Jedro

Za notarski zapis se analogno uporablja 356. člen OZ in tako terjatev, ki izvira iz notarskega zapisa, zastara v desetih letih. Medtem ko je za zamudne obresti treba uporabiti drugi odstavek 356. člena OZ, po katerem vse občasne terjatve, ki izvirajo iz odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev.

Pravno zmotno dolžnica v pritožbi napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da z notarskim zapisom SV 02 z dne 16. 11. 2010, ni prišlo do prevzema dolga v višini 400.000,00 EUR s strani B. A. Pogodba o prevzemu dolga je namreč pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik in na podlagi katere prevzemnik stopi na mesto prvotnega dolžnika, s čimer je slednji prost obveznosti. Z notarskim zapisom SV 02, ki so ga sklenili takratni upnik, posojilodajalec E. E., posojiljomalec A. A. in B. A., pa so se pogodbene stranke dogovorile, da B. A. pristopi k posojilni pogodbi kot solidarni porok in plačnik, pri čemer odgovarja za polovico obveznosti po posojilni pogodbi, to je za znesek v višini 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati se je B. A. zavezal, da bo v zavarovanje celotne navedene svoje obveznosti ustanovil hipoteko na svojih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da se z notarskim zapisom SV 02, obveznost glavnega dolžnika ni v ničemer zmanjšala. Šlo je le za dodatno zavarovanje oziroma utrditev dela obveznosti iz izvršilnega naslova.

F. A. res ni kot dolžnica označena v izvršilnem naslovu, kar pa še ne pomeni, da je izvršba zoper njo nedopustna. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo tejatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je, z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi.

V načelu, to je, če ni izpolnjen pogoj nekrivdne nezmožnosti ugotovitve pravno pomemebnih dejstev, je izvedba dokazov namenjena le dokazovanju že konkretno zatrjevanih dejstev in ne šele njihovemu odkrivanju (prepoved t. i. informativnega dokaza).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu II. točke izreka, ter v izpodbijanem delu III. točke izreka, to je, kolikor dolžnici niso bili priznani stroški ugovornega postopka v znesku nad 484,91 EUR, potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršbo ustavilo za znesek glavnice 70.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2023 dalje do plačila, in glede solastninskega deleža dolžnice do ½ na nepremičnini št. 1 (I. točka izreka), ugovoru dolžnice je delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo za zakonske zamudne obresti od glavnice 330.000,00 EUR od 19. 1. 2013 do 6. 12. 2016, ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. V preostalem delu je ugovor dolžnice zavrnilo (II. točka izreka) in upniku naložilo, da je dolžan dolžnici povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 484,91 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Dolžnica je vložila pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del II. točke izreka in zoper III. točko izreka, kolikor ji niso bili priznani stroški ugovornega postopka v znesku nad 484,91 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da bi po njenem prepričanju sodišče moralo ugovoru v celoti ugoditi in izpodbijani sklep o izvršbi v celoti razveljaviti. Dolžnica je v samem ugovoru podala ugovor pasivne legitimacije in bi moralo sodišče temu ugovoru ugoditi. V njem je dolžnica trdila, da je bila terjatev upniku že poravnana s strani A. A., B. A. in C. A., kar vse je bilo v samem ugovoru pojasnjeno. Predlagano pa je bilo, da se izvedejo dokazi, in sicer zaslišanje prič, česar pa sodišče neutemeljeno ni izvedlo. Pravilno je sodišče ugotovilo, da je potrebno upoštevati plačanih 70.000,00 EUR, saj je šlo za pristno listino, kljub temu, da so