Jedro

Sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo obravnava vsako izpodbijano odločbo posebej, zaradi česar združevanje različnih zadev v zvezi z zahtevami za sodno varstvo ni mogoče. Ker je postopek o prekršku tekel zoper storilca kot voznika - fizično osebo, mu je sodišče prve stopnje vabila pošiljalo na naslov njegovega stalnega bivališča.

Glede na izkazane vročitve vabil in dejstvo, da postopek ni tekel zoper storilca kot zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o., ni bilo nobene podlage, da bi sodišče storilca vabilo preko zaposlitve.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 45,00 EUR, v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo in plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo v izreku o sankcijah tako, da je storilcu za vseh pet obravnavanih prekrškov izreklo opomin po 21. členu Zakona o prekrških (ZP-1), v ostalem pa potrdilo izpodbijani plačilni nalog. Storilcu je tudi naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1., 2 in 3. točka prvega odstavka 154. člena ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, v ponovnem postopku odloča v enotnem postopku in oprosti tako njega kot odgovorno osebo in pravno osebo odgovornosti za storjene prekrške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V predmetni zadevi je bil izpodbijani plačilni nalog storilcu izdan:

-ker je skupna največja dovoljena masa tovornega vozila, ki ga je vozil, bila prekoračena za 400 kg (s čimer je kršil drugi odstavek 31.a člena ZCes-1 in storil prekršek po 1. alineji šestega odstavka 31. a člena ZCes-1),

-ker je največja dovoljena skupna masa, predpisana za to vrsto vozila, bila prekoračena za 2.900 kg (s čimer je kršil prvi odstavek 31. člena ZCes-1 in storil prekršek po 2. alineji tretjega odstavka 31. člena ZCes-1),

-ker je bila prekoračena dovoljena osna obremenitev na drugi osi vozila po določilih proizvajalca za 1.900 kg (s čimer je kršil šesti odstavek 30. člena ZCes-1 in storil prekršek po sedmem odstavku 30. člena ZCes-1),

-ker je osni pritisk na drugi osi tovornega vozila presegal osno obremenitev, predpisano po pravilniku za 3.400 kg (s čimer je kršil prvi odstavek 30. člena ZCes-1 in storil prekršek po 3. alineji tretjega odstavka 30. člena ZCes-1),

-ker je prevažal nevarno blago z oznako UN1760, jedka tekočina, N. D. N, 8, II v količini 400 litrov, s tem pa presegel mejno količino po poglavju 1. 1. 3. 6. ADR sporazuma (333 litrov), zaradi česar bi moral pri prevozu take količine tega blaga upoštevati vse določbe ADR oz. 34. člena ZPNB, in imeti certifikat o opravljenem usposabljanju za prevoz nevarnega blaga, ugotovljeno pa je bilo, da storilec nima opravljenega certifikata o opravljenem usposabljanju za prevoz nevarnih snovi, da prevozna enota (tovorno vozilo) ni bila ustrezno označena s predpisanimi oranžnimi tablami, da v vozilu ni bilo pisnih navodil za ravnanje v primeru prometne nesreče in da tovor ni bil ustrezno zavarovan pred premikanjem (prekršek po 21. točki 3. odstavka 55. člena ZPNB).

5.Pritožbeno sodišče uvodoma v zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje kršilo 70. člen ZP-1, ker ni vodilo enotnega postopka zoper storilca in pravno osebo A. d. o. o. ter njega kot odgovorno osebo te pravne osebe, poudarja, da je sicer res v obravnavanem dogodku storilec bil obravnavan kot voznik, ki je opravljal prevoz s sredstvi in za potrebe dejavnosti pravne osebe A. d. o. o., kjer je tudi zaposlen, vendar je izpodbijani plačilni nalog bil izdan njemu kot vozniku, medtem ko je prekrškovni organ postopek zoper pravno osebo A. d. o. o. očitno vodil ločeno. Čeprav je glede na navedbe v pritožbi tudi pravna oseba vložila zahtevo za sodno varstvo, obeh postopkov ni mogoče voditi enotno. Sodišče namreč v postopku z zahtevo za sodno varstvo obravnava vsako izpodbijano odločbo posebej, zaradi česar združevanje različnih zadev v zvezi z zahtevami za sodno varstvo ni mogoče. Ker se v predmetnem postopku izpodbijani plačilni nalog glasi na storilca, je sodišče pravilno preizkušalo le ta plačilni nalog in ne glede na seznanjenost s tem, da je bil zaradi istega historičnega dogodka sprožen tudi postopek zoper pravno osebo A. d. o. o., ni imelo zakonske podlage za enotno obravnavanje obeh zahtev za sodno varstvo. Tako zatrjevana bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni izkazana.

