Jedro

Materialnopravno pravilno je s številnimi primeri enotne sodne prakse podprto stališče sodišča prve stopnje, da pride pri oddelitvi s prevzemom do prenosa premoženja iz prenosne na prevzemno družbo z vpisom delitve v register, t.j. po samem zakonu na podlagi 1. točke drugega odstavka 635. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah to pomeni, da je vknjižba lastninske pravice na prevzemno družbo v zemljiški knjigi zgolj deklaratornega značaja, kar smiselno izhaja tudi določb četrtega in petega odstavka 45. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1).

Lastninska pravica pridobljena na izviren način pa je podlaga za priznanje izločitvene pravice po 2. točki drugega odstavka 22. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičninah parcela 95/5 (ID x1), parcela 107/3 (ID x2), parcela 107/5 (ID x3), stavba A del stavbe 1 (ID x3), stavba A del stavbe 3 (ID x4) in stavba 1279 del stavbe 4 (ID x5), vse k.o. št. xy (točka I izreka sodbe) in tožeči stranki v stečajnem postopku tožene stranke St 2289/2018 priznalo izločitveno pravico na navedenih nepremičninah (točka II izreka sodbe). Prav tako je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje povrniti pravdne stroške v znesku 8.213,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka III izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja (v nadaljevanju ZFPPIPP), saj tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP, ker lastninske pravice na spornih nepremičninah ni pridobila na originaren način, temveč pravnoposlovno na podlagi Pogodbe o oddelitvi s prevzemom z dne 10. 12. 2015, s katero je prejšnji lastnik nepremičnin, družba XX d.o.o. soglašal s prenosom lastninske pravice na tožečo stranko. Pri delitvi družbe pride do prenosa premoženja iz prenosne na prevzemno družbo z vpisom delitve v sodni register, torej po zakonu, ne pomeni pa to, da gre za izvirno pridobitev lastninske pravice, saj je do izdaje sklepa o delitvi lahko prišlo samo na podlagi predhodno sklenjene pogodbe o oddelitvi s prevzemom. Pravnoposlovna pridobitev pa ne more biti podlaga za uveljavitev izločitvene pravice v stečajnem postopku (prim. VSL I Cpg 475/2017 z dne 4. 4. 2018). Izločitvena pravica na podlagi 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP je namenjena za tiste primere izvirne pridobitve lastninske pravice, ko stranka nima ustreznih listin za vpis v zemljiško knjigo. V konkretnem primeru pa ima tožeča stranka vse potrebne listine za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, zato ni izkazan njen pravni interes za ugotovitveno tožbo in bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči. Prav tako se tožena stranka ne strinja z odločitvijo sodišča, da vpisana zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve z dne 2. 9. 2015 (ID omejitve: št.) ni ovira za vpis in prenos lastninske pravice na nepremičninah. Zakonita zastopnica družbe XX d.o.o. je vedela za prepoved odtujitve in obremenitve in namen oddelitve je bilo izigravanje upnikov. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni izpodbijano sodbo in „tožbo zavrne“ oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da pritožba sprejeto odločitev napada pavšalno in argumentacije sodišča prve stopnje sploh ne izpodbija. Pritrjuje in povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa sprejete odločitve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet pritožbene graje, sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa tudi ni storilo kakšnih uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Temeljiti, jasni in izčrpni ter z enotnimi stališči sodne prakse in pravne teorije podprti obrazložitvi sodišča prve stopnje s strani sodišča druge stopnje ni kaj dodati, zato jo v izogib ponavljanju v celoti povzema kot svojo ter le še dodaja:

6. Pritožbeno sporen v zadevi je, kot že v postopku na prvi stopnji, način pridobitve lastninske pravice tožeče stranke na nepremičninah parcela 95/5 (ID x1), parcela 107/3 (ID x2), parcela 107/5 (ID x2), stavba A del stavbe 1 (ID x3), stavba A del stavbe 3 (ID x4) in stavba 1279 del stavbe 4 (ID x5), vse k.o. št. xy (v nadaljevanju sporne nepremičnine), ki so v zemljiški knjigi vpisane v korist tožene stranke – stečajnega dolžnika in vpliv vpisane prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin na njihov prenos iz prenosne (družba XX d.o.o.) na prevzemno družbo (tožeča stranka) ter posledično obstoj izločitvene pravice tožeče stranke na spornih nepremičninah v stečajnem postopku nad toženo stranko.

