Jedro

„Ratio legis“, ki se skriva v ozadju določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, je enak: gre za zagotavljanje pravne varnosti, preprečevanje kopičenja dolgotrajnih in zapletenih sporov pred sodišči ter v tem smislu zaščita etažnih lastnikov, ki stroškov ne plačujejo neposredno dobaviteljem, temveč upravniku. Zakonodajalec je z določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ etažnim lastnikom omogočil uveljavljanje zastaranja nasproti upravniku z enakim zastaralnim rokom, kot če bi zastaranje uveljavljali neposredno nasproti dobaviteljem (v tem primeru prav tako velja enoletni zastaralni rok – 1. točka prvega odstavka 355. člena OZ). Nesprejemljivo bi bilo, če bi bili etažni lastniki glede zastaranja nasproti upravniku v slabšem položaju kot nasproti dobaviteljem, saj gre vsebinsko za identične pravne odnošaje. Tudi upravniki (kot v obravnavanem primeru tožnica) namreč opravljajo svojo dejavnost kot pridobitno dejavnost, zaradi česar je od njih upravičeno pričakovati izdatno skrbnost pri uveljavljanju svojih pravic.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu in stroškovni odločitvi spremeni tako, da se v tem obsegu glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. z dne 27. 02. 2009, se razveljavi tudi v obsegu terjatve v višini 167,21 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnih stroškov v znesku 42,89 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter se tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 49,50 (devetinštirideset 50/100) EUR, v roku 8-ih dni od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 8-dnevnega roka dalje do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna v 8-ih dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti 53,90 (triinpetdeset 90/100) EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu svoje sodbe odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. z dne 27. 02. 2009, v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni poravna terjatev tožeče stranke v višini 167,21 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov terjatve, ter stroške izvršbe v znesku 42,89 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 03. 2009 dalje do plačila.

2. Zoper citirano odločitev v tem delu se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). V vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prepričana je, da si sodišče prve stopnje napačno tolmači določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ko za terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) upošteva splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Toženka zagovarja stališče, da je za terjatev tožnice kot upravnika večstanovanjske hiše potrebno uporabiti poseben enoletni zastaralni rok, kot je opredeljen v 6. točki prvega odstavka 355. člena OZ, zaradi česar je terjatev tožnice v celoti zastarala. Nadalje sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče namreč v izpodbijani sodbi nikjer ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je štelo za izkazano, da se tožbeni zahtevek v delu, v katerem mu je bilo ugodeno, nanaša na terjatve, ki bi jih naj tožnica v imenu toženke plačala dobaviteljem. Vsled navedenega pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje razlogovanju toženke v pritožbi. Meni, da sodišče prve stopnje ni storilo ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti ni napačno uporabilo materialnega prava, zaradi česar je potrebno pritožbo toženke spoznati za neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravno konkluzijo, da je za terjatev tožnice potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok, ki je določen v 346. členu OZ. Enoletni zastaralni rok iz 355. člena OZ po prepričanju sodišča prve stopnje ne pride v poštev, saj v obravnavanem primeru ne gre za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja in druge njihove terjatve, kot to določa 6. točka prvega odstavka 355. člena OZ. Ne gre namreč za terjatev, ki bi jo uveljavljal upravnik kot dobavitelj oziroma izvajalec storitve, pač pa za terjatev, ki jo ima upravnik zato, ker je namesto etažnega lastnika plačal storitve in to, kar je plačal, terja od toženke kot etažnega lastnika. Pravno podlago za terjatev tožnice je zato iskati v 197. členu OZ, ki ureja povrnitev izdatkov za drugega kot posebno modaliteto instituta neupravičene obogatitve. Za tovrstne terjatve pa velja splošni petletni zastaralni rok, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo tudi v konkretnem primeru.

6. Predstavljeno pravno naziranje sodišča prve stopnje je zmotno. OZ v okviru določb o zastaranju najprej opredeljuje splošni (petletni) zastaralni rok (346. člen), ki se uporablja za vse terjatve, razen za tiste, za katere zakon v nadaljevanju določa posebne zastaralne roke (členi 347. - 357.). Splošni zastaralni rok tako velja samo v primeru, če zakon za posamezno terjatev ne predvideva posebnega (specialnega) zastaralnega roka („lex specialis derogat legi generali“).

7. Sporni del terjatve tožnice se v obravnavanem primeru nanaša na stroške dobaviteljev za različne storitve in dobavljeno energijo (mesečni pregledi dvigal, odvoz smeti, poraba vode itn. - glej I. točko računov v prilogi A2), ki jih toženka kot etažna lastnica v večstanovanjski hiši ni poravnala tožnici. Slednja je namreč kot upravnik večstanovanjske hiše upravičena, da te stroške razdeljuje med etažne lastnike in poravnava obveznosti posameznim dobaviteljem v skladu z odločitvami etažnih lastnikov. Ker toženka računov, ki jih je na tej podlagi nanjo naslovila tožnica, v spornem obdobju ni poravnala, je tožnica plačala njen del stroškov iz lastnih sredstev.