bile s strani upnika podane drugačne trditve. Vse to bi moralo sodišče voditi k temu, da bi tudi ostale trditve upnika moralo presojati z večjo skrbnostjo in ugotoviti, po izvedbi celotnega postopka, ki pa ni bil izveden, da dolg dolžnice do upnika ne obstaja. V predmetni zadevi je bilo potrebno celo angažirati izvedenca grafologa dr. D. D., da je dolžnica uspela dokazati, da trditve upnika ne držijo, in se jo terja za nekaj, česar ne dolguje. Opozarja tudi, da v tem postopku sploh ni bila zaslišana in ji je kršena njena pravica do izjave. Iz izpodbijanega sklepa izhaja v 10. točki obrazložitve, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, z zaslišanjem strank in prič A. A., B. A. in C. A., kar je po prepričanju dolžnice napačno in gre za kršitev postopkovnih pravil. Zaslišanja namreč niso bila zgolj predlagana v zvezi s plačilom 70.000,00 EUR, ampak v zvezi z ostalimi trditvami dolžnice, da dolg sploh ne obstaja. Dolžnica opozarja, da nikoli ni bila podpisnica nikakršnega notarskega zapisa, kar pa ni upoštevano. Ponovno poudarja, da ugovarja pasivno legitimacijo. V prvotnem predlogu za izvršbo je bil dolžnik označen A. A., tako da je bil popravek predloga za izvršbo, po prepričanju dolžnice, neutemeljen. Sodišče je odločalo mimo oziroma preko zahtevka. Po notarskem zapisu med prvotnim upnikom in B. A. je šlo za prevzem dolga, česar pa sodišče pravilno ni upoštevalo. Upoštevati bi moralo, da je B. A. stopil na mesto prvotnega dolžnika. B. A. je bil solidarni porok in plačnik, kar pa ni bilo upoštevano. Obrazložitev v 16. točki izpodbijanega sklepa je napačna. Po prepričanju dolžnice je tudi celotna terjatev zastarala, ne zgolj obresti. Tudi v 27. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izračunani uspeh ugovornega postopka ni pravilen. Uspeh dolžnice je večji in bi ji moralo sodišče priznati večji uspeh. Po prepričanju dolžnice je izpodbijani sklep v delu, kolikor je njen ugovor zavrnjen, nezakonit in bi moralo sodišče izvesti narok ter predlagane dokaze. Tega ni storilo in je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Dolžnica zato višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je bila, na predlog upnika E. E., zoper dolžnico F. A., s sklepom o izvršbi z dne 14. 1. 2020, dovoljena izvršba na podlagi izvršilnega naslova – neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 01 z dne 18. 1. 2010, zaradi izterjave glavnice v znesku 400.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 do plačila. Po podatkih v spisu je upnik E. E. med izvršilnim postopkom umrl in sodišče prve stopnje je, s sklepom z dne 6. 5. 2021 pravnomočno odločilo, da se izvršba namesto z dosedanjim upnikom E. E., nadaljuje z novim upnikom (dedičem), G. E. 7. Dolžnica F. A. se pritožuje zoper zavrnilni del odločitve o ugovoru, v katerem je kot bistveno: – navajala, da v tej zadevi predlog za izvršbo ni bil vložen zoper njo, temveč zoper A. A., na podlagi pogodbe v notarskem zapisu SV 01, po katerem je A. A. dolžan upniku E. E. znesek 800.000,00 EUR, z zapadlostjo 17. 1. 2013, sama dolžnica z dolgom nima ničesar in je sodišče z dovolitvijo izvršbe zoper njo prekoračilo postavljeni zahtevek; – prerekala obstoj terjatve po temelju in po višini ter podala ugovor zastaranja, tako glede glavnice, kot tudi glede obresti; prav tako je zatrjevala, da je bila celotna terjatev, po njenem vedenju, upniku že poravnana s strani tistih, ki so si denar izposojali, to so A. A., B. A. in C. A.; s tem v zvezi je dolžnica navedla tri konkretne zneske, na račun katerih naj bi se upnikova terjatev zmanjšala, in sicer: 400.000,00 EUR, 100.000,00 EUR in 70.000,00 EUR. Zato je po dolžničinem navedbah jasno, da je pravi dolžnik, A. A., odplačeval posojilo upniku in da nobenega dolga ni.