7. Tožena stranka pritožbeno neutemeljeno, pa tudi neargumentirano, vztraja na stališču, da je tožeča stranka lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila pravnoposlovno na podlagi pogodbe o delitvi in prevzemu, zaradi česar nima izločitvene pravice na podlagi 2. točke drugega odstavka 22. člena ZFPPIPP. Materialnopravno pravilno je s številnimi primeri enotne sodne prakse podprto stališče sodišča prve stopnje, da pride pri oddelitvi s prevzemom do prenosa premoženja iz prenosne na prevzemno družbo z vpisom delitve v register, t.j. po samem zakonu na podlagi 1. točke drugega odstavka 635. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah to pomeni, da je vknjižba lastninske pravice na prevzemno družbo v zemljiški knjigi zgolj deklaratornega značaja, kar smiselno izhaja tudi določb četrtega in petega odstavka 45. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1)1. Vknjižba pridobitve pravic na nepremičnini, ki so prešle na prevzemno družbo na podlagi delitve, se dovoli na podlagi delitvenega načrta, ki ga v primeru delitve s prevzemom nadomesti pogodba o delitvi in prevzemu (prim. četrti odstavek 45. člena ZZK-1 in prva točka prvega odstavka 638. člena ZGD-1). Predlogu za vknjižbo je treba priložiti delitveni načrt s potrdilom registrskega sodišča, da je bila delitev v sodni register vpisana na podlagi tega načrta, in sklep o vpisu delitve v sodni register (peti odstavek 45. člena ZZK-1). Podlaga za vpis lastninske pravice pri delitvi s prevzemom tako ni listina, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (kot je pri pravno poslovnih pridobitvah lastninske pravice), pač pa so to listine, ki izkazujejo, da je do prenosa (prav tega) premoženja prišlo (na podlagi delnega univerzalnega pravnega nasledstva). Lastninska pravica pridobljena na izviren način pa je podlaga za priznanje izločitvene pravice po 2. točki drugega odstavka 22. člena ZFPPIPP. Tožena stranka v pritožbi ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, ki bi bi omajali pravilnost takšnega materialnopravnega zaključka.

8. Neutemeljena je nadalje pritožbena graja o neobstoju pravnega interesa za uveljavljanje predmetnega izločitvenega zahtevka v pravdi. Tudi glede tega je v celoti slediti sodišču prve stopnje, ki je izhajajoč iz vsebine in namena izločitvene pravice pravilno zaključilo, da tožeči stranki le zato, ker je lastninsko pravico pridobila po samem zakonu in bi lahko dosegla svoj vpis v zemljiško knjigo, ni mogoče odreči pravnega interesa, da doseže izločitev nepremičnin, ki ne pripadajo stečajnemu dolžniku, iz stečajne mase tožene stranke, in s tem prepreči njihovo prodajo. Svojo izločitveno pravico zato tožeča stranka s predmetnim tožbenim zahtevkom utemeljeno uveljavlja na podlagi določila druge točke prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 310. člena ZFPPIPP.

9. Tudi glede vpliva vpisane prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin na pridobitev lastninske pravice tožeče stranke je že sodišče prve stopnje pravilno, izčrpno in argumentirano pojasnilo, zakaj le-ta ni bila kršena oziroma ni ovira za vknjižbo pridobitve pravic, ki so na prevzemno družbo prešle na podlagi delitve. Zaradi širših pravnih učinkov oddelitve s prevzemom kot ene od oblik delitve gospodarskih družb, pri kateri pride do delnega univerzalnega pravnega nasledstva glede prenesenega premoženja, ima zakon posebna določila za varstvo interesov upnikov prenosne (in prevzemne) družbe, ki preprečujejo da bi bilo z oddelitvijo premoženje prenosne družbe (oziroma premoženje, ki ustreza vrednosti premoženja prenosne družbe) odtegnjeno upnikom in v posledici oddelitve onemogočeno poplačilo njihovih terjatev (prim. 635., 636., 638. člen ZGD-1). Prenos premoženja na podlagi oddelitve s prevzemom zato ni v nasprotju z namenom vpisane prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, ki je v tem, da se prepreči prenos premoženja iz premoženjske sfere dolžnika tako, da bi bilo onemogočeno poplačilo upnika. Hkrati je sodišče prve stopnje tudi z razlago določil zemljiškoknjižnega prava (99., 40., in 45. člen ZZK-1) v tč. 23 obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da vpisana prepoved odtujitve in obremenitve ni ovira za vknjižbo lastninske pravice, ki jo je oseba pridobila po samem zakonu na podlagi delitve. Nenazadnje pa pri institutu delitve družb po samem zakonu (prim. tretji odstavek 635. člena ZGD-1) vse morebitne pomanjkljivosti delitve (vključno z ničnostjo pogodbe o delitvi in prevzemu) z vpisom oddelitve v sodni register konvalidirajo in so lahko kvečjemu podlaga za odškodninske zahtevke, kakršno je tudi enotno stališče v sodbi sodišča prve stopnje citirane sodne prakse in pravne teorije.

10. Glede na obrazloženo je tako sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako krije tožeča stranka sama svoje stroške z odgovorom na pritožbo, saj je v njem v bistvenem le povzela razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, zato nastali stroški niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP.

1 Enako tudi VS RS sodba in sklep II Ips 163/2016 z dne 12. 10. 2017.