8. Pritožbeno sodišče na tem mestu ugotavlja, da je v obravnavani zadevi predmet spora terjatev, za katero zakon predvideva posebni (specialni) zastaralni rok. OZ namreč v 6. točki prvega odstavka 355. člena določa enoletni zastaralni rok za „terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih“. Sporna terjatev tožnice, o kateri v predmetni zadevi odloča sodišče, izpolnjuje vse pojmovne elemente citiranega zakonskega dejanskega stanu.

9. Nedvomno namreč gre za: a) „terjatev upravnika večstanovanjske hiše“: tožnica je kot upravnik večstanovanjske hiše po lasnih navedbah upravičena, da sama poravnava stroške posameznim dobaviteljem in v skladu z odločitvami etažnih lastnikov te stroške razdeljuje med etažne lastnike (l. št 47), za kar jim tudi sama (v lastnem imenu) periodično izstavlja račune; kot sama zase priča obravnavana zadeva, tožnica v primeru neplačila računov tudi sama izterja svojo terjatev pred sodiščem; iz teh razlogov je zaključiti, da je prav tožnica nosilka sporne terjatve (in ne morebiti zgolj pooblaščenka za izterjavo le-te v imenu dobaviteljev); b) „druge terjatve upravnikov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih: iz računov, ki jih je predložila sama tožnica (priloga A2), jasno izhaja, da etažni lastniki obveznosti iz tega naslova poravnajo v mesečnih časovnih intervalih.

10. Upoštevaje prikazano jezikovno razlago zakona in na tem slonečo semantično analizo zakonskega besedila določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, je utemeljeno sklepati, da je za terjatev tožnice potrebno uporabiti poseben (enoletni) zastaralni rok iz 355. člena OZ, kar izključuje možnost uporabe splošnega (petletnega) zastaralnega roka iz 346. člena OZ.(1)

11. Pritožbeno sodišče je v pravilnost tovrstne (gramatikalne) interpretacije določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ prepričal tudi njen preizkus v luči teleološke (namenske) metode razlage zakona.(2)

12. OZ je v 355. členu predvidel krajši (enoletni) zastaralni rok za terjatve iz naslova t.i. „gospodinjskih obveznosti“. Skupna značilnost teh terjatev je, da se plačujejo periodično, v krajših časovnih intervalih (praviloma mesečno) in da gre pri posamičnih terjatvah za relativno majhne denarne zneske. Zavezanci za plačilo teh obveznosti iz teh razlogov ne hranijo potrdil o plačilu daljši čas. Prav ta okoliščina je narekovala zakonsko rešitev, ki bo upnike silila k hitremu in ažurnemu uveljavljanju svojih pravic, kar pomeni varovanje pravnega položaja dolžnikov in preprečevanje dolgoletnih sporov pred sodišči.(3)

13. „Ratio legis“, ki se skriva v ozadju določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, je enak: gre za zagotavljanje pravne varnosti, preprečevanje kopičenja dolgotrajnih in zapletenih sporov pred sodišči ter v tem smislu zaščita etažnih lastnikov, ki stroškov ne plačujejo neposredno dobaviteljem, temveč upravniku. Zakonodajalec je z določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ etažnim lastnikom omogočil uveljavljanje zastaranja nasproti upravniku z enakim zastaralnim rokom, kot če bi zastaranje uveljavljali neposredno nasproti dobaviteljem (v tem primeru prav tako velja enoletni zastaralni rok – 1. točka prvega odstavka 355. člena OZ). Nesprejemljivo bi bilo, če bi bili etažni lastniki glede zastaranja nasproti upravniku v slabšem položaju kot nasproti dobaviteljem, saj gre vsebinsko za identične pravne odnošaje. Tudi upravniki (kot v obravnavanem primeru tožnica) namreč opravljajo svojo dejavnost kot pridobitno dejavnost, zaradi česar je od njih upravičeno pričakovati izdatno skrbnost pri uveljavljanju svojih pravic.

14. Pritožbeno sodišče končno pojasnjuje, da je tudi večinsko stališče sodne prakse naklonjeno razumevanju zakona, kot je bilo pravkar predstavljeno. Tako je npr. Višje sodišče v Kopru v sodbi I Cpg 353/2006 z dne 12. 10. 2007 izpostavilo, da enoletni zastaralni rok v skladu s 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ velja za vse terjatve upravnikov, ki dospevajo v trimesečnih ali krajših obdobjih, ne glede na to, na čem te terjatve temeljijo. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cp 243/2009 z dne 06. 05. 2009 izrecno zapisalo, da enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ velja tudi za terjatve upravnika, ki so nastale zato, ker je plačal stroške za etažnega lastnika. Višje sodišče v Ljubljani je v tej sodbi poleg tega tehtno opozorilo na nevarnost napačne uporabe sodne prakse, ko sodišča o tovrstnih terjatvah upravnika odločajo na podlagi pravnih pravil OZ.