6.Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo v bistvenem zatrjeval, da ni vedel, da je vozilo preobremenjeno, ker ga naročnik prevoza ni seznanil s težo blaga, niti s tem, da naj bi opravil prevoz nevarnega blaga, je sodišče dopolnilo dokazni postopek po določbi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 tako, da je prebralo opis dejanskega stanja prekrškov, ki ga je sodišču predložil prekrškovni organ skupaj z zahtevo za sodno varstvo, zapisnik o tehtanju tovornega vozila in izjavo družbe B. d. o. o. o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 25. 4. 2022. Sodišče prve stopnje je sicer tudi vabilo storilca na zaslišanje, vendar ker se storilec na vabilo ni odzval, čeprav mu je vabilo bilo pravilno in pravočasno vročeno, niti ni svojega izostanka opravičil, v vabilu pa je bil opozorjen, da bo sodišče v primeru neopravičenega izostanka o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez njegovega zaslišanja, je izpodbijano sodbo izdalo brez zaslišanja storilca ter se oprlo na listinske dokaze v spisu.

7.Tudi v zvezi z vabljenjem storilca na zaslišanje sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka o prekršku, kot neutemeljeno sodišču očita storilec v pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 85. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v postopku o prekršku uporablja smiselno na podlagi drugega odstavka 67. člena ZP-1, se vročitev praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen. Ker je postopek o prekršku tekel zoper storilca kot voznika - fizično osebo, mu je sodišče prve stopnje vabila pošiljalo na naslov njegovega stalnega bivališča. Sodišče je storilca na zaslišanje vabilo večkrat, in sicer prvič za dne 20. 11. 2023, nato za 17. 1. 2024, nazadnje pa za dne 18. 3. 2024. Pri tem iz vročilnic izhaja, da je vsa vabila storilec prevzel osebno, in sicer prvo vabilo 10. 10. 2023, drugo vabilo 13. 11. 2023, tretje vabilo pa 10. 1. 2024. Glede na izkazane vročitve vabil in dejstvo, da postopek ni tekel zoper storilca kot zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o., ni bilo nobene podlage, da bi sodišče storilca vabilo preko zaposlitve. Pomislekov v pravilnost vabljenja pa ne vzbujajo niti pritožbene trditve, da na naslovu storilca živi tudi njegov sin z istim imenom, s katerim pa sta skregana in ne govorita, saj te navedbe ostajajo zgolj na ravni zatrjevanj. Ker je bil storilec pravilno in pravočasno vabljen na zaslišanje, katerega se ni udeležil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ocenilo, da njegovo zaslišanje ni potrebno za pravilno odločitev (saj je vse izčrpno pojasnil že v zahtevi za sodno varstvo), so bili pogoji za izdajo sodbe brez zaslišanja iz drugega odstavka 69. člena ZP-1 izpolnjeni in bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana.

8.Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da listinska dokumentacija, ki jo je ocenilo kot verodostojno, dokazuje, da je storilec storil vseh pet prekrškov in da je njegov zagovor le poskus, da se izogne odgovornosti za storjene prekrške. V zvezi s storilčevimi navedbami, da ni bil seznanjen s težo blaga, ker naročnik v dobavnicah za zadnji dve paleti ni navedel niti vrste, niti teže blaga, zaradi katerih je prišlo do preobremenitve tovornega vozila, je sodišče prve stopnje na podlagi izjave pravne osebe B. d. o. o. ugotovilo, da je voznik C. C. bil seznanjen o prevozu blaga in s tem, da naj bi prevoz opravil dvakrat (v dveh vožnjah) ravno zaradi tega, da vozilo ne bi bilo preobremenjeno in da bi v vozilu prevažal manjšo količino nevarnega blaga in ne bi presegel količin, pri katerih za prevoz nevarnega blaga ni potrebno izpolnjevati vseh pogojev po ADR sporazumu (v skladu z določbami ZPNB bi lahko prevažal nevarno blago do količine 333 l, prevažal pa je nevarno blago v količini 400 l, ki pa je bilo naloženo na dveh paletah ravno zato, da bi z dvema vožnjama spoštoval predpise), storilec pa je tovor naložil sam in vse naenkrat, čeprav mu je bilo naročeno, da dostavo opravi v dveh vožnjah. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je storilec dolgoletni voznik in da bi zato moral že po videzu opaziti, da je vozilo preobremenjeno, saj je to bilo vidno po pnevmatikah, ki so bile jajčaste oblike. Ob navedenem je sodišče prve stopnje storilcu očitalo, da je prekrške storil z zavestno malomarnostjo, ker ni ravnal s potrebno pazljivostjo.

