Jedro

Tudi, če izdani akceptni nalog ni imel kritja (žiro račun je bil blokiran že ob izdaji, kakor tudi ob poskusu vnovčenja), je zgolj to dejstvo premalo za ugotovitev goljufivega namena v času sklepanja poslov, ker je bila okoriščena gospodarska družba že takrat v finančnih težavah, zaradi katerih je kmalu šla v stečaj.

Izrek

Pritožba oškodovanke kot tožilke G. d. I., d.o.o., C. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila oba obdolženca oproščena obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po I. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika. Oškodovanki kot tožilki so bili naloženi v plačilo vsi stroški kazenskega postopka in povprečnina v znesku 100.000,00 SIT. S premoženjskopravnim zahtevkom pa je bila napotena na pravdo. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila oškodovanka kot tožilka po pooblaščenki zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je njeno spremembo ter izdajo obsodilne sodbe, sice pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Tudi sodišče druge stopnje meni, da goljufivi namen obeh obdolžencev ni dokazan in je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pojem finančnih težav, na katere sta se sklicevala oba obdolženca ob sklepanju letne poslovne pogodbe z oškodovanko kot tožilko, je v razlogih izpodbijane sodbe zadosti pojasnjen. Res je, da pismo o nameri še ne pomeni obvezujočega pravnega posla. Vendar ni prezreti, da če bi se v tem primeru podpisano pismo o nameri realiziralo, potem gospodarska družba obeh obdolžencev verjetno ne bi šla v stečaj. Neplačilo terjatve oškodovanke kot tožilke očitno ni posledica ravnanja obeh obdolžencev, ampak težav njune gospodarske družbe, pri kateri pa samo zaradi sedaj obravnavanega dolga gotovo ni prišlo do stečaja. Pretežna poravnava terjatve oškodovanke kot tožilke na negotovinski način pa je s strani sodišča prve stopnje pravilno ocenjena kot način odpraviti povzročeno škodo. Res je bil izdani akcepni nalog brez pomena za zavarovanje te terjatve, ker ni bil vnovčljiv. Če pa bi prišlo do pričakovanega priliva, potem bi tudi ta instrument za zavarovanje plačila dosegel svoj namen. Končno tudi ni dokazano, da sta bila oba obdolženca okoriščena z zneskom 1,761.983,20 SIT, kakor se jima je to očitalo v obtožbi. Za toliko je bila okoriščena samo njuna gospodarska družba. Sodišče druge stopnje poudarja, da vsaka neplačana terjatev iz poslovanja med gospodarskimi subjekti še ne pomeni tudi kaznivega dejanja goljufije. Ob odsotnosti drugih dokazov za goljufivi namen je tako izdani akceptni nalog premalo za izdajo predlagane obsodilne sodbe. Zato sodišče druge stopnje pritožbi ni ugodilo. V pritožbi ni obrazloženo, v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon. Sodišče druge stopnje se je zato tudi glede teh kršitev omejilo na obseg uradnega preizkusa, vendar jih ni zasledilo. Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna oškodovanka kot tožilka plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve in trajanje pritožbenega postopka.