Jedro

Zgolj zatrjevanja novih dejstev v pritožbi, ne da bi stranka za te svoje navedbe ponudila tudi ustrezne dokaze, ni mogoče upoštevati, čeprav je stari ZPP/77 dopuščal navajanje novot v pritožbenem postopku (benificium novorum).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: "Sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.1.1993 ter sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 17.2.1993 se delno spremenita tako, da se tožnika oprosti hujše kršitve delovne obveznosti po 1. in 4. točki disciplinskega sklepa, v ostalem se zahtevek za razveljavitev navedenih sklepov zavrne".

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu, to je glede odločitve o reintegracijskem zahtevku, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa skupne disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.1.1993, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 17.2.1993, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnika zoper sklep disciplinske komisije, ter da ga je tožena stranka dolžna vrniti nazaj na delo in naloge vodje reprodukcije v PC P., vse v roku 15 dni pod izvršbo. Toženo stranko pa je zavezalo k povrnitvi stroškov postopka tožniku v višini 54.515,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1998 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in uveljavlja vse pritožbene razloge po 353. členu ZPP/77 ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V izpodbijani sodbi je prvostopenjsko sodišče tožnika oprostilo dveh kršitev delovnih obveznosti in sicer neopravičene odklonitve prevoza prašičev v Ljubljano in neopravičenega izostajanja z dela, spoznalo pa ga je za disciplinsko odgovornega, da je dne 19.11.1992 neopravičeno izostal z dela ter istega dne pri podjetju Lek posredoval informacije in se predstavil za predstavnika tuje firme ter nadaljnjo kršitev, da od 23.11.1992 dalje v roku 10 dni ni izdelal predlagane sanacije. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožnika oprostilo dveh očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, zmotno odločilo, ko je vzdržalo v veljavi najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Poleg tega pritožnik meni, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, saj so odločilni razlogi v nasprotju z izvedenimi listninskimi dokazi, kar je razvidno iz predloženih listin. Na 3. strani svoje pritožbe pa tudi navaja, da je bil 17.2.1993 v bolniškem staležu, ko se je obravnaval njegov ugovor in mu tako ni znano, v kakšni sestavi je delavski svet obravnaval njegov ugovor. Tožniku je le znano, da je mandat članom delavskega sveta že potekel, zato delavski svet na seji dne 17.2.1993 ni bil zakonsko konstituiran oziroma je odločal brez mandata.

Pritožba je delno utemeljena.

V konkretnem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo ter sklep disciplinske komisije in delavskega sveta tožene stranke delno spremenilo in tožnika oprostilo hujše kršitve delovne obveznosti po 1. in 4. točki disciplinskega ukrepa, v preostalem delu pa je zahtevek za razveljavitev navedenih sklepov zavrnilo. V ostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjem izpodbijanem delu, to je glede odločitve o zavrnitvi reintegracijskega zahtevka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (Sodba VDSS opr.št. Pdp 252/99 z dne 15.2.2001). Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo delno spremenilo zato, ker ni bilo nikakršnih razlogov za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, glede na to, da je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo storitve dveh hujših kršitev delovne obveznosti, vendar je o tem zavzelo stališče le v razlogih sodbe, ne pa v izreku sodbe.

Sicer pa je pritožbeno sodišče soglašalo z odločitvijo in z razlogi sodišča prve stopnje in je bila pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava neutemeljena. Tožniku so bile dokazane očitane hujše kršitve delovne obveznosti, ki so bile zajete v 2., 3. in 5. točki izreka disciplinskega sklepa. Tožniku je bil po zaključku sodišča druge stopnje povsem zakonito izrečen disciplinski ukrep, upoštevajoč okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), saj so disciplinski organi tožene stranke ugotovili, da so bile podane motnje delovnega procesa zaradi storjenih hujših kršitev delovne obveznosti.

Na revizijo tožnika je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Revizijsko sodišče je glede na to, da revizija vsebinsko uveljavlja še kršitev določb pravdnega postopka iz 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri in ugotovilo, da pritožbeno sodišče ni preizkušalo izpodbijane sodbe v delu, ki se je izpodbijal s pritožbo (365. člen ZPP/77). Zato je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je ta njegova opustitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (1. odst. 354. člena ZPP/77). Revident naj bi v pritožbi, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje izrecno navedel, da mu je "znano", da je mandat članov delavskega sveta ob odločanju ugovora že potekel in da zato delavski svet na seji dne 17.2.1993 ni bil zakonsko konstituiran oziroma je odločal brez mandata. Ker sodišče druge stopnje o tem ugovoru ni zavzelo stališča in o njem ni odločalo, je po mnenju revizijskega sodišča podana relativna bistvena kršitev pravil postopka po 1. odst. 354. člena ZPP/77, zaradi česar je sodbo sodišča druge stopnje tudi razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v ponovno obravnavo.

