Jedro

Z odpoklicem tožnika oziroma njegovo predčasno razrešitvijo s funkcije direktorja je prenehala tudi pogodba o zaposlitvi. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožniku pogodba o zaposlitvi preneha in se ne nadaljuje, ne glede na razlog za odpoklic, še manj pa, da bi se delovno razmerje nadaljevalo, kljub odpoklicu zaradi izrečene nezaupnice iz krivdnih razlogov. Ker tega sodišča prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je razlog za razveljavitev izpodbijane odločitve glede zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

V primeru avtomatičnega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja s predčasno razrešitvijo tožnika s položaja direktorja toženi stranki ni bilo potrebno podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je ta prenehala že na podlagi predčasnega odpoklica, na podlagi pooblastila iz 72. člena ZDR. Pri tem ni bistveno, da je tožena stranka ob samem odpoklicu zmotno mislila, da je tožniku treba podati še odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I/1, I/2, I/3, I/4, in I/6 izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točkah I/5 in II izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2013 (I/1. točka izreka), da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do izdaje prvostopenjske sodbe (I/2. točka izreka), da je za to obdobje tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovanja (I/3. točka izreka), mu izplačati nadomestila plače, zmanjšano za v tem obdobju prejete plače pri drugih delodajalcih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/4. točka izreka), mu obračunati od 1. 1. 2012 do 27. 9. 2013 bruto razlike v osnovni plači v višini 61.803,00 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati ustrezne neto zneske z zamudnimi obrestmi (I/5. točka izreka) ter mu izplačati denarno povračilo v bruto znesku 42.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi (I/6. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 2.269,20 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP). V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb ter izpovedi tožnika in drugih dokazov. S tem v zvezi očita kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postopek sporne odpovedi izvedla skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnika, da določbe, ki jih je pri odpovedi uporabila tožena stranka, med seboj niso skladne, da je šlo za mešanico dveh med seboj neskladnih postopkov odpoklica in odpovedi. Tožnik se je s sklepom o odpoklicu seznanil šele v sodnem postopku. Napačno je stališče sodišča, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V nadaljevanju podaja obširne navedbe glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z očitki tožene stranke iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z zavrnjenim zahtevkom glede obračuna in izplačila zneska 61.803,00 EUR tožnik navaja, da je zahteval povrnitev sorazmernega dela razlike v plači do prenehanja delovnega razmerja, pri čemer se je glavnina posla izvedla v času, ko je bil zaposlen pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je sledilo zgolj navedbam in dokazom, ki jih je predložila tožena stranka, ni pa upoštevalo, da je tožena stranka pri projektu dokapitalizacije A. sama in brez vednosti tožnika izstavila fakturo za celoten znesek nagrade, in da je posel glede nakupa B. praktično v celoti izpeljan v času tožnikove zaposlitve, provizija za uspešnost pa je bila plačana v začetku leta 2014. Tožnik je tudi izpovedal, da je bila glavnina posla za B. in A. izvedena ter da so sledile zgolj še formalnosti. Zahteval je povrnitev razlike v izplačilu plače za dva največja projekta, ki sta predstavljala več kot 90 % vseh izvedenih poslov. Tožnik je prepričan, da sta oba ostala zaposlena pri družbi C., ki sta bila tožniku podrejena, prejela izplačilo nagrade, in da je bil do izplačila nagrade zato upravičen tudi tožnik. Do razlike v osnovni plači tožnik ni bil upravičen zaradi ravnanja tožene stranke, ki je s pripojitvijo prikrila dobiček, ki bi ga izkazovala družba C.. Zahteva povračilo postopka s pritožbo.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Očitek bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso v nasprotju sami s sabo, zato jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni nobenega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Kar tožnik uveljavlja pod tem pritožbenim razlogom, v resnici pomeni uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava glede prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Glede tega pa je pritožba utemeljena.

7. Pogodba o zaposlitvi je bila med tožnikom in toženo stranko sklenjena dne 4. 1. 2012, torej v času veljave Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ki je v 5. alineji prvega odstavka 52. člena določal, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene tudi s poslovodno osebo. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila sklenjena za določen čas, in sicer do izteka mandata direktorja, tj. do 19. 3. 2014. Po določbi 72. člena ZDR, na katero se pogodba o zaposlitvi v uvodu sklicuje, lahko delodajalec in poslovodna oseba ne glede na 7. člen ZDR (omejitev avtonomije pogodbenih strank) s pogodbo o zaposlitvi drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Gre za izjemo od siceršnjega pravila, da lahko pogodba o zaposlitvi preneha le na enega od načinov, določenih z zakonom.

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi izhajalo iz 17. člena te pogodbe. V prvem odstavku te določbe sta stranki določili, da lahko družba enostransko odpokliče direktorja in odpove to pogodbo o zaposlitvi s pisnim obvestilom in brez odpovednega razloga med drugim v primeru, če mu skupščina družbe izreče nezaupnico iz krivdnih razlogov, razen kolikor je nezaupnica izrečena iz očitno neutemeljenih razlogov. V primeru takšnega odpoklica direktorju pripadajo plače in drugi prejemki ter stroški po tej pogodbi, ki so dospeli v plačilo do njenega prenehanja, ne pa tudi odpravnina. V tretjem odstavku 17. člena sta pogodbeni stranki nadalje dogovorili, da odpravnina pripada direktorju v primeru, če ga skupščina družbenikov družbe pred potekom mandata s sklepom razreši brez razloga. Pogodbeni stranki sta soglasni, da v primeru sprejetja takega sklepa skupščine družbenikov preneha pogodba o zaposlitvi. Pomemben je še 20. člen pogodbe o zaposlitvi, po katerem pogodba o zaposlitvi preneha veljati v vseh primerih, določenih z ZDR, ter v primeru predčasnega prenehanja funkcije direktorja. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik s sklepom edinega družbenika s funkcije direktorja razrešen oziroma predčasno odpoklican s takojšnjim učinkom dne 27. 9. 2013, o ničnosti sklepa skupščine pa teče spor pred prvostopenjskim sodiščem.