8. Izpodbijana odločitev je pravilna, prav tako razlogi zanjo in se jim višje sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti pridružuje. V nadaljevanju pa odgovarja na v pritožbi posebej izpostavljene argumente, pri čemer zaradi lažjega razumevanja zadeve, v zvezi z vsakim vsebinskim sklopom pritožbenih navedb, najprej na kratko povzema obrazložitev napadenega sklepa.

9. Sodišče prve stopnje je ugovoru delno ugodilo, kolikor je dolžnica v njem uveljavljala zastaranje terjatve. Pojasnilo je, da se za notarski zapis analogno uporablja 356. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in tako terjatev, ki izvira iz notarskega zapisa, zastara v desetih letih. Medtem ko je za zamudne obresti treba uporabiti drugi odstavek 356. člena OZ, po katerem vse občasne terjatve, ki izvirajo iz odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Skladno s 347. členom OZ torej v treh letih. Za obravnavano zadevo, v kateri je bil predlog za izvršbo vložen 6. 12. 2019, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zastarale zakonske zamudne obresti za čas od 19. 1. 20131 do 6. 12. 2016. Glede ostalih zakonskih zamudnih obresti je ugovor zastaranja štelo kot neutemeljen. Enako je presodilo v zvezi z uveljavljano glavnico, saj je ugotovilo, da desetletni zastaralni od začetka teka zastaralnega roka, to je od 17. 1. 2013,2 do vložitve izvršilnega predloga 6. 12. 2019, še ni potekel. Povzeti razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem so pravilni, pritožba pa v tem delu povsem pavšalna. Dolžnica namreč le posplošeno navrže, da je zastarala celotna terjatev, torej poleg obresti tudi glavnica, kar pa glede na prej navedeno ne drži, saj desetletni zastaralni rok od 17. 1. 2013 do vložitve izvršilnega predloga še ni potekel. 10. Dalje je sodišče prve stopnje ugovor štelo kot neutemeljen tudi, kolikor je dolžnica ugovarjala svoji pasivni legitimaciji. V zvezi s tem iz razlogov izpodbijanega sklepa kot bistveno izhaja, da je billa neposredna izvršljivost izvršilnega naslova – notarskega zapisa SV 01, po katerem je posojilojemalec in zastavitelj nepremičnine A. A., zaznamovana v zemljiški knjigi dne 18. 1. 2010, dolžnica pa je lastninsko pravico na predmetu izvršbe pridobila dne 17. 9. 2010, kar skladno s 142. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pomeni, da nesposredna izvršljivost notarskega zapisa učinkuje tudi proti njej. S tem je po presoji sodišča prve stopnje dolžničina pasivna legitimacija za to izvršbo utemeljena. Kot še izhaja iz izpodbijanega sklepa, je upnik v prvotnem predlogu za izvršbo kot dolžnika označil A. A., izvršbo pa je predlagal na nepremičnino v lasti F. A., zato ga je sodišče pozvalo k ustrezni opredelitvi dolžnika. Upnik je z vlogo z dne 7. 1. 2020 predlog za izvršbo ustrezno popravil tako, da je kot dolžnico označil zastavno dolžnico F. A.3 in je zato, po presoji prvostopenjskega sodišča, neutemeljena dolžničina navedba, da je odločilo preko postavljenega zahtevka. Dalje je sodišče še pojasnilo, da je z aneksom k posojilni pogodbi SV 02 z dne 16. 11. 2010, k posojilni pogodbi kot solidarni porok in plačnik pristopil B. A., pri čemer je bilo dogovorjeno, da odgovarja za izpolnitev polovice posojilojemalčeve obveznosti po posojilni pogodbi, to je za glavnico v znesku 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zavarovanje celotne svoje obveznosti se je B. A. tudi zavezal ustanoviti hipoteko na svojih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da z notarskim zapisom SV 02, ni šlo za prevzem dolga s strani B. A. za znesek 400.00,00 EUR, temveč za dodatno zavarovanje posojila, z ustanovitvijo solidarnega poroštva ter hipoteke. S sklenitvijo aneksa k posojilni pogodbi se, po presoji sodišča prve stopnje, posledično dolg takratnega dolžnika A. A. ni v ničemer zamanjšal. 