Jedro

Pravica do povrnitve stroškov začasnega zastopnika ni odvisna od izida postopka, temveč gre za povrnitev stroškov dela s strani sodišča postavljenemu začasnemu zastopniku. Glede na to je nepomembno vprašanje, kdaj je bil izdan sklep o priznanju stroškov začasne zastopnice.

Tožnik, ki je predlagal postavitev začasne zastopnice, je dolžan plačati potrebne stroške začasne zastopnice ne glede na to, ali gre za plačilo iz vnaprej položenega predujma ali pa za plačilo stroškov po izčrpanju predujma. Od koga in na kakšen način bo tožnik kasneje uveljavljal te stroške, za odločitev o stroških začasne zastopnice ni pomembno.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep

1.spremeni v I. točki tako, da se:

-v točki I./2 glasi: "Znesek v višini 356,08 EUR se po pravnomočnosti sklepa in predložitvi računa s strani začasne zastopnice izplača iz sredstev predujma, ki ga je založila tožeča stranka, na račun začasne zastopnice št. ..., odprt pri Banki, d. d."

-doda nova točka I./3, ki se glasi: "Tožeča stranka je dolžna znesek 1.916,38 EUR plačati v 15 dneh na račun začasne zastopnice št. ..., odprt pri Banki, d. d., če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

2.razveljavi v točki II.

II.Glede točke I./1. se pritožba zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

III.Tretji toženec je v 15 dneh dolžan povrniti tožniku pritožbene stroške 140 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) priznalo začasni zastopnici tretjega toženca, odvetnici A. A., za odvetniške storitve in izdatke 2.272,46 EUR, kar se ji bo po pravnomočnosti sklepa in predložitvi računa izplačalo na njen račun. Nadalje je bilo (II.) odločeno, da je tožnik dolžan v 15 dneh plačati na račun sodišča manjkajoči predujem za plačilo nagrade začasne zastopnice in sicer se plačilo opravi tako, da se znesek 1.167,88 EUR, ki ga je v skladu s VI. točko sodbe Okrajnega sodišča v Kranju P 131/2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 630/2024 dolžan tožnik povrniti tretjemu tožencu, namesto tretjemu tožencu nakaže v proračun in da manjkajoči predujem 748,50 EUR plača na račun sodišča.

2.Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija celoten sklep ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je bilo s pravnomočno sodbo že odločeno o tožnikovem zahtevku in tudi o pravdnih stroških. Ker je pravda končana, sodišče pojmovno ne more več nalagati strankam v plačilo predujmov. Po prepričanju tožnika določba petega odstavka 82. člena ZPP ne more predstavljati pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa, saj daje le pooblastilo sodišču, da naloži tožeči stranki, da vnaprej založi predujem za stroške začasnega zastopnika - končno je tudi posledica neplačila predujma zavrženje tožbe. Ker je v 4. točki obrazložitve sklepa zapisano, da se priznani znesek začasni zastopnici izplača iz založenega predujma, je mogoče iz konteksta razumeti le, da tega predujma ni in se zato stroški lahko pokrijejo le iz proračuna. Če sodišče tožniku ni pravočasno naložilo plačila predujma za začasno zastopnico, oz. je založenega celo porabilo nenamensko (za plačilo stroškov izvedenca) in če stroškov začasne zastopnice ni odmerilo do izdaje sodbe oz. sklepa o stroških, je kršilo dolžnost skrbnega ravnanja pri vodenju pravde, s čimer je nastala škoda, ki jo mora povrniti proračun in ne tožnik.

Nadalje tožnik opozarja, da ni dopustno, da sodišče več kot eno leto po pravnomočnosti sodbe odloča o dodatnih stroških. Ker bi tožnik moral pravdne stroške priglasiti do konca postopka, mu je s postopanjem sodišča odvzeta možnost, da od nasprotne stranke zahteva povrnitev stroškov, s čimer je poseženo v njegovo ustavno pravico do sodnega varstva. Poleg tega je sodišče že v sodbi začasni zastopnici priznalo 1.582,06 EUR, zato ji teh stroškov z izpodbijanim sklepom ni mogoče še enkrat priznati. Z odločitvijo v II. točki sklepa se nedopustno in arbitrarno posega v pravnomočno sodno odločbo. Gre za ponovno odločanje o že razsojeni stvari.

