Jedro

Tožeča stranka, ki ni bila izbrana v postopku javnega naročanja, nima pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti sklepa o izbiri najugodnejšega ponudnika. V postopkih javnega naročanja namreč lahko zainteresirana oseba (v tem primeru neizbrani ponudnik) uveljavlja ničnost pogodbe, ne pa ničnosti sklepa, s katerim je naročnik izbral drugega ponudnika ter na tej podlagi z njim sklenil predmetno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožbo na ugotovitev ničnosti sklepa o izbiri najugodnejšega ponudnika.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da bi ji ravno ugotovitev ničnosti izpodbijanega sklepa odprla možnost uveljavitve njene pravice, ki ji po zakonu pripada. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker pravnega interesa ni presojalo ob uporabi četrtega odstavka 22. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS) ter je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo in prekršilo določbo 274. člena ZPP. Prav tako opozarja na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi z razlago določbe 2. člena najemne pogodbe, sklenjene med toženo stranko in izbranim ponudnikom (P., d. d.). Nadalje izpostavlja, da je po vložitvi tožbe v tem postopku vložila tožbo na ugotovitev ničnosti navedene najemne pogodbe in sklenitev pogodbe z njo kot najemnikom. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, kakršno vlaga v tem postopku. Pri ugotovitvenih tožbah, s katerimi se uveljavlja ničnost, je treba, zlasti še, kadar je ugotovitveni zahtevek postavljen samostojno, torej brez povezave z morebitnim oblikovalnim ali dajatvenim, tako s procesnega kakor tudi z materialnopravnega vidika najprej dognati, ali je na tožnikovi strani podana pravna korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP) ali če je tožnik zainteresirana oseba (92. člen OZ). Tako po enem kot po drugem zakonu se terja interes, ki je pravno utemeljen, ali drugače povedano: tožnik mora izkazati, da bi mu uspeh v takšni pravdi, torej ugotovitev ničnosti kakšnega posla, odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. Zaradi načela pravne varnosti ugotovitev ničnosti ne sme biti sama sebi namen(1). Pritožnica sicer zatrjuje, da bi ji ravno ugotovitev ničnosti izpodbijanega sklepa o izbiri odprla možnost uveljavitve njene pravice, tj., da bi bila izbrana kot najugodnejša ponudnica, s katero bi bila posledično sklenjena najemna pogodba za predmetni kulturni spomenik. Toda morebitna ugotovitev ničnosti sklepa o izbiri drugega ponudnika, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pritožnici ne bi zagotovila pravice, da se z njim sklene navedena najemna pogodba. Od uveljavljanja ničnosti sklepa o izbiri najugodnejšega ponudnika v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP pritožnik nima nikakršne pravne koristi, pač pa ima pravni interes za vložitev tožbe na uveljavljanje ničnosti sklenjene najemne pogodbe med toženo stranko in izbranim ponudnikom (ter sklenitev najemne pogodbe z njim kot najemnikom), kar, kot pritožnica sama priznava, vtožuje v postopku pod opr. št. VIII Pg 350/2014, v katerem bi se kot predhodno vprašanje lahko obravnavalo tudi vprašanje morebitne ničnosti sklepa o izbiri, ki je bil podlaga za sklenitev tam izpodbijane najemne pogodbe.

6. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, pritožnica ne izkazuje pravnega interesa za predmetno ugotovitveno tožbo. V skladu z določbo drugega odstavka 181. člena ZPP pravnega interesa ni treba posebej izkazati, če je s posebnimi predpisi določeno, da se tovrstna tožba lahko vloži. V obravnavanem primeru se uporablja Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), ki se uporablja v postopkih javnega naročanja in med drugim ureja pravno varstvo ponudnikov v postopkih oddaje javnih naročil ter določa tudi pravno varstvo po sklenitvi pogodbe (1. člen ZPVPJN). ZPVPJN v 3. členu določa, kdo so stranke v postopkih pravnega varstva; stranka sodnega postopka je lahko naročnik ali drug subjekt, ki po zakonu, ki ureja javno naročanje, izvaja ali bi moral izvajati postopek javnega naročanja). Naročniki po 3. členu Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) so med drugim organi Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka Republika Slovenija, kot naročnik v postopku javnega zbiranja ponudb po ZSPDSLS, ki je stranka po ZPVPJN, je sodno varstvo tudi v postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti določeno v krovnem zakonu, tj. ZPVPJN.

7. Po določbi 42. člena ZPVPJN lahko pod pogoji iz tega zakona ničnost pogodbe uveljavlja oseba, ki ima pravni interes. Pravni interes se prizna osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila. Iz navedene določbe (kot tudi iz nadaljnje določbe 44. člena) torej izhaja, da lahko zainteresirana oseba (v tem primeru pritožnik kot neizbrani ponudnik) v postopkih javnega naročanja uveljavlja ničnost pogodbe, ne pa ničnosti sklepa (kot ga v tem postopku uveljavlja tožeča stranka), s katerim je naročnik (tožena stranka) izbral drugega ponudnika ter na tej podlagi z njim sklenil predmetno pogodbo.

8. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi iz določbe četrtega odstavka 22. člena ZSPDSLS, ki določa pravico tožeče stranke oziroma izbranega (najugodnejšega) ponudnika, da zahteva sklenitev pogodbe (v postopku javnega zbiranja ponudb), in na drugi strani kontrahirno dolžnost tožene stranke, da takšno pogodbo sklene, izhaja, da pravno korist oziroma pravni interes v primeru, kot je obravnavani, predstavlja možnost uveljavitve pravice do sklenitve pogodbe. Tožeča stranka torej ne izkazuje niti posebnega, s strani zakona podeljenega pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti sklepa o izbiri, saj v tem postopku ne zasleduje uveljavitev svoje pravice na sklenitev najemne pogodbe s tožečo stranko, to pa lahko doseže z razveljavitvijo oziroma ugotovitvijo ničnosti najemne pogodbe z dosedanjim ponudnikom, in ne (zgolj) z ugotovitvijo ničnosti izpodbijanega sklepa.

9. Glede na zgornjo obrazložitev so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi z razlago določbe 2. člena najemne pogodbe, v tem postopku nerelevantni, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo.

10. S tem so pritožbene navedbe izčrpane, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

(1)

Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 4. 12. 1996, opr. št. II Ips 355/96.