11. Tudi s povzetim razlogovanjem prvostopenjskega sodišča v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije višje sodišče v celoti soglaša, pritožbenih navedb pa ne sprejema kot pravilnih. Pravno zmotno dolžnica v pritožbi napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da z notarskim zapisom SV 02 z dne 16. 11. 2010, ni prišlo do prevzema dolga v višini 400.000,00 EUR s strani B. A. Pogodba o prevzemu dolga je namreč pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik in na podlagi katere prevzemnik stopi na mesto prvotnega dolžnika, s čimer je slednji prost obveznosti (prim. 427. člen in 429. člen OZ). Z notarskim zapisom SV 02, ki so ga sklenili takratni upnik, posojilodajalec E. E., posojiljomalec A. A. in B. A., pa so se pogodbene stranke dogovorile, da B. A. pristopi k posojilni pogodbi kot solidarni porok in plačnik, pri čemer odgovarja za polovico obveznosti po posojilni pogodbi, to je za znesek v višini 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati se je B. A. zavezal, da bo v zavarovanje celotne navedene svoje obveznosti ustanovil hipoteko na svojih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da se z notarskim zapisom SV 02, obveznost glavnega dolžnika ni v ničemer zmanjšala (prim. 1019. člen OZ; 141. člen ter 142. člen SPZ). Šlo je le za dodatno zavarovanje oziroma utrditev dela obveznosti iz izvršilnega naslova (v višini 400.000,00 EUR). V zvezi z ugovorom pasivne legitimacije višje sodišče še pojasnjuje, da F. A. res ni kot dolžnica označena v izvršilnem naslovu, kar pa še ne pomeni, da je izvršba zoper njo nedopustna. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo tejatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je, z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi (142. in 153. člen SPZ). Glede na navedeno in ker je upnik v obravnavani zadevi, po pozivu sodišča prve stopnje, predlog za izvršbo popravil tako, da je kot dolžnico navedel aktualno (tedaj še izključno) zemljiškoknjižno lastnico zastavljene nepremičnine, F. A., je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo izvršbo zoper njo in ni prekoračilo postavljenega zahtevka, kot očita pritožba.

12. Nazadnje sodišče prve stopnje ni sledilo ugovornemu zatrjevanju, da je bila uveljavljana terjatev že v celoti poplačana. Ugotovilo je, da se je dolžnica sklicevala na znižanje dolga, na račun treh plačil oziroma nadomestnih izpolnitev, in sicer v znesku 100.000,00 EUR in v znesku 300.000,00 EUR, ki jih je upnik prejel s strani B. A., ter v znesku 70.000,00 EUR, ki ga je potrditvah dolžnice upniku plačal sam prvotni dolžnik, A. A., in kar naj bi potrjevala s strani upnika podpisana izjava z dne 24. 5. 2021. Glede omenjenih zatrjevanih znižanj dolga v znesku 100.000,00 EUR in 300.000,00 EUR je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med strankama nista sporni, saj jima upnik ne nasprotuje in ju je tudi vračunal v svojem obračunu dolga (priloga A3). Glede zatrjevanega plačila v znesku 70.000,00 EUR pa je sodišče pojasnilo, da je bilo med strankama sporno, saj je upnk oporekal pristnosti izjave z dne 24. 5. 2021, v kateri naj bi po navedbah dolžnice, prejem navedenega zneska 70.000,00 EUR, takratni upnik E. E. potrdil s svojim podpisom. Zato je sodišče prve stopnje, za ugotovitev pristnosti podpisa, angažiralo izvedenca grafologa, dr. D. D., ki je v „Analizi podpisa z dne 30. 9. 2021” podal mnenje, da je takratni upnik E. E., sam podpisal sporni dokument. Po prejemu izvedenskega mnenja je nato upnik, dne 12. 9. 2022, umaknil predlog za izvršbo (med drugim) za znesek glavnice 70.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 do plačila. Glede na to je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tudi plačilo v znesku 70.000,00 EUR, med stranakma ni (več) sporno. Ker je upnik predlog za izvršbo ustrezno utesnil, upoštevajoč delna plačila oziroma nadomestne izpolnitve je, kot še izhaja iz izpodbijanega sklepa, v tem delu odpadla odločitev o ugovoru (torej za znižanje glavnice dolga).