Pritožbeno sodišče je na seji dne 4.10.2002 ponovno odločalo o utemeljenosti pritožbe tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 18.11.1998 in pri ponovnem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP/77, saj razlogi v sodbi niso v nasprotju z listinskimi dokazi kot to zmotno pavšalno zatrjuje pritožba. Pritožbeno sodišče pa je v ponovnem postopku tudi odpravilo s strani revizijskega sodišča očitano relativno bistveno kršitev pravil postopka po 1. odst. 354. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo s tem, ker ni odločalo o v pritožbi zgolj pavšalno zatrjevanih dejstev, da je mandat članov delavskega sveta ob odločanju o ugovoru že potekel in da zato delavski svet na seji dne 17.2.1993 ni bil zakonsko konstituiran oziroma je odločal brez mandata.

Revizijsko sodišče je v svojem sklepu navedlo, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča in odločilo o izrecni pritožnikovi navedbi, da je delavski svet odločal brez mandata. Pritožbeno sodišče se s stališčem revizijskega sodišča, da je šlo za relativno kršitev pravil postopka, ne strinja. Pritožbeno sodišče meni, da zgolj pavšalno zatrjevana pritožbena trditev sploh ni pravno pomembna.

Sporna zadeva se sicer obravnava še po določbah ZPP iz leta 1977 in ne po določbah novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99), ki je določil eventualno maksimo tudi v pritožbenem postopku. Po novem 337. členu ZPP/99 sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP/99. Novi ZPP/99 pač določa drugačna pravila pri navajanju novih dejstev in dokazov v pritožbi upoštevajoč eventualno maksimo in pravila, da je le prvi narok za glavno obravnavo v postopku pred sodiščem prve stopnje namenjen navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov in da je kasneje stranka pri takem ravnanju prekludirana. Za konkretno sporno zadevo novi ZPP še ni uporabljiv. Vendar pa ne glede na to, da se sporna zadeva obravnava še po starem ZPP/77, sodišče druge stopnje kljub temu meni, da je takšna pavšalna trditev v pritožbi pravno neupoštevna. Tožnik je šele v pritožbi začel navajati, da mu je "znano", da je delavski svet sprejel dokončni sklep brez mandata, torej v nepravilni sestavi. Za to svojo pavšalno zatrjevano dejstvo pa ni predložil nobenih dokazov.

Tudi po določbah starega ZPP/77 (1. odst. 352. člena ZPP/77), v katerem je vzpostavljeno načelo novot (benificium novorum) v pritožbenem postopku, ima navajanje novih dejstev tudi neko mejo. Stranke imajo pravico, da navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze in sicer pritožnik v pritožbi, njegov nasprotnik pa v odgovoru na pritožbo. Glede na sistem povezanosti trditev z dokazno ponudbo mora stranka, ko navaja nova dejstev, predlagati zanje dokaze, oziroma, ko predlaga dokaze, mora navesti dejstva, ki se naj s temi dokazi dokazujejo. Čeprav je stari ZPP/77 opredeljeval "benificium novorum", kar pomeni, da je dopuščal navajanje novih dejstev in dokazov tudi v pritožbenem postopku, pa je treba kljub temu izhajati iz načela, da je težnja zakona bila v tem, da stranki vse navedbe in dokaze podata in predlagata že na sodišču prve stopnje (7/2 in 299. člen ZPP/77). To izhaja tudi iz stroškovne sankcije, ki je opredeljena v 3. odstavku tega člena. Poleg tega pa je v 299. členu ZPP/77 izraženo načelo koncentracije navedb. To načelo je izraženo z intencijo zakona, da stranki podata hkrati, to je naenkrat in čimprej, vse svoje navedbe. Vsaka stranka mora v svojih izvajanjih navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi mora dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Upoštevajoč načelo koncentracije navedb in načelo kontradiktornosti je potrebno razlagati tudi določbo starega ZPP, ki ureja navajanje novih dejstev in novih dokazov v pritožbenem postopku. Če stranka za nova dejstva, ki jih zatrjuje v pritožbi ne ponudi ustreznih dokazov, novih navedb v pritožbi ni mogoče upoštevati (povezanost trditve z dokazno ponudbo - 219. člen ZPP/77 oziroma 212. člen ZPP/99). Če stranka za novo dejstvo (in ne za zgolj pavšalno zatrjevano neko trditev), ki jo zatrjuje v pritožbi, ne ponudi ustreznih dokazov, novih navedb v pritožbi ni mogoče upoštevati. Ker se pritožnik sklicuje pavšalno na neko dejstvo in sicer, da mu ni znano ali je delavski svet odločal v zakoniti sestavi, bi moral najmanj, kar je, da bi to pritožbeno sodišče lahko upoštevalo, za to trditev, navesti tudi dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, česar pa ni storil. Tudi ob sistemu urejenega načela navajanja novot v pritožbi, kot je bil opredeljen v starem ZPP, po oceni pritožbenega sodišča, te navedbe ni mogoče upoštevati, kar pomeni, da tudi ni potrebno nanje odgovarjati.

