Jedro

Priviligirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 222. člena KZ-1, kot se obtožencu očita po modificirani obtožbi, lahko stori le lastnik stvari. V predmetnem kazenskem postopku je bilo obtožencu zanesljivo dokazano, kar niti ni pritožbeno sporno, da je bil lastnik poslovne stavbe, ki je bila predmet požiga. Glede na to, da je obtoženec, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, kaznivo dejanje storil, kljub zatrjevanemu dobremu premoženjskemu stanju, torej premoženjsko korist zasledoval, ne da bi ga v to morebiti sililo pomanjkanje oziroma slabo premoženjsko stanje, je toliko prej mogoče njegove nagibe označiti kot nizkotne, saj sta ga k storitvi kaznivega dejanja vodila objestnost in pohlep.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi B. J. spoznan za krivega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju požiga po drugem v zvezi s prvim odstavkom 222. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 37. členom KZ-1. Izrečena mu je bila kazen osmih mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je bil v izrečeno kazen vštet čas pridržanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, grajajo pa tudi odločbo o kazni. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno se še zavzemajo za izrek kazenske sankcije opozorilne narave.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju požiga po drugem v zvezi s prvim odstavkom 222. člena KZ-1 ter v zvezi s 37. členom KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Pritožniki zmotno uveljavljajo ugovor zastaranja kazenskega pregona zoper obtoženca in s tem kršitev 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP. Ta je namreč podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti pa, ali je kazenski pregon zastaran ali izključen zaradi amnestije ali pomilostitve ali pa je stvar že pravnomočno razsojena. Do tega vprašanja se je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo pod točko 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to, da je državna tožilka na glavni obravnavi 18. 10. 2016 opis dejanja po obtožnici modificirala le z vnosom pravnega stavka in milejšo pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, je prvo sodišče utemeljeno zaključilo, da je bilo spoštovano določilo prvega odstavka 344. člena ZKP, po katerem se sme spremenjena obtožnica nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, v konkretnem primeru torej, kot je to zapisano v opisu, v času od 1. 1. 2009 do 7. 4. 2009. Za kaznivo dejanje požiga je v drugem odstavku 222. člena KZ-1 zagrožena kazen do petih let zapora. Ker po 4. točki prvega odstavka 90. člena ZKP kazenski pregon ni več dovoljen deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, bi zato zastaranje kazenskega pregona v obravnavani kazenski zadevi lahko nastopilo šele po 1. 1. 2019 dalje. Pripomniti gre, da je KZ-1, ki je v veljavi že od 1. 11. 2008 dalje, opustil razlikovanje med relativnim in absolutnim zastaranjem.

7. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, torej da dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje, pritožniki uveljavljajo s trditvijo, da je opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja pomanjkljiv, ker ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka „nizkotnih nagibov“ iz drugega odstavka 222. člena KZ-1. Po prepričanju pritožnikov očitek obtožencu, da je G. Z. ob napeljevanju k storitvi predmetnega kaznivega dejanja obljubljal, da mu bo izročil del denarja od zavarovalnine, ki jo bo prejel iz naslova požarnega zavarovanja za poslovno stavbo in opremo družbe B. d. o. o. ter ga napeljeval naj najde osebo, ki bo za plačilo 500,00 EUR požgala navedeno poslovno stavbo, ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka zlobnega ali drugega nizkotnega nagiba. Sodišče druge stopnje se ne strinja s predstavljenim stališčem obrambe saj ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do tega vprašanja pravilno opredelilo pod točkama 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kaznivo dejanje požiga namreč pomeni poškodovanje ali uničenje stvari z ognjem, pri čemer motiv storilca za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 222. člena niti ni pomemben za obstoj kaznivega dejanja. Priviligirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku istega člena, kot se obtožencu očita po modificirani obtožbi, pa lahko stori le lastnik stvari. V predmetnem kazenskem postopku je bilo obtožencu zanesljivo dokazano, kar niti ni pritožbeno sporno, da je bil lastnik poslovne stavbe, ki je bila predmet požiga. Glede na to, da je obtoženec, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, kaznivo dejanje storil, kljub zatrjevanemu dobremu premoženjskemu stanju, torej premoženjsko korist zasledoval, ne da bi ga v to morebiti sililo pomanjkanje oziroma slabo premoženjsko stanje, je toliko prej mogoče njegove nagibe označiti kot nizkotne, saj sta ga k storitvi kaznivega dejanja vodila objestnost in pohlep. Prav tako ni sprejemljiv argument pritožbe, da obtoženec ne bi prejel nobene zavarovalnine, ker ni bil zavarovalec on pač pa družba B. d.o.o. Da je bila ta družba zavarovalec in zavarovanec sicer res izhaja iz zavarovalne police z dne 9. 10. 2008 (list. št. 127), a kot pravilno argumentira sodišče prve stopnje pod točko 21 obrazložitve, bi obtoženec kot lastnik objekta, obenem pa tudi edini lastnik in družbenik družbe B. d.o.o. prejel denar od zavarovalnine. V nasprotju z vsebino citirane police za požarno zavarovanje je pritožbena trditev, da naj bi družba B. d.o.o. zavarovala le pisarniško opremo, stavba pa naj ne bi bila zavarovana. Predmet zavarovanja so namreč bile pisarne s pomožnim prostorom na naslovu ... in vsa oprema. Zavarovalna vsota (temeljna požarna nevarnost) za pisarne je znašala 80.000,00 EUR, za opremo pa 10.000,00 EUR.

8. V sklopu uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožniki sodišču prve stopnje očitajo napačne zaključke glede obtoženčeve zmožnosti za izklop videonadzornega sistema ter okoliščin povezanih z vstopom storilca požiga v poslovno stavbo. Zatrjujejo, da je bilo tudi na podlagi izpovedb priče B. B. izkazano, da obtoženec ni bil spreten pri rokovanju z računalnikom. Ob ogledu kraja dejanja je svoj ključ vhodnih vrat izročil policistom, priča M. P. pa je izpovedala, da so bili na ključavnici vhodnih vrat sledovi nasilnega odpiranja, ki jih po prepričanju obrambe ne bi bilo, če bi bila ta vrata odklenjena z originalnim ključem. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je prvo sodišče do izpostavljenih vprašanj uspešno, z neomajnimi argumenti, opredelilo pod točkama 14 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je izpostavilo tisti del izpovedbe priče M. P., kjer je ta potrdila, da so sledovi nasilnega odpiranja lahko nastali kadarkoli in nimajo zveze z obravnavanim dogodkom (list. št. 343). Na podlagi skladnega zagovora oziroma pozneje izpovedb D. T., pa je imelo sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo osnovo, da je slednjemu verjelo glede okoliščin izročitve ključa vhodnih vrat poslovne stavbe. Verodostojnost D. T. je prvo sodišče temeljito preizkusilo in svoje zaključke, s katerimi soglaša tudi sodišče druge stopnje, zanesljivo argumentiralo pod točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Priča B. B. je glede delovanja videonadzornega sistema na glavni obravnavi 17. 4. 2013 (list. št. 357 in 358) pojasnila, da je ta deloval, če je bil računalnik vklopljen, prenehal pa je delovati ob izpadih električne energije oziroma ob izklopu računalnika. Obtoženec je na glavni obravnavi 2. 4. 2013 navajal (list. št. 344): „Jaz sem zato, da bi pogledal posnetke, sicer vključil računalnik in ker nisem znal naprej, sem ga tudi izključil“. V nadaljevanju je še dodal, da računalnik sicer uporablja v zelo omejenem obsegu. Upoštevaje navedeno, pa ne more biti oporečen zaključek prvega sodišča pod točko 17 obrazložitve, da je kljub slabšemu poznavanju dela z računalnikom, obtoženec vendarle bil dovolj vešč, da računalnik izklopi in s tem onemogoči shranjevanje posnetkov videonadzorne kamere v predmetnem računalniku.