13. Pritožba tudi v zvezi z ugovornim sklicevanjem na celotno poplačilo dolga izpodbijane odločitve ne ovrže. Dolžnica v pritožbi vztraja, da je bila upniku terjatev že poplačana s strani A. A., B. A. in C. A., kar vse naj bi bilo v ugovoru pojasnjeno ter tudi predlagano, naj se izvedejo dokazi zaslišanjem prič, česar pa naj sodišče prve stopnje neutemeljeno ne bi storilo. V zvezi z dokaznim predlogom dolžnice za zaslišanje strank in navedenih oseb kot prič iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je njihovo zaslišanje, v zvezi s plačilom zneska 70.000,00 EUR, glede na umik predloga v tem delu, izkazalo za nepotebno. Višje sodišču temu pritjuje. Iz ugovora izhaja, da se je dolžnica, v zvezi z ugovornim razlogom izpolnitve obveznosti, najprej sklicevala na znižanji dolga v zneskih 100.000,00 EUR in 300.000,00 EUR, kar je bilo upniku izpolnjeno s strani B. A. V nadaljevanju je zatrjevala še plačilo v znesku 70.000,00 EUR in navedla, da le-tega potrjuje s strani upnika podpisana izjava z dne 24. 5. 2021. Zato je, kot še izhaja iz ugovora, jasno, da je pravi dolžnik, to je A. A., odplačeval posojilo upnika, in da nobenega dolga ni. O tem je dolžnica predlagala zaslišanje A. A. in njegovih staršev B. A. ter C. A. Glede na povzete ugovorne navedbe se višje sodišče strinja, da je dolžnica zaslišanje omenjenih oseb predlagala v zvezi z zatrjevanim plačilom 70.000,00 EUR, ki se je nato tekom postopka, zaradi upnikovega delnega umika, izkazalo kot nesporno. Res je sicer dolžnica v istem kontekstu prav tako trdila, da je bil že v celoti poplačan tudi ves preostali dolg (torej še spornih in izterjevanih 330.000,00 EUR), vendar kakšnih konkretnih zneskov in datumov plačil, s katerimi naj bi bil poplačan tudi navedeni preostanek dolga, v ugovoru ni niti zatrjevala. V tem delu tako ugovor niti ni bil skladen z zakonsko zahtevo po obrazloženosti ugovora, po kateri mora dolžnik v ugovoru dovolj konkretizirano navesti pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo,4 in tudi ponuditi dokaze (drugi odstavek 53. člen ZIZ). Le če bi dolžnica najprej zadostila svojemu ugovornemu trditvenemu bremenu, v zvezi z uveljavljanim ugovornim razlogom izpolnitve celotne obveznosti (prim. 8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), oziroma če bi izkazala, da konkretnih podatkov o morebitnih ostalih plačilih, brez svoje krivde ni mogla pridobiti, čeprav je to poskušala, bi bilo dopustno s predlaganim zaslišanjem omenjenih prič navedeno šele ugotavljati. V načelu, to je, če ni izpolnjen pogoj nekrivdne nezmožnosti ugotovitve pravno pomemebnih dejstev, je namreč izvedba dokazov namenjena le dokazovanju že konkretno zatrjevanih dejstev in ne šele njihovemu odkrivanju (prepoved t. i. informativnega dokaza).5 Navedeni pogoj za odstop od načelne prepovedi informativnega dokaza pa, kot rečeno, v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Glede na pojasnjeno višje sodišče ne sprejema pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje prič A. A., B. A. in C. A., neutemeljeno ni izvedlo. Nazadnje dolžnica ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da