Sodišče druge stopnje se tudi ne strinja s stališčem revizijskega sodišča, da je sprememba izreka možna samo, če se spremeni vrsta izrečenega disciplinskega ukrepa. Zato tudi pri ponovni odločitvi vztraja pri tem, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nepopoln. Zato je izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.1.1993 ter sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 17.2.1993 delno spremenilo in je tožnika oprostilo hujše kršitve delovne obveznosti po 1. in 4. točki disciplinskega sklepa, v ostalem pa zahtevek za razveljavitev navedenih sklepov zavrnilo. V nespremenjenem delu, to je glede odločitve o zavrnitvi reintegracijskega zahtevka, pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča mora sodišče v primeru, če ugotovi, da delavec nekaterih hujših kršitev delovne obveznosti ni storil, zaradi česar ga oprosti disciplinske odgovornosti, glede teh kršitev spremeniti odločitev disciplinske komisije, glede obstoja ostalih kršitev, za katere sodišče delavca spozna za disciplinsko odgovornega pa vzdrži sklepa v veljavi. Ker postane pravnomočen le izrek sodbe in ne tudi obrazložitev, je pritožbeno sodišče vztrajalo pri svoji odločitvi in ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, kljub temu, da se je revizijsko sodišče postavilo ponovno na stališče, da v takem primeru ni potrebno spreminjati sodbe sodišča prve stopnje, saj se ne spremeni vrsta izrečenega disciplinskega ukrepa.

Sicer pa je pritožbeno sodišče pri ponovni presoji zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da je materialnopravno pravilna. Tožniku so dokazane očitane hujše kršitve delovne obveznosti pod 2., 3. in 5. točko. Ker gre pri kršitvi 5. točke v skladu z veljavnim določilom 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) in 1. odst. 29. člena Podjetniške kolektivne pogodbe za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se obligatorno izreče najstrožji disciplinski ukrep, vendar le pod pogoji, če so podane kvalifikatorne okoliščine navedene v 89. členu ZDR, za kršitve iz 2. in 3. točke pa se fakultativno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tožniku za dokazane hujše kršitve delovne obveznosti povsem utemeljeno izrečen najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tudi disciplinski organi tožene stranke so se opredelili do obstoja kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR.

Ker gre tudi pri izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja za prenehanje delovnega razmerja na pobudo delodajalca, je potrebno ob določbah ZTPDR in ZDR upoštevati tudi določbe konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 15/92). Konvencija v 4. členu določa, da zaradi sposobnosti in obnašanja delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami delodajalca, delavcu lahko preneha delovno razmerje le zaradi resnega razloga. V primeru izreka disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja gre za razlog, ki se nanaša na sposobnost in obnašanje delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, je na delodajalcu. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka dokazala obstoj resnega razloga za tožnikovo prenehanje delovnega razmerja v obravnavani zadevi.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zaključilo, da so disciplinski organi pravilno sklepali, da na strani tožnika ni zaznati takih olajševalnih okoliščin, ki bi eventualno narekovali pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa, niti na to ne more vplivati dejstvo, da je bilo ugotovljeno v sodnem postopku, da tožnik ni bil odgovoren za dvoje očitanih kršitev. Po načelu zakonitosti kot temeljnem načelu disciplinskega postopka je v 90. členu ZDR poudarjeno načelo indvidualizacije kazni. Po tej zakonski normi se izvršitev disciplinskega ukrepa denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži za dobo enega leta, vendar pa morajo biti za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa podane take olajševalne okoliščine na strani delavca, ki kažejo na to, da se tudi z omilitvijo sankcije doseže namen kaznovanja, kar pa v konkretnem primeru ni podano, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo po pogojni odložitvi izrečenega najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke ter v skladu z določbo 368. člena in 4. točke 373. člena ZPP/77 delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, saj je potrebno tožnika v izreku sodbe oprostiti dveh storitev hujših kršitev delovnih obveznosti), v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo v bistvu ni uspela, ampak je pritožbeno sodišče izrek sodbe delno spremenilo zato, ker je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo dveh hujših kršitev delovne obveznosti le v razlogih sodbe in je na ta način odpravilo pomanjkljivosti v izreku sodbe, je tudi zaključilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe (166. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).