Jedro

Sistemska zasnova načina ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za napotitev na program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo pri ministrstvu ne more biti razlog, da se storilcu odvzame pravica, ki mu gre po zakonu, tj. pravica do napotila na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo.

Izrek

Pritožbi storilca se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se storilcu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki so bile vpisane vanj na dan 23.7.2010, ne izreče.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu prekrška izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki so bile vpisane vanj na dan 23.7.2010, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu ter mu naložilo v plačilo sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sklepa.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilec prekrška, ki v pritožbi navaja, da je v času od 13.11.2009 do 3. 8. 2010 imel doseženih 15 kazenskih točk, pa kljub temu ni bil s strani Ministrstva za pravosodje RS napoten na program usposabljanja in izobraževanja za varno vožnjo, kot bi moral biti v skladu s 189. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in o tem tudi prilaga dokazilo. Ker je prišlo do napake, je še prezgodaj govoriti o prenehanju njegovega vozniškega dovoljenja.

Pritožba je utemeljena.

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilcu bilo s sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 12. 11. 2008, ki je postala pravnomočna 9. 12. 2008, izrečenih 5 kazenskih točk, s sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 29. 10. 2009, ki je postala pravnomočna 13.11.2009, izrečenih 10 kazenskih točk in s plačilnim nalogom Policijske postaje Š. p. J. z dne 23.7.2010, ki je postal pravnomočen 3. 8. 2010, izrečene 3 kazenske točke, vse za prekrške, storjene z motornim vozilom B kategorije. Ob takšnih ugotovitvah je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno uporabilo III. odst. 22. čl. Zakona o prekrških (ZP-1), ki določa, da vozniku, ki v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk, pri čemer je takšen sklep, ki ga sodišče prve stopnje izda na podlagi 202. a čl. ZP-1, ugotovitvene narave. Vendar storilec prekrška utemeljeno opozarja, da so mu bile kršene pravice iz III. odst. 189. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ki v povezavi z II. odst. istega člena določa, da organ, ki vodi evidenco o kazenskih točkah, napoti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže 13 kazenskih točk, pa ne preseže 17 kazenskih točk, na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo in če ga imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja v roku uspešno zaključi, se mu, enkrat v dveh letih, izbrišejo iz evidence 4 kazenske točke. Ker se kazenske točke dosežejo s pravnomočnostjo odločbe, s katero so bile izrečene, je iz zgoraj navedenega razvidno, da je storilec dne 13. 11. 2009 dosegel skupno 15 kazenskih točk, ko je postala pravnomočna sodba o prekršku Okrajnega sodišča v Lendavi, 18 kazenskih točk pa je dosegel dne 3. 8. 2010, ko je postal pravnomočen plačilni nalog PP Š. p. J. V času od 13.11.2009 do 3.8.2010 pa je storilec izpolnjeval pogoje za napotitev na program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, pa kljub temu na takšen tečaj ni bil napoten, saj to ne izhaja niti iz obvestila o preseženih 18 kazenskih točkah z dne 22. 10. 2010, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa (list. št. ...), niti iz izpisa iz evidence kazenskih točk z dne 3. 11. 2010 (list. št. ...).

Tudi iz potrdila Ministrstva za pravosodje RS, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 1. 12. 2010 (v nadaljevanju ministrstvo) pod prilogo B2 in iz dopisa ministrstva z dne 4. 1. 2010 (list. št. 20) izhaja, da storilec ni bil napoten na program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo in sicer zato, ker so se kazenske točke v evidenci do 19. 10. 2010 vodile po številkah vozniškega dovoljenja, kar je bil ključen podatek. Tako je v posledici vpisa različnih številk vozniških dovoljenj s sodbama in plačilnim nalogom prišlo do napačnega seštevka kazenskih točk, saj je, da je pri vsaki zgoraj navedeni odločbi o prekršku vpisana drugačna številka vozniškega dovoljenja, ker je storilec ob vsaki storitvi prekrška imel drugačno številko vozniškega dovoljenja, do česar je v preteklosti lahko prišlo npr. zaradi spremembe bivališča, vendar sistemska zasnova načina ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za napotitev na program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo ne more biti razlog, da se storilcu odvzame pravica, ki mu gre po zakonu. Četudi je bil sistem do 19. 10. 2010 zasnovan tako, da je številka vozniškega dovoljenja bila ključen podatek po katerem se je ugotavljalo izpolnjevanje pogojev za napotitev na program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, kršitev pravice iz III. odst. 189. čl. ZVCP-1, do katere je prišlo zaradi organizacije poslovanja pri ministrstvu, ne more biti v škodo storilcu.

Z zgoraj opisanim ravnanjem pristojnih organov je storilcu bila odvzeta možnost izkoristiti pravico iz III. odst. 189. čl. ZVCP-1 in s tem zmanjšati število doseženih kazenskih točk do te mere, da pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne bi več izpolnjeval. Zaradi navedenih dejstev po prepričanju pritožbenega sodišča, storilcu kljub formalnemu izpolnjevanju pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, takšnega ukrepa ni mogoče izreči, dokler mu ni dana možnost izkoristiti pravice, ki mu gredo po zakonu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče storilčevi pritožbi ugodilo in na podlagi VI. odst. 163. čl. ZP-1 izpodbijani sklep spremenilo tako, da storilcu prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izreklo.