9. Na podlagi navedenih določb individualne pogodbe o zaposlitvi bi bil ob pravilni uporabi materialnega prava mogoč zaključek, da je z odpoklicem tožnika oziroma njegovo predčasno razrešitvijo s funkcije direktorja prenehala tudi pogodba o zaposlitvi. Iz celotne določbe 17. člena v povezavi z 20. členom pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožniku pogodba o zaposlitvi preneha in se ne nadaljuje, ne glede na razlog za odpoklic, še manj pa, da bi se delovno razmerje nadaljevalo kljub odpoklicu zaradi izrečene nezaupnice iz krivdnih razlogov.

10. Ker vse navedeno ni bilo upoštevano pri odločitvi, sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zaradi navedenega in varstva pravice stranke do izjave v postopku je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo v delu, ki se nanaša na zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

11. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati, da določbe individualne pogodbe o zaposlitvi o njenem prenehanju v primeru odpoklica niso postale brezpredmetne zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka tožniku po odpoklicu še odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez odpovednega roka, pri čemer prvi odstavek 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 4. 1. 2012 določa, da se direktorja le pisno obvesti. V primeru avtomatičnega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja s predčasno razrešitvijo tožnika s položaja direktorja sploh ne bi bilo potrebno podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi pogodba prenehala že na podlagi predčasnega odpoklica, na podlagi pooblastila iz 72. člena ZDR. Pri tem ne bi bilo bistveno, če bi tožena stranka ob samem odpoklicu sicer zmotno mislila, da je tožniku treba podati še odpoved pogodbe o zaposlitvi (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 209/2015 z dne 8. 3. 2016).

12. V primeru, ko poslovodna oseba sklepa pogodbo o zaposlitvi, lahko stranki v tej pogodbi skladno s 72. členom ZDR drugače uredita tudi pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s plačilom za delo. Tožnik je zahteval izplačilo neizplačanega dela osnovne plače in variabilnega dela nagrade, ki naj bi mu šla na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 1. 2012, in mu nista bila izplačana. Stranki sta se v 8. členu pogodbe dogovorili, da tožniku pripada razlika med mesečno izplačano plačo in osnovno bruto plačo ter variabilna nagrada v primeru izpolnjevanja pogojev in na način, določen v Pravilniku o variabilnem nagrajevanju (v nadaljevanju: Pravilnik). Pogodbeni stranki sta soglasni, da tožniku ne pripada razlika med osnovno bruto plačo (5.500,00 EUR) in mesečno izplačano plačo (2.800,00 EUR) ter pravica do variabilnega nagrajevanja, če niso izpolnjeni pogoji, določeni v Pravilniku. Po 3. členu Pravilnika se variabilno nagrajevanje izvede z enkratnim izplačilom v obliki plače za posamezno preteklo (končano) poslovno leto. Tudi pravica do poračuna plače je bila določena v primeru uspešnosti poslovanja družbe C., d. o. o., v (minulem) poslovnem letu ter odvisna od dobička iz poslovanja. Od dobička iz poslovanja (...) za posamezno poslovno leto, v okviru katerega so se upoštevale zaračunane in dejansko plačane fakture družbe C., se je odštela morebitna kumulativna izguba iz poslovanja v preteklih letih.

13. Na podlagi navedene določbe je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik ni upravičen do zahtevane razlike v osnovni plači in variabilnega dela nagrade v višini 61.803,00 EUR v času od 1. 1. 2012 do 27. 9. 2013. Družba C. d. o. o., ki je v letu 2013 prenehala obstajati v posledici pripojitve toženi stranki, je imela v poslovnem letu 2012 izgubo iz poslovanja v višini 50.049,00 EUR, v času od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2013 (kar je manj kot poslovno leto) pa je imela dobiček v višini 14.655,00 EUR. Poleg tega je sodišče pravilno ugotovilo, da je provizijo za uspešnost v višini 400.000,00 EUR (za izvedbo projekta dokapitalizacije A.) prejela tožena stranka in ne družba C., d. o. o., projekt nakupa družbe B. pa je vodil D.D. in je bil zaključen v letu 2014. V času izplačila nagrade D.D. in E.E. pri toženi stranki, tj. po pripojitvi družbe C., d. o. o., tožnik ni bil več v delovnem razmerju. Na podlagi teh ugotovitev, ki temeljijo na listinski dokumentaciji, izpovedi prič E.E. in D.D. ter direktorjev tožene stranke, tožnik ni izpolnil pogojev za izplačilo razlike v plači oziroma variabilnega nagrade, določene v Pravilniku. Drugačne pritožbene navedbe tožnika so neutemeljene.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede odločitve o zavrnitvi denarnega zahtevka za plačilo 61.803,00 EUR niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del (točki I/5 in II izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).