Za odločitev v tem sporu ni relevantno, kar izpostavlja pritožba, da zaposlitev za polni delovni čas ne izključuje sočasnega popoldanskega s.p., saj v toženčevem primeru ni šlo za takšen primer. Ugovori v tej smeri so zato v tem drugem sporu še toliko manj upoštevani. Posledično pa tudi očitek, da bi moralo sodišče upoštevati, da država v primeru naknadne ugotovitve delovnega razmerja zadrži npr. prispevke za popoldanski s.p. 7 Tako tudi VIII Ips 89/2019.