9. Pritožniki imajo sicer prav, da v dokaznem postopku ni bilo z nobenim neposrednim dokazom potrjeno poznanstvo med obtožencem ter ostalima dvema udeležencema kaznivega dejanja, vendar pa je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe njihovo medsebojno povezanost zanesljivo dokazalo na podlagi izpovedb D. T., uporabe ključa poslovne stavbe pri vstopu vanjo, za katerega je G. Z. povedal D. T., da ga je dobil od lastnika stavbe ter nenazadnje motiva pridobitve zavarovalnine, ki ga je prav tako potrdil D. T. Izvedbo požiga je obtoženec prepustil soobtoženemu G. Z. in zaradi konspirativnosti njunega delovanja, niti ni nelogično, kot se to zdi obrambi, da med njima ni bilo dokumentiranega telefonskega klica. Zato so po prepričanju sodišča druge stopnje pritožniki v zmoti, ko zatrjujejo, da je bil obtoženi B. J. v ponovljenem postopku spoznan za krivega le zaradi tega, ker sta bila ostala dva udeleženca že pravnomočno obsojena. Sodišče prve stopnje je namreč razsodilo na podlagi temeljite analize vseh izvedenih dokazov, tako vsakega posebej kakor tudi vseh skupaj kot celote, in šele potem na podlagi dokaznega standarda subjektivne gotovosti sprejelo pritožbeno osporavano dokazno oceno. Ker se torej na podlagi temeljito izvedenega dokaznega postopka in izčrpne dokazne argumentacije, pred prvo sodišče upravičeno ni postavil dvom, ali je obtoženec res storil očitano mu kaznivo dejanje, ni bilo nobenega razloga, da bi prvo sodišče postopalo po načelu „in dubio pro reo“ na katerega se sklicujejo pritožniki.

10. Pritožniki ne morejo biti uspešni z zatrjevanjem, da obtoženec v primeru požiga ne bi pridobil nobene večje premoženjske koristi iz naslova zavarovalnine, ter da družba B. d.o.o. še obstaja in ves čas uspešno posluje. To naj bi potrjevalo, da obtoženec ni imel motiva za storitev kaznivega dejanja, o čemer naj izpodbijana sodbe ne bi imela razlogov. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, iz police za požarno zavarovanje izhaja, da je zavarovalna vsota za zavarovanje temeljne požarne nevarnosti za pisarne poslovne stavbe znašala 80.000,00 EUR, za opremo pa 10.000,00 EUR. Priča H. V. je potrdila, da bi maksimalna dajatev zavarovalnice glede škode na objektu znašala 80.000,00 EUR. Glede na okoliščine izvedbe požiga, kot jih je opisal D. T. (polivanje notranjosti poslovnega objekta z bencinom) pa je očitno, da zasledovan obseg požiga ni bil omejen. Obtoženčev motiv oziroma nizkotne nagibe pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri in s sprejemljivimi razlogi argumentiralo pod točkama 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj pod točko 7. 11. Za pritožbeno sodišče je povsem sprejemljiva odločba o kazni. Izrečena kazen osmih mesecev zapora, upoštevaje tudi, da je za tovrstno kaznivo dejanje sicer v zakonu zagrožena kazen do petih let zapora, je povsem primerno in pravično nadomestilo za obtožencu dokazano kriminalno ravnanje. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno ovrednotilo ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Na strani olajševalnih okoliščin je v zadostni meri upoštevalo tudi obtoženčevo skrb za preživljanje treh otrok, glede na naravo kaznivega dejanja, pa ni nobenega razloga, da bi mu kot olajševalno upoštevalo uspešno vodenje podjetja ter da slednje ni bilo predmet kazenskih ali davčnih postopkov. Kot obteževalno je povsem upravičeno izpostavilo visoko stopnjo obtoženčeve krivde, ki se je izražala še v posebej izkazani motiviranosti obtoženca za storitev predmetnega kaznivega dejanja.

12. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.