Tožnik je v osebnem stečaju, ki se je nadaljeval v skladu s sodbo. Če bi sodišče v pravdi izdalo dodaten sklep o stroških, bi jih upravitelj upošteval, sedaj pa to ni več mogoče. Nazadnje pritožba oporeka stališču sodišča prve stopnje, kdaj nastane strošek za opravo posameznih opravil v pravdnem postopku. Sodišče je zapisalo, da je predujem treba plačati kot stroške stečajnega postopka. Stroški stečajnega postopka so le stroški, ki so nastali po začetku stečajnega postopka. Pri tem se pritožba sklicuje na sodno prakso (III Ips 67/2017, VSL II Cpg 3629/2016, VSL I Cp 3343/2014) in opozarja, da nagrada za postopek po Zakonu o odvetniški tarifi nastane že s prevzemom pooblastila, nagrada za pristop na narok pa že s pristopom in ne šele, ko je bila izdana odločba o nagradi.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Začasna zastopnica je bila tretjemu tožencu postavljena na predlog tožnika s sklepom z dne 12. 6. 2014. Pravica do povrnitve stroškov začasnega zastopnika ni odvisna od izida postopka, temveč gre za povrnitev stroškov dela s strani sodišča postavljenemu začasnemu zastopniku. Glede na to je nepomembno vprašanje, kdaj je bil izdan sklep o priznanju stroškov začasne zastopnice. Po določbi tretjega odstavka 2. člena Zakona o odvetniški tarifi2 (v nadaljevanju: ZOdvT) se za naročnika v tej zadevi šteje tožnika, ki je predlagal postavitev začasne zastopnice. To pomeni, da je dolžan plačati potrebne stroške začasne zastopnice ne glede na to, ali gre za plačilo iz vnaprej položenega predujma ali pa za plačilo stroškov po izčrpanju predujma. Ker pa ima pritožba prav, da po pravnomočno končanem postopku sodišče ne more več nalagati strankam plačila predujma, je pritožbeno sodišče sklep v 2. alineji II. točke, v katerem je sodišče pozvalo tožnika na založitev predujma, v skladu z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP3 razveljavilo. Vendar pa to zaradi pojasnjenega razloga ne pomeni, da tožnik ni dolžan plačati stroškov začasne zastopnice. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da bo ostanek predujma nakazan začasni zastopnici, razliko med priznanimi stroški 2.272,46 EUR in ostankom predujma (356,08 EUR), ki znaša 1.916,38 EUR, pa je dolžan začasni zastopnice plačati tožnik.

5.Od koga in na kakšen način bo tožnik kasneje uveljavljal te stroške, za odločitev o stroških začasne zastopnice ni pomembno. Pritožba v zvezi s tem govori o škodi, ki je nastala zaradi ravnanja sodišča. Če tožnik meni, da je škoda nastala njemu, bo to moral uveljavljati v ustreznem postopku. Tudi, če bi šlo za škodo, to ne bi vodilo v sklep, da mora sodišče začasni zastopnici stroške izplačati iz proračuna. Za kaj takega namreč ni pravne podlage.

6.Pritožba ima nadalje prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za poseg v VI. točko sodbe P 131/2013 z dne 22. 2. 2023. V pravnomočno odločitev bi namreč sodišče lahko poseglo le, če bi bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 328. člena ZPP za izdajo popravnega sklepa, ko bi torej šlo za napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. V predmetni zadevi pa ne gre očitne pisne oz. računske pomote, ampak je s prvo alinejo II. točke sklepa vsebinsko poseženo v pravnomočno sodbo. Za tak poseg ni bilo pravne podlage in je sklep posledično obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je zahtevala razveljavitev tega dela sklepa. Ob tem je treba pojasniti še to, da odločitev o priznanju stroškov začasne zastopnice in naložitvi le teh v plačilo tožniku ne pomeni ponovnega odločanja o stroških, ki jih je dolžan povrniti tožnik tretjemu tožencu, kot so bili že odmerjeni v VI. točko sodbe P 131/2013 z dne 22. 2. 2023. V sodbi namreč ni bilo odločeno o stroških in nagradi začasne zastopnice, ampak o plačilu pravdnih stroškov v skladu z načelom uspeha v pravdi.

7.Pritožba govori tudi o vprašanju stroškov stečajnega postopka. Sodna praksa je v zadnjem obdobju sprejela stališče, da terjatev za plačilo pravdnih stroškov, tako za tiste, ki nastanejo do začetka stečajnega postopka, kot tiste, ki nastanejo po nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka, nastane šele z odločitvijo sodišča o pravdnih stroških.4 To pomeni, da je stališče sodišča prve stopnje, da priznani stroški predstavljajo stroške stečajnega postopka, pravilno.

8.Višini priznanih stroškov (iz točke I./1. sklepa) tožnik izrecno ni nasprotoval, zato je v tem delu opravljen le preizkus po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da so stroški priznani v ustrezni višini. Pritožba v tem delu zato ni utemeljena (2. točka 365. člena ZPP).

9.Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je tretji toženec v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP dolžan, upoštevaje vse okoliščine primera, povrniti 1/2 pritožbenih stroškov, ki predstavljajo stroške sestave pritožbe v višini 375 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 67/2008, ki se v obravnavani zadevi uporablja skladu z določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015, s spremembami).

3Šlo je za nepravilno uporabo petega odstavka 82. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa.

4Glej npr. VSL sklep I Cpg 717/2021 (zlasti 10. in 11. točka) in druge.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 82, 82/5, 151 Zakon o odvetniški tarifi (2008) - ZOdvT - člen 2, 2/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.