15. Predhodnik OZ, to je Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), namreč ni poznal specialnega določila, ki bi ustrezalo 6. točki prvega odstavka 355. člena OZ. V času veljavnosti ZOR je za terjatve upravnikov zato veljal splošni petletni zastaralni rok. Ob sprejemu OZ pa je zakonodajalec očitno ocenil, da je tudi za terjatve upravnikov potrebno predvideti krajši zastaralni rok in je iz tega razloga v določbo prvega odstavka 355. člena vnesel novo 6. točko. Vsebinsko identična stališča je razbrati tudi iz naslednjih sodb Višjega sodišča v Ljubljani: I Cpg 764/2010 z dne 17. 06. 2010, I Cp 3180/2009 z dne 11. 11. 2009 in I Cp 3464/2009 z dne 02. 12. 2009. 16. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožbena graja utemeljena. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zastaralni ugovor toženke v zvezi s terjatvijo tožnice presojalo po splošnem določilu 346. člena OZ, namesto po specialnem določilu 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje ugotovitev, da je ugovor zastaranja toženke utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani (COVL) z dne 27. 02. 2009 razveljavilo tudi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da v roku 8-ih dni poravna terjatev tožeče stranke v višini 167,21 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov terjatve, ter stroške izvršbe v znesku 42,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 03. 2009 dalje do plačila in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Glede očitane bistvene kršitve določb postopka pritožbeno sodišče le pripominja, da ni takšne narave, da bi lahko imela za posledico razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje oziroma sprejem drugačne odločitve, kot izhaja iz izreka pričujoče sodbe.

17. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi zakonskih določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) , Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST). Toženka je v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti vse stroške tega postopka. Sodišče druge stopnje je toženki kot potrebne priznalo naslednje pravdne (izvršilne) stroške: sodna taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 16. 03. 2009 (40,00 EUR), stroški poštnine (1,50 EUR) in materialni stroški (8,00 EUR). Pritožbeno sodišče je višino priglašenih materialnih stroškov preizkusilo sámo, saj pooblaščenec toženke slednje ni podrobneje opredelil. Pri tem je izhajalo iz logičnega sklepa, da so določeni materialni stroški (fotokopiranje listin) zaradi predmetnega postopka pooblaščencu toženke nedvomno nastali in da pravni temelj za povračilo teh stroškov obstaja, zaradi česar je višino teh stroškov odmerilo po prostem preudarku (216. člen ZPP). Če izhajamo iz (realne) predpostavke, da je pooblaščenec toženke uporabljal svoj material in lastno fotokopirno napravo, v obravnavanem primeru namreč gre za situacijo, ko bi se višina teh stroškov ugotavljala z nesorazmernimi težavami v smislu prvega odstavka 216. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je višino materialnih stroškov toženke odmerilo s pomočjo analogne uporabe pravnih pravil ZodvT, ki v priloženi Tarifi opredeljuje stroške fotokopiranja po straneh (0,15 EUR / stran - tar. št. 6000), pri čemer je upoštevalo minimalno število fotokopiranih strani, ki jih je zaradi predmetne zadeve morala narediti toženka (40 strani v sodnem spisu in še enkrat tolikšno število duplikatov, ki so bili vročeni nasprotni stranki). Dobljen zmnožek (80 x 0,15 EUR/stran) pokaže, da je toženka svoje materialne stroške priglasila znotraj dopustnega okvirja, zaradi česar ji je te stroške pritožbeno sodišče tudi v celoti priznalo. Skupni pravdni stroški toženke tako znašajo 49,50 EUR, ki jih je tožnica dolžna povrniti v roku 8 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

18. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti vse stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je toženki kot potrebne priznalo naslednje stroške: sodna taksa za vložitev pritožbe (51,00 EUR), stroški poštnine (1,10 EUR) in materialni stroški (1,80 EUR). Materialne stroške je sodišče toženki odmerilo na enak način in na enaki pravni podlagi (216. člen ZPP) kot istovrstne stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje (glej str. 6, 12. odstavek pričujoče sodbe). Skupni stroški toženke za pritožbeni postopek tako znašajo 53,90 EUR, ki jih je tožnica dolžna toženki povrniti v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Op.št. (1): Za popolnoma identično tolmačenje zakonskega določila 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ se zavzema tudi pravna doktrina – glej: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 488 Op.št. (2): Jezikovna razlaga predstavlja izhodišče in osnovni okvir za razumevanje vsebine zakona. Njen rezultat pa je pogosto, še posebej v primerih, ko zakonsko besedilo vsebuje nedoločne - pomensko porozne pojme, nujno dopolniti z drugimi uveljavljenimi instrumenti razlage, kot so sistematična, zgodovinska, logična in namenska razlaga. Prav slednji sodobna teorija pravne arumentacije pripisuje poseben pomen – primerjaj z M. Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2005, str. 21 – 91. Op.št. (3): Primerjaj z: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 487.