ji je bila s tem, ko v predmetnem postopku sama sploh ni bila zaslišana, kršena pravica do izjave. V ugovoru je dolžnica sicer predlagala tudi svoje zaslišanje, a višje sodišče ugotavlja, da pri tem ni niti konkretno navedla, kaj naj bi se z njenim zaslišanjem dokazovalo. Če naj bi bilo tudi dolžničino zaslišanje namenjeno dokazovanju ugovorne trditve o neobstoju celotnega dolga zaradi izpolnitve, kot skuša prikazati pritožba, pa velja ista ugotovitev kot v zvezi z zaslišanjem prič, torej da dolžnica ni izkazala, da bi bilo v obravnavanem primeru dopustno odstopiti od načelne prepovedi izvedbe dokaza v informativne namene.

14. Nazadnje višje sodišče še dodaja, da je sodni izvedenec grafolog dr. D. D. res ovrgel upnikove trditve, da izjava takratnega upnika E. E. z dne 24. 5. 2021, ki potrjuje plačilo zneska 70.000,00 EUR E. E., s strani A. A., ni pristna. Vendar to ne spremeni ugotovitve, da dolžnica v zvezi s svojim zatrjevanjem poplačila celotnega dolga oziroma tudi še spornega izterjevanega preostanka v višini 330.0000,00 EUR, ni podala prav nobenih konkretnih navedb, kdaj in na kakšen način naj bi bil izpolnjen tudi ta del obveznosti, kljub temu, da je bilo trditveno in dokazno breme o tem na njej.

15. Po povedanem je izpodbijana odločitev o zavrnitvi ugovora pravilna in je pritožba ne ovrže. Posledično je neutemeljena tudi pritožba zoper zavrnilni del odločitve o dolžničinih stroških ugovornega postopka, to je kolikor (po medsebojnem pobotu dolžničinih in upnikovih stroškov) dolžnici niso bili priznani stroški ugovornega postopka v znesku nad 484,91 EUR (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ; drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer je pritožbena navedba, da je izračunani uspeh ugovornega postopka napačen oziroma da bi moralo sodišče prve stopnje dolžnici priznati večji uspeh, tudi sicer povsem pavšalna. Višje sodišče, tudi ob uradnem pravnem preizkusu, ni našlo nobenih pritožbenih razlogov, zato je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbjanem zavrnilnem delu II. točke izreka, ter v izpodbijanem delu III. točke izreka, to je kolikor dolžnici niso bili priznani stroški ugovornega postopka v znesku nad 484,91 EUR, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Upnik je v predlogu za izvršbo zahteval zakonske zamudne obresti od navedenega datuma. 2 Terjatev iz naslova glavnice je zapadla 16. 1. 2013, zato je zastaralni rok začel teči prvi naslednji dan, 17. 1. 2013 (prvi odstavek 336. člena OZ). 3 V času vložitve izvršilnega predloga in izdaje sklepa o izvršbi je bila dolžnica F. A. izključna lastnica nepremičnine št. 1, med izvršilnim postopkom pa je prišlo do spremembe zemljiškoknjižnega stanja, saj je sedaj dolžnica vknjižena le še kot solastnica navedene nepremičnine do ½. Upnik je zato z vlogo z dne 12. 9. 2022 (med drugim) glede predmeta izvršbe podal delni umik. 4 Primeroma so ti razlogi našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ. 5 Glej na primer določbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 24/2014, III Ips 108/2006 in III Ips 136/2015.