9.Ker glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 sodbe, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje vezano. Zato ne more upoštevati pritožbenih navedb, v katerih storilec zatrjuje, da je neresnična trditev, da naj bi bil naročen dvojni prevoz, da se naročnik izgovarja nanj, da iz dokumentacije naročnika jasno izhaja, da tovora niso opredelili po teži in da je zaradi tega na podlagi dokumentacije bil v dejanski in pravni zmoti. Prav tako so neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih storilec ponavlja navedbe iz zahteve za sodno varstvo in trdi, da je v primeru obravnavanega prevoza bil prepričan, da je s prevozom in naloženim tovorom vse v najlepšem redu in da prevaža tovor, skladno z vsemi predpisi, ker je naložil 17 palet, ki običajno tehtajo po 700 kg in zaradi tega upravičeno verjel, da ni dosegel nosilnosti po prometnem dovoljenju to je 11.945 kg, ter da ni vedel in ni mogel vedeti, da je na zadnjih dveh paletah naložena nevarno snov, ki bistveno presega po teži običajno paleto (ti dve paleti sta bili težki 1.522 kg) in ker sta bili povsem zaviti v foliji se sploh ni videlo, za kakšno blago gre in tako ob prevozu ni vedel, da naj bi šlo za kakršnokoli nevarno snov in še da je tudi glede opreme na vozilu bil prepričan, da ima vozilo vso potrebno in veljavno opremo, saj je to vozilo podjetje kupilo 1. 4. 2022, prekrški pa so bili storjeni 7. 4. 2022, saj tudi te navedbe po vsebini predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče zmotno uporabilo materialne določbe ZP-1, ker iz njegovih trditev v zahtevi za sodno varstvo izhaja, da je izkazana upravičena dejanska in pravna zmota, pa pritožbeno sodišče poudarja, da glede na to, da sodišče prve stopnje navedbam v zahtevi za sodno varstvo ni sledilo in je ugotovilo, da je storilec s strani naročnika prevoza bil seznanjen, da je zaradi preseženih količin, oziroma teže blaga ter zaradi upoštevanja predpisov o prevozu nevarnega blaga potrebno prevoz blaga po dobavnicah opraviti v dveh vožnjah, sodišče prve stopnje podlage za uporabo določb KZ-1 o dejanski in/ali pravni zmoti ni imelo in je utemeljeno zaključilo, da je storilec za storjene prekrške tudi odgovoren in da jih je storil s krivdno obliko zavestne malomarnosti. Izkazano je namreč, da storilec kot dolgoletni poklicni voznik, ki za istega naročnika opravlja prevoze blaga že 15 let, zaradi česar se nedvomno zaveda, da lahko s tem, ko na vozilo naloži več tovora, kot je to dovoljeno po Zces-1, oziroma po veljavnih predpisih in navodilih proizvajalca ter s tem, ko prevaža nevarno blago v nasprotju z določbami ZPNB, stori prekrške, pa je kljub temu lahkomiselno pričakoval, da tudi v primeru, če naloži vse blago, ki je bilo pripravljeno za prevoz, naenkrat, teh prekrškov ne bo storil.

11.Pri preizkusu sankcij je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prekrškovni organ storilcu izrekel enotno globo za vseh pet prekrškov v znesku 2.500 EUR (pri čemer iz plačilnega naloga izhaja, da so bile storilcu za posamezne prekrške globe določene v višini, kot je predpisana za posamezni prekršek), vendar je pri odločitvi o sankciji upoštevalo, da je storilec voznik že več kot 15 let, pa do sedaj še ni bil nikoli kaznovan ter da tudi po storitvi teh prekrškov ni zoper njega sprožen nov postopek o prekršku, kar po mnenju sodišča prve stopnje izkazuje, da gre za discipliniranega voznika in zaradi česar je sodišče prve stopnje štelo, da bo namen kaznovanja dosežen tudi z opominom, ter mu je v skladu z 21. členom ZP-1 za vse storjene prekrške izreklo opomin. Prekrškovni organ v odgovoru na pritožbo sicer upravičeno izraža nerazumevanje nad odločitvijo sodišča, da storilcu kljub hudim kršitvam namesto globe izreče opomin, vendar glede na to, da se je zoper sodbo pritožil le storilec, pritožbeno sodišče v odločitev o izreku sankcij ne more posegati, saj izpodbijane sodbe ni mogoče spremeniti v njegovo škodo (dvanajsti odstavek 163. člena ZP-1),.

12.Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1) .

13.Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tarifne številke 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške postopka - sodno takso v znesku 45,00 EUR, ki jih je storilec dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu, ki mu ga bo poslal prekrškovni organ.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 67/2, 70 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 85, 115 Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 30, 30/3-3, 30/7, 31, 31a, 31a/6-1, 31/3-2, Zakon o prevozu nevarnega blaga (1999) - ZPNB - člen 34, 55, 55/3, 55/3-21